Papež: Hoja za Kristusom je šola svobode, zlo je premagano samo z Jezusovim križem
Papežev nagovor je slonel na evangeliju 14. nedelje med letom (5. julij 2026) iz 11. poglavja Matejevega evangelija, v katerem Jezus pravi, da se evangelij razodeva malim in preprostim ter da je njegov jarem prijeten in breme lahko.
Naša hoja za Kristusom je šola svobode, kjer se dramo zgodovine resno jemlje in se v njen vedno osvetljuje smisel, zlasti v najtemnejših trenutkih. »Dejansko je zlo odrešeno samo v Jezusovem križu: samo v njegovem trpljenja naša smrtna utrujenost najde tolažbo in udkupitev.«
»V suženjstvu je Kristus osvoboditev. Pod bičem vojne je Kristus upanje. V uri greha je Kristus odpuščanje. To je resnična modrost, to je pot, po kateri želimo hoditi skupaj, združeni kot učenci v njegovem imenu,« je zatrdil sveti oče.
Nagovor papeža Leona XIV.
Molitev Angelovo češčenje
Nedelja, 5. julij 2026
Bratje in sestre, želim vam lepo nedeljo!
Evangelij današnjega bogoslužja (Mt 11,25-30) nas vabi, da se pridružimo hvalnici, ki jo Jezus izreka Očetu, »Gospodu neba in zemlje« (Mt 11,25). Božji Sin, ki je postal človek, izkazuje svojo ljubezen tako, da v to zahvaljevanje vključuje vsako ustvarjeno bitje.
Preprostost dejanja, ki je tako spontano in radostno, ustreza slogu Boga, ki se rad razodeva »malim«, medtem ko ostaja prikrit »modrim in razumnim«. Ti so namreč tako polni lastnih idej, da ne prepoznajo Kristusove navzočnosti, Mesije, ki obiskuje svoje ljudstvo. Človeška modrost tako postane arogantnost, nauk pa se sprevrže v napuh. Resnična modrost Boga pa se razodeva v ponižnosti mesa in njegovo učenje je namenjeno tistim, ki se najbolj trudijo. »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni,« (Mt 11,25) pravi Gospod. Iti k Jezusu pomeni odgovoriti na njegovo ljubezen in z njim deliti njegovo življenje vse do križa, kot nam je to On sam pojasnil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Prav darovanje sebe iz ljubezni je Jezusov »jarem« (prim. Mt 11,29), torej povzetek njegovega učenja, središče njegove modrosti, ki gori iz ljubezni do vseh.
Bratje in sestre, kako je lahko teža križa »lahka« in »prijetna« (Mt 11,30)? Samo iz enega samega razloga: ker ga Gospod prvi nosi in nosi ga z vsemi nami, ne da bi nas kdaj koli pustil same v tistem, kar nas teži. Kot pristen učitelj si Jezus naloži človeštvo, ki je ranjeno od zla, da bi zanj skrbel. Modrost, ki nam jo daje, je torej oznanilo odrešenja, njegov jarem pa nas dvigne iz vsakega padca. Ko hodimo za Kristusom, naša pot torej ni neki asketizem, ki mrtviči, ampak je šola svobode, ki jemlje dramo zgodovine resno in v njej vedno osvetljuje smisel, zlasti v najtemnejših trenutkih. Dejansko je zlo odrešeno samo v Jezusovem križu: samo v njegovem trpljenju naša smrtna utrujenost najde tolažbo in udkupitev.
V suženjstvu je Kristus osvoboditev. Pod bičem vojne je Kristus upanje. V uri greha je Kristus odpuščanje. To je resnična modrost, to je pot, po kateri želimo hoditi skupaj, združeni kot učenci v njegovem imenu. Jezus nas tega uči kot Sin, s tem da postane naš brat: On sam z močjo Svetega Duha razodeva Cerkvi resnico o Bogu in človeštvu, kajti »nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,27).
Predragi, ko se zahvaljujemo Gospodu za to zaupanje, polno ljubezni, prosimo priprošnjo Marije, Kraljice miru, za dobro Cerkve in vsega sveta.
