Sveti oče mladim o zdravem nemiru, zaupanju v Boga in poti odpuščanja
Vatican News
Svetega očeta je na začetku pozdravil barcelonski nadškof metropolit kardinal Juan José Omella Omella, nato pa so mladi med pesmijo na oder prinesli velik križ. Sledil je video posnetek z naslovom »Križi sveta«, v katerem so različne osebe podelile svoje misli o križu, nato pa je sveti oče odgovoril na vprašanja treh mladih, ki so bila povezana z njihovimi pričevanji.
Kako odkriti svoje poslanstvo
Prvo vprašanje je papežu zastavil Ferran. Dejal je, da mladi v času svojega odraščanja pogosto slišijo, da je v življenju edino pomembno biti produktivni, uspešni in skrbeti za svojo podobo. Sam je v tem našel neizmerno praznino in pri iskanju odgovorov na najgloblja vprašanja doživel veliko spremembo in bil letos za veliko noč krščen. Svetega očeta je zato vprašal, kako naj mladi ohranijo pogled usmerjen v to, kar resnično šteje, ter kako naj odkrijejo svoje resnično poslanstvo.
Nemir je dar, ki nam ga je dal Bog
»Hvala za to pričevanje. Najprej bi rad podelil tvoje veselje in veselje vseh tistih, ki so letos za veliko noč prejeli zakrament krsta. Številni mladi in odrasli ponovno odkrivajo krščansko vero, morda po obdobju v življenju, ko so se nekoliko oddaljili od Boga. To je resnično pomemben korak. Vse, kar postopoma odkrivamo, sprejemamo in doživljamo na naši poti, nedvomno prispeva k naši rasti, zrelosti in širjenju življenjskega prostora v nas; hkrati pa se med radostmi, uspehi in porazi zavedamo, da potrebujemo drugo vodo, da bi nas globlje odžejala. Naša želja po resnici in sreči potrebuje širše obzorje. In ta nemir je dar, ki nam ga je dal sam Bog: ustvarjeni smo po meri neskončnosti in zato nas vsako končno obzorje, vsak korak, vsak dosežek, čeprav nas tudi zadovolji, hkrati žene dalje ter vabi, naj še naprej iščemo, da iščemo medtem ko napredujemo, predvsem pa naj iščemo tako, da se "spustimo v svojo notranjost", to je da gremo v globino.«
Zdrav nemir je potrebno gojiti; pomen tišine
»In tukaj se vračam k vprašanju z dvema kratkima razmišljanjema. Prvo: ta zdrav nemir je potrebno gojiti. V naših družbah so namreč malikovalstvo dobička in uspešnosti, obsedenost s tem, da moramo vedno ustvarjati in biti zmagovalci, pa tudi kult lastne podobe, nič drugega kot anestetiki, ki uspavajo našo vest in jo prilagajajo določeni predstavi o družbi. Ko se ljudje naučijo ustaviti, ovrednotiti pomembne stvari, na nov način ceniti čas ter razmišljati o svojem življenju in pustiti, da jih razsvetli evangelij, razvijejo tudi kritično mišljenje do družbenega sistema, ki ne postavlja človeka v središče in ustvarja situacije nepravičnosti in eksistencialne revščine na različnih ravneh. To je razlog, da je nemir zastrašujoč, prav tako kot odkritje notranjosti, duhovnosti in še bolj evangelija. Drugo razmišljanje: nemir moramo gojiti na tem svetu, ne na drugem. Ti in mnogi drugi ste odkrili vrednost bolj človeškega, polnejšega življenja, odprtega za srečanje z Bogom in za radost vere znotraj te družbe. To pomeni, da je kljub težavam, kraj, kjer se Bog kaže in kjer moramo najti njegove sledi, vedno stvarnost, v kateri se nahajamo. Verjamemo, da Sveti Duh deluje in dela tiho v vseh situacijah življenja in zgodovine, tudi v tistih, ki se zdijo najtežje. Vendar moramo ta nemir gojiti in mu dajati prostor; kot sem dejal "iskati znotraj sebe", pri tem pa se ne smemo dopustiti, da bi nas premagali zunanji ritmi in skušnjave; gojiti moramo trenutke tišine, se morda vsak dan za nekaj minut ustaviti, da preberemo evangelij in se pogovorimo z Bogom; prav tako skušajte to notranjo pot prehoditi skupaj z drugimi, se pustiti spremljati in se pogovarjati z duhovniki, redovniki in z ljudmi, ki so se tako kot mi podali na to pot.«
Kako zaupati v Boga, ko doživljamo popolno temo?
