Papež na praznik sv. Petra in Pavla: Bodimo apostoli in graditelji enosti, služabniki resnice v ljubezni

Homilija papeža Leona XIV.

Sveta maša na slovesni praznik svetih Petra in Pavla
Bazilika svetega Petra, 29. junij 2026

Dragi bratje in sestre,
danes se na en sam slovesni praznik spominjamo svetih Petra in Pavla, zavetnikov mesta Rim in rimske škofije: enega je Jezus izbral za pastirja svoje črede, drugega pa za apostola poganov. V njiju častimo dva stebra Cerkve.

Peter, varuh Božjega ljudstva, se v Novi zavezi večkrat pojavi kot tisti, ki si prizadeva med brati ohranjati občestvo. On je ta, ki na Galilejskem jezeru – po noči na videz neuspešnega dela – Učitelju reče: »Nič nismo ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže« (Lk 5,5); ter ponovno odrine na globoko in s sabo vzame še druge.

On je tudi tisti, ki – medtem ko se mnogi po neizprosnem govoru o Kruhu življenja oddaljijo od Gospoda –, reče Mesiji: ​​»Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (Jn 6,68); in ostane skupaj z ostalimi enajstimi. On je tisti, ki v Cezareji prepozna Jezusa kot Božjega Sina in pri izpovedi ene vere govori v imenu vseh, kot smo slišali v evangeliju (prim. Mt 16,13-19). Tudi po vstajenju, na obali jezera, je prvi, ki pride do Kristusa, ko se pred drugimi vrže v vodo in plava, da bi ponižno obnovil svojo ljubezen in prejel potrditev svojega poslanstva (prim. Jn 21,1-17).

In temu poslanstvu Peter ostane zvest, tudi ko na primer v Jeruzalemu vprašanje o krščevanju neobrezanih poganov grozi, da bo razdelilo skupnost. Peter zbere svoje brate, jih posluša in na koncu, voden s Svetim Duhom, sprejme odločitev ter ohrani občestvo in uvede novo obdobje za celotno Božje ljudstvo: »Verujemo – zatrdi –, da smo po milosti Gospoda Jezusa odrešeni tako kakor oni« (Apd 15,11).

Ta veličina duha ne pomeni, da je Peter popoln. Med trpljenjem zanika Učitelja, zatem pa joče iskrene solze kesanja (prim. Lk 22,54–62); in sam Pavel ga ob različnih priložnostih graja zaradi nedoslednosti nekaterih njegovih ravnanj (prim. Gal 2,11–14). Vendar pa Peter zna priznati svoje napake in se spremeniti, ne da bi pri tem izgubil pogum ali se izneveril svojemu poslanstvu oznanjevanja evangelija in zbiranja Kristusove črede, vse do mučeništva, ki ga utrpi prav tukaj v Rimu, nedaleč od nas.

To zvesto in potrpežljivo skrb za enost lepo izraža simbol ključev, s katerimi ga pogosto enačimo (prim. Mt 16,19). Ključ namreč ne podira vrat, ampak jih odpira in zapira, v njih išče prave vzvode in spremlja njihove gibe, da se zapore sprostijo, zapahi drsijo in vratna krila prosto vrtijo na tečajih, s čimer se povezuje prostore in iz številnih osamljenih sob ustvari en sam prijeten dom. Na enak način se občestvo v Cerkvi ne gradi s togim vztrajanjem pri lastnih stališčih, temveč z iskanjem stičnih točk v srcih vseh v luči Resnice, v kateri vsak postane orodje rasti za drugega.

S tega vidika bi lahko razumeli nalogo, ki jo je Gospod zaupal Petru in njegovim naslednikom v korist vsega svetega Božjega ljudstva: z Gospodovo pomočjo poslušati glasove vseh, razločevati navdihe, voditi njihove poti, popravljati napake, poučevati, spodbujati, opominjati in spremljati svoje brate in sestre, da bi, poslušni delovanju istega Duha (prim. 1 Kor 12,1-11), sodelovali pri odrešenju drug drugega in vsega človeštva. Petrov zgled pa je tudi povabilo vsakemu kristjanu, naj bo graditelj enosti, naj postavi Boga v središče svojega življenja in se približa svojim bratom in sestram, pozoren na njihove dogodke in potrebe (prim. Frančišek, Kateheza, 9. oktober 2024), naj živi z njimi v ljubezni in tako »dopolni oznanjevanje evangelija« (prim. 2 Tim 4,17).

To je tudi učenje Pavla, drugega velikega apostola, ki ga danes obhajamo, neumornega oznanjevalca vesele novice. Tudi on ima značilne simbole: knjigo in meč, med seboj tesno povezana. To lepo razloži avtor Pisma Hebrejcem, ko zapiše: »Živa je namreč Božja beseda in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha ... in presoja misli in namene srca« (prim. Heb 4,12).

To je Bog storil v srcu mladega Savla, ko ga je osvojil (prim. Flp 3,12) in ga najprej vodil k spreobrnjenju k evangeliju in prevzemu novega imena, nato k oznanjevanju po vsem svetu in končno k temu, da je o njem, kakor Peter, pričeval v tem mestu, celo do te mere, da je dal svoje življenje. Apostol poganov se je pustil preobraziti moči Božje besede, ki ga je odvrnila od nasilja in ga vodila po poti ljubezni.

Sveti Avguštin je o njegovem spreobrnjenju in poslanstvu rekel: »Ko je šel [v Damask] s srcem, ki mu je vrelo od groženj in pobojev, ga je nebeški glas poklical po imenu in ga vrgel na tla (prim. Apd 9,1–7), torej Beseda, ki ga je klicala« (Govoru 299/A augm., 6). In dodal: »Bog je vzel preganjalca Cerkve in ga naredil za glasnika miru. Odpustil mu je vse grehe in ga postavil v službo, kjer je lahko odpuščal grehe drugih« (ibid.).

Predragi, za nas je pomembno, da se danes ozremo na ta dva svetnika – Petra in Pavla –, da bi razumeli, kako smo lahko mi apostoli in graditelji enosti, velikodušni služabniki resnice v ljubezni. V tem duhu se pripravimo na starodaven in pomenljiv obred podelitve palijev nadškofom metropolitom. Ti beli volneni trakovi, okrašeni s križi, izražajo obvezo vsakega pastirja – in tudi vsakega kristjana –, da na svoja ramena vzame brate in sestre, ki so mu zaupani, kakor jagnjeta Gospodove črede, in zanje žrtvuje svojo energijo, čas, trud in celo življenje, da bi evangelij dosegel vse in da bi ves svet v njem našel harmonijo in slogo (prim. Pastoralna konstitucija Gaudium et Spes, 38).

S temi občutki z veseljem izrekam prisrčen pozdrav članom delegacije ekumenskega patriarhata v Carigradu, ki jo je poslal naš dragi brat, njegova svetost Bartolomej, in jo je vodil njegova eminenca Emanuel, metropolit Halkedona.

Sveta Petra in Pavla prosimo, naj nas podpirata na poti občestva po stopinjah Odrešenika. To je pot, ki jo je začrtal On; je to, za kar je molil k Očetu pri zadnji večerji (prim. Jn 17,21–23); je cilj, po katerem nas je učil hrepeneti z zaupnim upanjem (prim. Benedikt XVI., Homilija, 29. junij 2012).