Papež na Kanarskih otokih: Človekovo dostojanstvo ne izgubi vrednosti, ko prestopi mejo
Leon XIV. je prvi papež, ki je obiskal Kanarske otoke, arhipelag v Atlantskem oceanu, severovzhodno od afriške obale. Sestavlja ga sedem večjih otokov in vrsta manjših, vsi vulkanskega izvora. Pod špansko oblastjo so od začetka 15. stoletja, ko so se leta 1402 začela osvajanja in kolonizacija s strani kastiljske krone. Danes so Kanarski otoki, zlasti Gran Canaria, vmesna postojanka migrantov, ki na improviziranih plovilih prihajajo z afriške obale in želijo doseči Evropo.
Pristanišče Arguineguín na jugu otoka, kjer je tudi potekalo srečanje s papežem, je danes znano kot »pomol sramu«. Leta 2020 je v enem tednu tja prispelo približno 3000 migrantov. Zaradi pandemije nihče ni smel vstopiti v pristanišče, zato je Karitas začela z reševanjem brodolomcev, zagotavljanjem hrane in zdravstvene oskrbe. Veliko je bilo tudi smrtnih žrtev.
Leon XIV. je najprej prisluhnil pričevanjem pomorskega reševalca in kapitana Tita Villarmee; prostovoljke Karitas Maríe Reyes Alemán Cruz; Blessing, mlade Nigerijke, ki je bila žrtev trgovine z ljudmi in zaradi varnostnih razlogov ni mogla biti prisotna, zato je njeno pričevanje bilo prebrano; ter Maríe Fernande López Meza, ki je pred tridesetimi leti migrirala in Latinske Amerike in se dolgo časa soočala z velikimi težavami.
Papež se je v govoru navezal na njihove življenjske zgodbe ter k odgovornosti pozval države izvora in tranzitne države, Evropo in mednarodno skupnost ter posvaril, naj Mediteran in Atlantik ne postaneta pokopališče brez nagrobnikov.
Govor papeža Leona XIV.
Srečanje z migranti
Pristanišče Arguineguín, Las Palmas de Gran Canaria
Četrtek, 11. junij 2026
Dragi bratje in sestre, pravkar smo prisluhnili enemu najzahtevnejših odlomkov evangelija. Vemo, da to poglavje vsebuje tudi opozorilo, ki ga noben vernik ne more jemati zlahka (Mt 25,41–45). Danes, na tej morski obali, Beseda postaja konkretna: sem prihaja veliko ranjenih življenj, oropanih skoraj vsega, a nikoli svojega dostojanstva. Tukaj nas evangelij iztrga iz udobnega položaja gledalca in nas postavi pred našega brata, ki prihaja. Sprašuje nas, ali smo znali prepoznati Kristusa v tistih, ki se, po preživetju puščave, noči in morja, izkrcajo, zaznamovani s strahom, lakoto in nasiljem.
Kot vidite, nosim na roki ribiški prstan. Že samo njegovo ime nas popelje k Galilejskemu jezeru, kjer je Kristus poklical Petra in mu rekel: »Od zdaj naprej boš ribič ljudi« (prim. Lk 5,10). Cerkev je ta stavek razumela kot podobo svojega poslanstva. Toda tukaj in na krajih, kot je El Hierro, ta naloga dobi dobesedno in bolečo moč. Ta otok, majhen po površini, a velik po človečnosti, je sprejel na tisoče ljudi, iztrganih iz svoje domovine in prepuščenih trhlosti cayuca. So ljudje, ki so bili rešeni iz morja, in trupla brez življenja, izvlečena iz vode. Zato Petrov naslednik ne more, da se ne bi zanimal za te dogodke. Cerkev ne more prezreti teh voda niti nobenega kraja, kjer lakota, žeja, nasilje, strah ali izgnanstvo še naprej ranijo človeško dostojanstvo. Jezusovi učenci ne morejo imeti vpitja tistih, ki kričijo v noči, za nekaj tujega.