Sledili sta pesem in molitev svetega očeta, nato pa drugo vprašanje, ki mu ga je zastavila Carmina. Spomnila je, da v svetu, v katerem se vpije o mnogih stvareh, obstajajo vidiki življenja, ki ostajajo skriti zaradi sramu. Kot primer je navedla depresijo, »tiho bolezen, ki prizadene mnoge ljudi, mlade in odrasle, ter prinaša s seboj temo, osamljenost in neizmerno bolečino«. Po njenih besedah je včasih ta bolečina tako neznosna, da se zdi misel na smrt edini izhod. Tudi sama se je več let tiho borila, da bi se rešila te bolezni, a nekega večera je izgubila boj in poskušala narediti samomor. Poudarila je, da ji je Bog dal še eno priložnost, za kar mu bo večno hvaležna, hkrati pa spomnila, da je veliko drugih, ki se še vedno spopadajo s to temò. Papeža je vprašala: »Kje lahko vidimo Boga, kadar doživljamo popolno temo in ne zmoremo več? Kako lahko zaupamo v Boga, ko se zdi, da nič nima pomena, niti naše življenje?«
V stiku z Jezusom mnogi ponovno vstanejo
»Najprej hvala, da si danes z nami podelila svojo izkušnjo trpljenja. Ganjen sem, da lahko o tem govoriš, da si tukaj med nami in da si našla moč, da sprejmeš to drugo priložnost, ki ti jo je dal Gospod. Ponovno si vstala ter nadaljevala pot in to je čudovit čudež, ki ga vidimo pri mnogih osebah v evangeliju: v stiku z Jezusom tudi tisti, ki se čutijo izgubljeni, ponovno najdejo zaupanje v življenje, ozdravijo in lahko ponovno vstanejo, da se vrnejo k življenju.«
Bolezen postavi na preizkušnjo vero in smisel življenja
»V svojem vprašanju si omenila "tiho bolezen", to je depresijo, in pomembno je, da se zavedamo, kako je duševno zdravje vedno bolj ogroženo v družbah, ki se štejejo za napredne. To je znamenje, da je nekaj globoko narobe z določeno predstavo o rasti, ki ljudi izpostavlja pritiskom, pričakovanjem in napetostim, ki ogrožajo temeljna ravnovesja. Zato je potreben zdravstveni sistem, ki med svoje prednostne naloge vključuje to nevidno in razširjeno bolezen, ki prizadene tudi mlade.
Tvoje besede pa so nam prav tako pokazale, da bolezen postavi na preizkušnjo vero in smisel, ki ga pripisujemo življenju. To velja za vse, ne samo za tiste, ki se morajo v določenem trenutku soočiti z boleznijo.«
Jezus na križu vzame nase našo bolečino
»Medtem ko sem te poslušal, sem mislil na tiste ure teme, stiske in bolečine, ki jih je živel Jezus, ko se je bližala ura njegove smrti. Evangeliji v trenutkih zadnje večerje in molitve v Getsemaniju poudarijo, da se je popoldan nagibal v večer, da se je spuščala noč, prav tako pa nam tik pred njegovo smrtjo na križu pravijo, da se je "stemnilo po vsej zemlji" (Mt 27,45; Lk 23,44). V resnici pa ne gre samo za osebno trpljenje; Božji Sin v svojem mesu prevzame vso tesnobo, osamljenost in trpljenje človeštva. V tistih temnih urah, ko umira na križu, Jezus podeli našo bolečino in nam razodeva obličje sočutnega Boga, ki nosi breme naših bolečin, ki trpi z nami, pretaka naše solze in ostaja poleg nas svojo navzočnostjo, polno ljubezni in usmiljenja.
