Papež v Španiji: Potrebujemo kvalitativni preskok, moške in ženske, ki v temi slutijo svetlobo
Odprtost za resnico
»Med vas prihajam, da bi pri vernikih potrdil, spodbudil in navdihnil prenovljeno zvestobo evangeliju in bolj poglobljeno spravo in sodelovanje med različnimi dušami tega naroda,« je dejal papež Leon XIV.. »Že sama njegova zgodovina namreč dokazuje, da stabilnost in blagostanje ustvarja kultura srečanja in ne spopadov. Če dobro pogledamo, sporočilo miru, ki v teh časih žal nekaterim zveni naivno, drugim pa provokativno, najde odziv pri tistih, ki se ne zapirajo v naprej pripravljene ideologije, ampak se odprejo za resnico.«
Skliceval se je na papeža Frančiška, ki je v apostolski spodbudi Evangelii gaudium zatrdil, da »obstaja dvostranska napetost med idejo in resničnostjo. Resničnost je nekaj, kar kratko malo obstaja, ideja pa se izdela. Med obema je treba vzpostavljati stalen pogovor in se tako izogibati, da bi se ideja na koncu ločila od resničnosti. Nevarno je živeti samo v kraljestvu besede, podobe, sofizma. Iz tega sledi [...]: resničnost je nad idejo« (Evangelii gaudium, 231).
Kot je povzel Leon XIV., je »resnica vedno večja od nas in zato nas osupne in nas privlači na poti očiščevanja in sprave, na katerih pogovor z drugimi – in z Drugim z veliko začetnico – postane temeljnega pomena«.
Potrebujemo moške in ženske, ki v temi slutijo svetlobo
Papež je spregovoril o dveh pomembnih španskih svetnikih, ki »že pet stoletij hranita življenje Cerkve in duhovno iskanje mnogih«. To sta Janez od Križa in Terezija Avilska, ki sta postala prijatelja v svoji gorečnosti za božjo skrivnost.
»Njuna mistika je mistika odprtih oči, kar pomeni, da ni tuja zgodovini, ampak nas, nasprotno, vodi k izvoru vprašanj, v središče resničnosti. Še posebej pri razlagi sprememb in spoprijemanju z napetostmi, zaradi katerih je naša doba tako mračna, nam je v pomoč téma noči, ki je bila tako draga svetemu Janezu od Križa, čigar jubilejno leto praznujemo. V svoji žeji po svetlobi se je paradoksalno naučil ceniti temo – “srečno noč” (Sv. Janez od Križa, Temna noč, Pesem duše, 3) – kot čas, v katerem se duša osvobodi tega, kar je domnevno poznala in imela.«
Kot je dodal sveti oče, »to, kar nas tudi danes najbolj straši, kar v mnogih ljudeh povzroča zatemnitev razuma in nasilje čustev, je neznano, pred katerim lahko prevlada občutek, da nimamo več zemljevidov, dezorientacija«. Zato tudi v javnem življenju potrebujemo »moške in ženske, ki v temi slutijo svetlobo, v koncu možen začetek, skoraj vdor resnice kot svetlobe, ki še vedno slepi, a ki nas bo – če ji bomo zaupali in našli mir – nežno pripeljala k sebi«. »Naš čas, ki ga na površini pretresajo strašna neravnovesja in konflikti, v globini kliče k miru, k novemu razumevanju človeške osebe in njenega neodtujljivega dostojanstva, k civilizaciji ljubezni (prim. Magnifica humanitas, 186),« je izpostavil papež.
»Sveta Terezija to isto pot opisuje s podobo notranjega gradu. Ko napredujemo iz sobe v sobo proti najbolj notranjemu prostoru – torej proti svojemu srcu, svetišču resnice – se prostor razširi, um se odpre, nasprotja se razrešijo, napetosti se stopijo, drugi najdejo mesto, vesolje postane dom. Ne gre za intimistični pobeg, ampak za radikalno odprtost za totus Alius et semper Novus [popolnoma drugo in vedno novo], ki se uresniči, ko se vrnemo vase. Ta razsežnost človeškega bitja je razlog, zakaj je treba varovati versko svobodo in svobodo vesti.«
Preidite k rodovitnemu spoštovanju kompleksnosti
»Danes se zdi, da skušnjava po pridobivanju priljubljenosti z razpihovanjem polarizacije narašča, namesto da bi se zmanjševala; človeško dostojanstvo je še naprej kršeno. Zato potrebujemo kulturo, notranjost, svobodno in kakovostno izobraževanje ter transcendenco,« je zatrdil sveti oče ter dodal, da so moški in ženske, zvesti resnici, iz teh temnih noči napredovali iz sobe v sobo, dokler se v njihovi vesti nista srečali pravičnost in mir. »Iz njihove svobode se učimo biti svobodni. Katoliška Cerkev služi tej žeji človeškega srca. Ne z vsiljevanjem, temveč z evangelijskim pričevanjem, ki ga podpira množica mučencev in svetnikov, in je danes pripravljena, da služi prihodnosti ljudstva, ki si prizadeva za spravo in mir,« je zagotovil.
