Papež: Gospod, ki dobro pozna zemljo našega srca, ne preneha verjeti v nas
Vatican News
Seme, ki ga velikodušno seje, ne pade samo v dobro zemljo, ampak tudi na pot, na kamnita tla in med trnje. Enako Bog dela tudi z nami, ko v naše srce seje Božjo besedo, za katero želi, da bi obrodila sad. »Gospod, ki dobro pozna zemljo našega srca, ne preneha verjeti v nas; v to, kar smo in v to, kar lahko postanemo, dan za dnem, če se z vero prepustimo Njemu,« je poudaril sveti oče in povabil, naj v teh počitniških dneh poleg počitka in razvedrila posvetimo prostor tudi poslušanju, branju in razmišljanju Božje besede.
Nagovor papeža Leona XIV.
Molitev Angelovo češčenje
Nedelja, 12. julij 2026
Dragi bratje in sestre, dober dan, lepo nedeljo vam želim!
Danes nam evangelist Matej v bogoslužju predstavi priliko o sejalcu (prim. Mt 13,1-23), ki opisuje velikodušnost in zaupanje, s katerima Bog seje svojo Besedo v naše srce in svojo moč v nas.
Jezus sam, Beseda, ki je postala človek, ki je dal življenje za naše zveličanje, je seme, ki ga Oče še naprej seje v svetu, da bi s tem, ko umre, obrodilo obilo sadu (prim. Jn 12,24). Res je, včasih v nas naleti na trdo in neobčutljivo zemljo, drugič na raztreseno, podobno zbiti zemlji na stezah, kamniti zemlji ali trnovim grmom; vendar pa so trenutki, ko najde zemljo, ki je dovzetna ter rodovitna, in tedaj se pričnejo čudeži ljubezni, ki morejo spremeniti vse ostalo, kot smo gotovo tudi mi izkusili v svojem življenju. Zato Oče ne preneha sejati, saj ve, da je moč njegove ljubezni močnejša od naše slabosti (prim. 2 Kor 12,9-10).
Ko sveti Janez Krizostom govori o »semenu« Božje besede, pravi: »Kako je lahko razumno sejati med trnje, na kamnita tla, na pot? V primeru semen in zemlje to ne bi bilo razumno, medtem ko je v primeru duš in naukov to zelo hvalevredno« (Homilije o Matejevem evangeliju 44,3), kajti v Božjih rokah je mogoče, da se »kamnita tla spremenijo in postanejo rodovitna zemlja, da pot ni več poteptana in izpostavljena vsem mimoidočim, ampak postane rodovitna površina; da se trnje odstrani in seme uživa veliko varnost« (ibid.).
Božja velikodušnost do nas ni naivna, ampak modra, in v nas zna prepoznati možnost za dobro, katerega se včasih niti sami ne zavedamo. Zato Gospod, ki dobro pozna zemljo našega srca, bolje kot jo poznamo mi sami, ne preneha verjeti v nas; v to, kar smo in v to, kar lahko postanemo, dan za dnem, če se z vero prepustimo Njemu.
Tako iz zastonjskosti in zaupanja, s katerima je posejano seme, ter iz ponižnosti in razpoložljivosti, s katerima je sprejeto, v nas rastejo in se širijo sadovi Svetega Duha, ki so, kot uči sveti Pavel, »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22). Kako zelo naš svet potrebuje te sadove: da bi ga napolnili in preoblikovali!
Potrudimo se torej, zlasti v teh počitniških dneh, da bomo namenili prostor poslušanju, branju in razmišljanju Božje besede ter skupaj s počitkom in zdravim razvedrilom gojili tudi pomembne trenutke tišine in molitve. K svojim običajnim opravilom se bomo vrnili telesno in duhovno prenovljeni, pripravljeni oznanjati blagovest evangelija in vedno bolj sposobni sodelovati pri rasti Božjega kraljestva.
Naj nam pri tem pomaga Marija, Kraljica apostolov in Zvezda evangelizacije.