Živeti to izkušnjo je težko, kakor večkrat priča Sveto pismo; obstajajo trenutki teme in trpljenja, ki jih naša družba utiša, saj nekateri kulturni vzorci želijo, da bi bili vedno zmagovalci in popolni; zato je treba meje, krhkost in bolečino odstraniti, jih zapreti v oglušujočo tišino osamljenosti ali celo sramu. In v teh trenutkih lahko instinktivno pomislimo, da nas je tudi Bog zapustil. Toda Jezusov križ nam pravi, da nas Bog ne zapusti, da ostaja križan z nami v trenutkih bolečine in skrajne osamljenosti, da On ne zbira samo naših solz, ampak tudi krik našega trpljenja, ki ga drugi ne slišijo; krik, ki ga je Jezus na križu sprejel za svojega, rekoč: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mt 27,46).«
Bolečine ne smemo spiritualizirati
»V katehezi o Jezusovih zadnjih urah Benedikt XVI. pravi, da se njegovo trpljenje spremeni v molitev in krik, in da to velja tudi za nas: v najtežjih in najbolj bolečih situacijah, ko se zdi, da Boga ni, mu moramo še enkrat izročiti bremena, ki jih nosimo v srcu, tudi tako, da vpijemo k Njemu; tudi tako, da protestiramo kot Job, prepričani, da se bo na nek način pokazal in da nam bo blizu, tudi ko se zdi, da molči. A mislim, da tega ne moremo storiti sami. V urah bolečine se moramo, vsaj kolikor je mogoče, odpreti nekomu, ki nam pomaga izraziti preprosto molitev; nekomu, ki nas diskretno spremlja, ne da bi nam na hitro želel razložiti to bolečino; nekoga, ki nas prime za roko in nam pomaga izstopiti iz tega krika. Te izkušnje prinašajo sporočilo tudi nam vernikom, celotni Cerkvi: bolečine ne smemo spiritualizirati in jo površinsko pripisovati "Božji volji" ali nekemu njegovemu skrivnostnemu načrtu, saj obstaja nevarnost, da bi tako tisto trpljenje minimizirali, utišali in ranili ljudi. Bog ne želi trpljenja, nosi ga z nami in nas vabi, naj vztrajno zaupamo Vanj. Spomnimo se besed papeža Frančiška: z Bogom se življenje vedno ponovno rojeva.«
Kako odpustiti očetu in se spraviti z Bogom?
Zadnje vprašanje je papežu Leonu XIV. zastavila Cecilia, ki je mnoge ganila s svojim pričevanjem. Povedala je, da izhaja iz družine iz zelo revnega barcelonskega predela. Ko je bila otrok, je oče skušal ubiti njeno mamo, ki se je rešila zaradi posredovanja nekega fanta, ki je pri tem izgubil življenje. Oče je končal v zaporu, mama pa je zapadla v svet droge. Pri desetih letih jo je socialna služba poslala v center za mladoletnike. Na začetku ji je bilo težko, ker je okoli sebe zgradila zid in nikogar ni pustila blizu, potem pa je postopoma izkusila ljubezen družine in njeno srce se je odprlo. Govorili so ji o Jezusu, začela je moliti in prejela krst. V najstniških letih se je večkrat upirala Bogu, pred nekaj meseci pa so jo povabili na duhovno obnovo in tam je prvič izkusila Božjo ljubezen. Kljub temu ji je še vedno težko odpustiti očetu, včasih dvigne oči k nebu in vpraša: »Kje si bil, ko sem bila otrok?« Papeža je vprašala, kako naj odpusti očetu, ki jo je hotel pustiti brez matere, in kako naj se resnično spravi z Bogom.
Ne vprašanje o Bogu, ampak o človeštvu
»Hvala za tvoje pričevanje in hvala tudi za vprašanje o odpuščanju. Resnično je znamenje Božje milosti, da to vprašanje izvira iz preteklosti, ki je tako zaznamovana s trpljenjem, in da imaš kljub bolečini pogum, da se vprašaš, kako je mogoče odpustiti nekomu, ki ti je storil nekaj zelo hudega.