»Vse vas vabim, da iz ljubezni do resnice opustite razdvajajoče in polarizirajoče pripovedi o vaši družbeni realnosti in njeni zgodovini ter od sterilnih poenostavitev preidete k rodovitnemu spoštovanju kompleksnosti. V tem vidim posebno poklicanost Evrope, katere izvorna in temeljna protagonistka je Španija. To je dar, ki ga lahko stara celina dá svetu, če želi ostati mlada, kot so mladi tisti, ki čutijo, da imajo prihodnost in poslanstvo, ki sta vedno izziv. Ceniti kompleksnost in jo preučevati, naučiti se jo sprejemati kot blagoslov in je ne zanikati, izogibati se tistim identitetnim pristopom, ki se zdijo jasni, a svet naseljujejo s prikaznimi in sovražniki: to je naloga tistih, ki imajo za seboj veliko zgodovino. Nove tehnologije so postale umetno okolje, v katerem so naše temeljne možnosti na preizkušnji: v njem se predsodki zaostrujejo, kritično mišljenje slabi, objestni interesi pa sejejo nagone smrti. Po drugi strani pa se dobro lahko zoperstavi in spregovori.«
Potrebna sta kvalitativni preskok in sprememba smeri
»Zlasti s strani tistih, ki imajo gospodarsko, politično in institucionalno odgovornost, je potreben kvalitativni preskok, sprememba smeri pri vlaganju v šole, univerze in raziskave, v lokalne skupnosti ter civilno družbo kot vzgajališče sodelovanja in kulturne mediacije. Varnost, o kateri se prepogosto slepimo, da izhaja iz orožja in zidov, prej zori z učenjem, kako hoditi po poti z drugim, skupaj rasti, bok ob boku,« pri čemer je sveti oče zatrdil, da o tem pričuje sama zgodovina Španije.
Spomnil je na prisotnost islama na Iberskem polotoku, kar je oblikovalo dolgotrajno politično, kulturno in versko realnost. »V tistem obdobju ni prišlo le do soočenja, temveč so si prizadevali ustvariti prostor za stike, pogovore in dialog o pomenu resnice med kristjani, muslimani in Judi. V šoli prevajalcev Alfonza X. Modrega so strokovnjaki vseh treh verstev sodelovali pri prevajanju bogate arabske, grške in hebrejske dediščine ter prispevali k širjenju besedil, kot so besedila filozofov Averroesa (1126–1198) in Maimonida (1138–1204). Še posebej mesta, kot sta Cordoba in Toledo, so postala kraji za posredovanje med jeziki, religijami in znanjem. To je resnica, ki jo pripovedujejo evropska mesta, njihova zgodovinska stratifikacija, tkivo solidarnosti, ki je skozi stoletja premostilo njihove razlike in neizogibne konflikte spremenilo v nove začetke.«
Podajmo merila za razločevanje in jih prenesimo v prakso
Papež Leon XIV. je spomnil na še enega »plemenitega sina te dežele«, Ignacija Lojolskega, ki nas je naučil, da je v preizkušnjah in neuspehih mogoče vse še enkrat premisliti.
»Ignacij Lojolski je imel to drznost, da je zaupal žalosti in tolažbi svojega srca v vajah razločevanja in domišljije ter tako izbral mir namesto orožja, svetnike namesto mogočnežev. Spoznal je, da dobro, ki ga je privlačilo, ni bilo utvara, in tako se je njegova kriza spremenila v milost. Isto se lahko zgodi v zvezi z “novimi stvarmi”, ki nas danes vznemirjajo in o katerih so naša mnenja trenutno razdeljena,« je dejal in navedel svojo prvo okrožnico: »Izogibajmo se besedam, ki ponižujejo ali ustvarjajo nasprotja. Izberimo jasnost, ki razsvetljuje, in odkritost, ki odpira poti. Ne blagoslavljajmo naivnega navdušenja, ne podžigajmo nerodovitnih strahov. Raje navajajmo merila za razločevanje – dostojanstvo osebe, splošna namembnost dobrin, možnosti za revne, skrb za naš skupni dom, mir – in jih prenesimo v prakso: odgovorno načrtovanje, ocenitev vplivov na ljudi in družbo, vključevanje najbolj ranljivih, digitalna pismenost, raziskave in industrija, usmerjenost v pravičnost in mir (Okrožnica Magnifica Humanitas, 14).«
Španija ostaja zvesta mednarodnemu pravu in multilateralizmu
Papež Leon XIV. je govor sklenil z zahvalo, da Španija ostaja zvesta mednarodnemu pravu in multilateralizmu, kar se kaže v dejavnem prizadevanju za mir in solidarnost med narodi. Obenem pa je spodbudil, naj tudi znotraj države gojijo dialog in družbeno prijateljstvo, pri načrtovanju prihodnosti upoštevajo zorni kot revnih in mladih, v pozitivno harmonijo povežejo težnje po avtonomiji in edinosti ter spodbujajo proces evropskega združevanja, a ne v nasprotju z drugimi silami, ampak kot dar za celotno človeško družino.