V svetopisemskem jeziku je morje lahko simbol grožnje, teme in kaosa. V njem se pojavita Leviatán, simbol uničujoče sile, in Rahab, ime, ki spominja na ošabnost sil, ki se dvigajo proti Bogu in proti življenju (prim. Ps 74,13-14; 89,10-11; Iz 27,1; 51,9; Job 26,12). Tudi danes obstajajo pošasti, ki se potikajo po teh morjih: mafije, ki trgujejo z obupom, trgovci z ljudmi, ki ženske in otroke prisilijo v suženjstvo, ter brezbrižnost mnogih, ki dopušča, da revne pogoltneta izkoriščanje ali pozaba.
A vera ne ohromi pred močjo morja. Verujemo v Boga, ki obvlada kaos, postavi meje zlu in odpre pot, ki se zdi, da prevladuje smrt. Tako ga je doživelo ljudstvo Izrael, ko je prečkalo Rdeče morje, da bi se rešilo suženjstva in stopilo na pot svobode (prim. 2 Mz 14,21–31). In tako ga zremo v Kristusu, ki hodi po vodi in sredi viharja suvereno reče: »Utihni, molči!« (Mr 4,39; prim. Mt 14,25–27). Ta glas še naprej odmeva proti silam, ki požirajo, zasužnjujejo in odmetavajo toliko naših bratov in sester. Tam, kjer Kristus ukazuje morju, naj molči, Cerkev ne more ostati nema pred tistimi, ki so prepuščeni njegovim valovom.
Hvala za pričevanja, ker nas opominjate, kaj pomeni reševati življenja. Hvala tebi, Maria, ker si nas spomnila, kaj Karitas, župnije in mnogi drugi počnejo vsak dan. Tvoje besede nam kažejo, kje se začne spreobrnjenje pogleda: ko migrant ni več »eden od mnogih«, ni več neka kategorija in neka številka. Šele takrat razumemo, da bi tista deklica lahko bila naša hči, tisti obrazi del naše družine; in takrat naša vest nima več izgovorov. Usmiljenje se začne z majhnimi gestami: včasih z nekaj piškoti in malo mleka; drugič s petimi hlebi in dvema ribama (glej Mt 14,17-21). Ne gre za to, da bi vse rešili, ampak da bi vse položili v Božje roke in bili navzoči tam, kjer človek trpi, kjer primanjkuje virov in ni skupnega jezika, a kjer dejanja še vedno lahko govorijo. Iskrena hvala vsem, ki se pridružujete prizadevanjem za pomoč, sprejemanju in spremljanju ter tako pričujete, da konkretno usmiljenje lahko reši in spremeni mnoga življenja.
Draga Blessing, četudi te danes ni tukaj, je tukaj tvoj glas. Hvala, ker si z nami podelila svojo zgodbo. Tvoje ime pomeni »blagoslov« in nas spominja, da je vsako človeško življenje blagoslov od Boga. Nihče ga ne more kupiti, prodati, uporabiti ali odvreči, saj v vsakem človeku sije podoba in podobnost Stvarnika (prim. 1 Mz 1,27). Povedala si nam, da si zapustila svojo domovino, ne zato, ker bi hotela, ampak zato, ker ni bilo druge izbire. Po tvojih besedah slišimo stisko mnogih ljudi, ki so prisiljeni oditi, ker so jim revščina, vojna, nevarnost ali izkoriščanje zaprli vse druge poti.
Rad bi, da bi to sporočilo doseglo tebe in številne ženske, ki so žrtve trgovine z ljudmi in izkoriščanja: če so drugi tvojemu telesu pripisali ceno, Bog te ni nikoli prenehal gledati kot osebo neprecenljive vrednosti. Če so te hoteli zapreti v preteklost bolečine, Bog nad teboj še naprej izreka obljubo prihodnosti. Če so te obravnavali kot predmet, ti Cerkev danes želi povedati: ti si hči in sestra, si blagoslov. Tvoje življenje ne pripada tistim, ki so ti storili hudo; tvoje telo ne pripada tistim, ki so te izkoristili; tvoji dnevi ne pripadajo tistim, ki so jih hoteli prikleniti na strah! Tvoje življenje pripada Bogu in ohranja dostojanstvo, ki ti ga nihče ne more odvzeti. In mi želimo hoditi s teboj, dokler se ta resnica ne bo ponovno oglasila, močnejša od bolečine.