Prvo dopolnjuje tisto, kar sem prej dejal o Božji navzočnosti v trenutkih našega trpljenja; v bistvu si tudi ti izrazila to vprašanje v zvezi s svojim otroštvom, vendar pa nas okoliščine, v katerih so se odvijali dogodki tvojega življenja, vabijo, da razširimo obseg našega vprašanja: ali se moramo vprašati, "kje je bil Bog", ali pa se moramo spraševati o človeku in človeštvu, o tem, kako smo včasih ujetniki zla do te mere, da postanemo nasilni do drugih; o tem, kako nam ne uspe gojiti ljubezni in spoštovati drugih v njihovem dostojanstvu in svobodi?«
Ne pripisujmo Bogu tistega, za kar smo odgovorni mi
»Mnoge novice črne kronike še danes odražajo zastrupljeno ozračje v družinskih odnosih, za katero so značilne zlorabe in zatiranje, zlasti pa nasilje nad ženskami, ki žal pogosto vodi tudi do femicidov. Vsi smo poklicani, da se soočimo s to dramatično stvarnostjo – ki ima antropološke in kulturne korenine – tako osebno kot družba, saj je naša naloga, da se z njo soočimo v vseh njenih razsežnostih. Ne moremo pripisati Bogu tistega, kar je bilo zaupano naši odgovornosti; ne moremo si predstavljati, da bi Bog od zgoraj avtomatično odgovoril na naše potrebe ali na čudežen način preprečil, da bi se zlo zgodilo; On nas je obdaril z razumom in voljo, dal nam je vest, odel nas je z dostojanstvom in svobodo, in predvsem nam je prišel naproti, da bi nam v svojem Sinu Jezusu Kristusu pokazal pot, ki ji moramo slediti, da bo naše življenje v polnosti človeško in da bodo v naši družbi vladali pravičnost, mir in bratstvo. Dal nam je svojega Duha prav zato, da bi bila ljubezen ključ vseh naših medčloveških odnosov. Če obstaja nasilje, če zmaga sebičnost, če se celo ljubezen med družinskimi člani spremeni v sovraštvo, si moramo zastaviti nekaj vprašanj o sebi, o dinamiki naše družbe, o kulturi individualizma, o skušnjavi nasilja, ne pa o Bogu.«
Odpuščanje je del procesa
»Druga stvar se nanaša na odpuščanje. Naučiti se moramo, da odpuščanje, ki je močno zdravilo proti zlu in zdravi naše notranje rane, obravnavamo kot del procesa, kot del poti. Če evangelij beremo kot knjigo napotkov, zapovedi in dolžnosti, lahko zapademo v obup in razočaranje, saj se, medtem ko nas Jezus vabi k odpuščanju, mi zavedamo, da tega nismo sposobni. Vendar ni tako. Za odpuščanje moramo predvsem prositi Gospoda; nenehno ga moramo prositi – morda vse življenje –, naj Gospod v nas razširi prostor ljubezni prav tam, kjer smo bili ranjeni; naj nam pomaga, da se spravimo s seboj in s tistim delom naše zgodovine, ki ga zaznamuje trpljenje; naj počasi spremeni zamero v usmiljenje in sočutje. To je dolga pot, proces, ki terja veliko potrpljenja; je delo, ki ga moramo opraviti na sebi, tako osebno kot tudi prek drugih poti spremljanja in tudi notranje sprave. In ne smemo obupati: pri odpuščanju gremo naprej po majhnih korakih.«
Sprava z Bogom in z drugimi
»Sprava z zgodovino je postopen proces, predvsem pa ne smemo misliti, da odpuščanje vedno in v vsakem primeru pomeni vrnitev v prejšnjo situacijo ali da bi v polnosti živeli odnos s tistim, ki nas je ranil, zlasti kadar je bil dogodek zaznamovan tudi z nasiljem. Lahko ohranimo dobronamernost do te osebe, zavrnemo vsako obliko sovraštva ali maščevanja, si prizadevamo za ponovno vzpostavitev odnosa, kolikor je to mogoče, in morda molimo zanj ali zanjo: vse to nam pomaga, da vedno bolj vstopamo v dinamiko odpuščanja ter se spravimo z Bogom in z drugimi. Smo grešniki, ki jim je bilo odpuščeno: zato smo v miru in smo sposobni odpuščati, sposobni biti prinašalci miru.«
Pridiga svetega očeta
Molitveno bdenje
Barcelona, olimpijski stadion »Lluís Companys«
9. junij 2026
Tudi mi smo kakor Nikodem, romarji v noči. Ta evangeljska podoba nam ponuja predvsem sporočilo o poti življenja. Naša pot, naše želje in vse, kar vsak dan objemamo in živimo, v veseljih in porazih, v hrepenenjih in načrtih, je izraz našega nenehnega iskanja. Smo berači ljubezni, lačni in žejni resnice, iščemo poln smisel, ki bi nas podpiral, spodbujal in nam pomagal doumeti skrivnost našega življenja. Medtem ko počasi, z majhnimi koraki, napredujemo, smo poklicani, da se pogovarjamo s polmrakom svojega človeškega stanja. Manjka nam vsa resnica, ne poznamo v vsej globini skrivnosti samih sebe in pravega obraza drugih, ne uspe nam vselej dojeti skrite resnice stvarnosti, ki nas obdaja, in dogodkov, ki se odvijajo pred našimi očmi. Iščemo luč, ki bi razsvetlila pot.
A Nikodem nam govori tudi o poti vere. Ne gre za pot, ki bi tekla vzporedno s potjo našega človeškega bivanja, temveč sta ti dve poti vselej prepleteni med seboj. Kakor smo slišali v evangeliju, je Bog svet tako ljubil, da nam je dal svojega edinorojenega Sina in se je v njem za vselej združil z našim mesom. On je vedno ob Očetu in ob nas. Tako smo vsakič, ko se skrivnost našega življenja razgrne v svetlobi novega dne, v vsem, kar smo in delamo, v Božji navzočnosti in obvarovani v njegovem večnem objemu. Naše življenje je »skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3). In vendar včasih izkušamo noč vere, napor verovanja, utrujenost duha, občutek nezadostnosti pred klicem evangelija, grenkobo svojih neuspehov in strah, da ne bomo zmogli.
Bratje in sestre, Nikodem nas uči, da so te noči – ki spremljajo naše življenje, pot vere in zgodovino, v kateri živimo – kraj blagoslova, prostor za novo rojstvo, naročje, ki vselej rojeva novo življenje. Te noči nas slečejo in nas vrnejo k bistvenemu. Snamejo nam človeške in verske krinke, ki jih nosimo podnevi, da ne bi bili prepoznani ali da bi o sebi ustvarjali podobo, drugačno od tega, kar smo; puščajo nas razgaljene, v naših lučeh in naših sencah, ter nas vračajo k ponižnosti, da se znamo gledati v resnici, onkraj domišljavosti, da bi mislili, da je naša pot že dovršena in da napredujemo, kakor da bi imeli jasno luč o vsem, o vseh in celo o Bogu.
Ta »prazni prostor«, ki ga ustvarja noč in ki se kaže celo v obliki trpljenja ali nezadovoljstva, razočaranja ali nevere, je lahko priložnost, da prejmemo novo življenje, da se spremenimo in prenovimo, da se »rodimo od zgoraj«, kakor Jezus pravi Nikodemu. Bog namreč ni prišel, da bi svet sodil z njegovim grehom in nočjo njegove nezvestobe, temveč je poslal svojega Sina, da bi ga rešil, da bi svetu dal večno življenje.
Zato smo tudi mi poklicani, da ne sodimo »noči«; ne noči našega življenja ne noči Cerkve ne noči družbe, ki nas obkroža. V noči se moramo, nasprotno, podati na pot kakor Nikodem, se še naprej obračati na Gospoda in se odpreti vetru Duha, da bi noč sprejeli ne več kot znamenje neuspeha, temveč kot začetek novega življenja.
In če pomislimo na svojo osebno pot, pa tudi na noči naše cerkvene poti in Španije, njenih mest, njenih starih in novih oblik revščine, njene družbe in kulture, se lahko vprašamo: skozi katere noči gremo? Kaj nam sporočajo? Ko vstopamo vanje in ponižno ter brez predsodkov gledamo resničnost tega, kar smo, se sprašujemo: kaj smo poklicani spremeniti? Kje se moramo prenoviti? V katero smer želimo iti? Kakšno družbo želimo zgraditi?
Ne nehajmo iskati, se spraševati in se pogovarjati, z Bogom in med seboj, tudi v osrčju noči. Hodimo skupaj v veri, ki usklajuje različnost naših zamisli in občutljivosti, da bi iskali resnico, ki nas vodi k skupnemu dobremu, da bi bila ta dežela gostoljuben prostor za vse, kjer je vsakdo spoštovan v svojem osebnem dostojanstvu in ljubljen takšen, kakršen je. Odprimo se daru Duha, iščimo Gospoda kakor Nikodem in sprejemajmo luč njegovega evangelija, v gotovosti, da bomo v sebi izkusili novo življenje, navzočnost, ki blagoslavlja, zastonjsko ljubezen, ki nam bo pomagala prestopiti iz noči v luč. Kajti Bog hoče, da se nič ne izgubi, in nam že zdaj želi dati večno življenje, da bi nas privedel k sreči, ki nima konca.
Naj nam Gospod po priprošnji Device Marije nakloni, da se mu odpremo in da nas pretrese veter njegovega Duha.
Photogallery