Dragi migranti: preden vam povem karkoli drugega, se želim prikloniti pred vašim dostojanstvom. Niste številke niti fascikli! Ste osebe z družino in domom, ki ste jih pustili za seboj, s sanjami, ki jih nihče nima pravice zaničevati. A želim vam tudi reči, da vaše življenje mora biti zaščiteno. Ne predajte svojega življenja tistim, ki z njim kupčujejo. Ne verjemite tistim, ki obljubljajo lahke paradiže v zameno za vaše telo, vaš denar, vaš molk ali vašo svobodo. Te lažne obljube so »pesmi siren«, so industrija smrti.
Vaša tragedija mora postati izpraševanje vesti: za države izvora, ki morajo ustvariti razmere miru, pravičnosti in razvoja; za tranzitne države, ki so poklicane zaščititi šibke osebe in jih ne prepusti v roke kriminalnih mrež; za Evropo, ki ne more razglašati človeškega dostojanstva in se navaditi na to, da Mediteran in Atlantik postaneta pokopališče brez nagrobnikov; za mednarodno skupnost, ki je poklicana k učinkovitemu in vztrajnemu sodelovanju.
Tudi Cerkev se mora pustiti izzvati. Sprejemanje migrantov ne sme biti drugotnega pomena niti ne sme biti prepuščeno zgolj peščici prostovoljcev. Poklekamo pred oltarjem, da bi počastili Kristusa, navzočega v evharistiji, od katerega prejemamo moč in motivacijo za življenje ljubezni. Zato ne moremo »iti mimo« plovil, kot sta cayucas in pateras, saj iz molitve izhaja vsako služenje in se k njej vrača vsako prizadevanje (prim. Lk 10,31–32).
Želim si, da bi glas tistih, ki so danes tukaj spregovorili, dosegel tiste, ki nosijo odločilno odgovornost – civilne oblasti, parlamente, vlade in mednarodne organizacije –, pa tudi krščanske skupnosti, druga verska izročila ter vse moške in ženske dobre volje. Ni dovolj, da le upravljamo prihode, razporejamo številke, utrjujemo meje ali obžalujemo smrti, ko so se te že zgodile. Vsaka ladja, ki prispe, ne prinaša le migrantov; s seboj prinaša vprašanje: kakšen svet smo zgradili, če mora toliko bratov in sester tvegati smrt, da bi poiskali življenje?
Človekovo dostojanstvo zahteva varne in zakonite poti, pomoč in oskrbo, dejansko sodelovanje v boju proti trgovcem z ljudmi, učinkovito zaščito žrtev, resne procese sprejema in vključevanja ter politike, ki vsakemu človeku omogočajo dostojanstveno življenje v lastni državi. Če obstaja pravica do iskanja zatočišča, ko je ogroženo življenje, obstaja tudi pravica, da se ni treba seliti: pravica, da ostaneš v svoji hiši brez lakote, brez vojne, brez preganjanja, brez nasilja, brez da bi zemlja postala neprimerna za bivanje, brez korupcije, ki bi revnim odvzemala kruh, brez orožja, ki bi uničevalo prihodnost otrok. Ne moremo se navaditi šteti mrtvih. Človekovo dostojanstvo nima potnega lista in ne izgubi vrednosti, ko prestopi mejo.
Naj nam Bog, ki nas bo »ob koncu življenja sodil po ljubezni« (prim. sv. Janez od Križa, Nasveti in izreki, 57), danes pomaga, da ga prepoznamo v revnih in tujcih, in naj nas osvobodi od tega, da na bolečino drugih gledamo, kot da nam ne pripada. Naj Karmelska Mati Božja spremlja tiste, ki so prišli, tolaži tiste, ki so izgubili svoje najdražje, podpira tiste, ki jih sprejemajo, in v vseh nas prebudi pogum za usmiljenje.
In naj nas zgodovina ne obtoži, da smo bolečino tistih, ki trpijo, spremenili v običajno pokrajino naših obal. Kajti danes, tukaj, ob morju, nas vsako življenje, ki prispe, sprašuje, kaj je ostalo od naše človečnosti. Prej ali slej se bo izvedelo, ali smo to človečnost znali ohraniti ali pa smo dopustili, da je namesto nas govorila brezbrižnost. Hvala lepa.
