»Življenje v Božji navzočnosti«. Knjiga, ki je zaznamovala in oblikovala Leona XIV.
»Življenje v Božji navzočnosti« je zbirka pogovorov, zapiskov in pisem Nicolasa Hermana, poznanega pod redovnim imenom brat Lovrenc od Vstajenja, ki je živel v 17. stoletju v današnjem kraju Hériménil v Franciji.
Zaupati v Božjo navzočnost in doživljati predokus nebes
Po papeževih besedah lahko vso krščansko etiko strnemo v to, da se vedno znova spominjamo: »Bog je navzoč, On je tukaj.« »Ta spomin – več kakor le preprost spomin, saj zajema tudi naše občutke in čustva – presega vsak moralizem in vsako zoženje evangelija na zgolj zbirko pravil, pokaže nam, da nam bo, kakor je Jezus obljubil, izkušnja zaupanja Bogu Očetu že tukaj na zemlji stotero povrnjena. Zaupati v Božjo navzočnost pomeni, doživljati predokus nebes,« zapiše Leon XIV. v Predgovoru, ki ga je iz italijanščine (izšel je pri Vatikanski založbi z naslovom La pratica della presenza di Dio) prevedel Andrej Baligač.
»Ta drobna knjiga postavlja v središče izkušnjo, bolje rečeno: vajo Božje navzočnosti, kakor jo je doživel in učil karmeličanski brat Lovrenc od Vstajenja, ki je živel v 17. stoletju. Kakor sem že imel priložnost povedati, je to – poleg spisov sv. Avguština in nekaterih drugih knjig – eno od besedil, ki so najbolj zaznamovala moje duhovno življenje in me oblikovala v razumevanju poti, po kateri je mogoče spoznavati in ljubiti Gospoda,« prizna sveti oče, ki je o knjigi brata Lovrenca prvič spregovoril med povratnim letom s svojega prvega apostolskega potovanja.
Pojasni, da je pot, ki jo kaže brat Lovrenc, »hkrati preprosta in zahtevna«: »Preprosta, ker ne zahteva nič drugega kakor da se nenehno spominjamo Boga z drobnimi, neprekinjenimi dejanji hvale, molitve, prošnje in češčenja v vsakem dejanju in v vsaki misli, z obzorjem, v katerem je On sam izvir, središče in cilj. Zahtevna pa, ker je treba veliko truda za to pot očiščevanja, askeze, odpovedi in spreobrnjenja najglobljih plasti nas samih, našega uma in misli še bolj kakor naših dejanj.«
Papež izpostavi, da z Bogom »ne usklajujemo le drže in ravnanja, temveč tudi naše občutke in naše lastno notranje doživljanje«: »V tej notranjosti odkrivamo Njegovo navzočnost, ljubečo in gorečo navzočnost Boga, tako “drugačno”, in vendar domačo našemu srcu.«
»Izkušnja zedinjenja z Bogom, ki jo brat Lovrenc na teh straneh opisuje kot osebni odnos, sestavljen iz srečanj in pogovorov, skrivanj in presenečenj, zaupljive in popolne izročenosti, spominja na izkušnje velikih mistikov,« med katerimi papež navede predvsem Terezijo Avilsko, ki je tudi sama pričala o tej domačnosti z Gospodom, ko je govorila o »Bogu med lonci in ponvami«. Pa vendar kaže »pot, ki je dostopna vsem, prav zato, ker je preprosta in vsakdanja«.
»Po poti, ki jo predlaga brat Lovrenc, se – kolikor bolj postaja Božja navzočnost domača in zaseda naš notranji prostor – veča veselje, biti z Njim, bolj cvetijo milosti in duhovno bogastvo, celo vsakdanja opravila postanejo lahka in neobremenjujoča,« zapiše Leon XIV.
»Pisma in pričevanja tega karmeličanskega samostanskega brata iz 17. stoletja, ki je z razsvetljeno vero preživel burne dogodke svojega časa, prav nič manj nasilnega od našega, so lahko v navdih in pomoč tudi nam, možem in ženam tretjega tisočletja. Kažejo nam, da ni okoliščin, ki bi nas lahko ločile od Boga, kažejo, da vsako naše dejanje, vsaka naša zaposlitev in celo vsaka naša napaka dobijo neskončno vrednost, če jih živimo v Božji navzočnosti in jih nenehno darujemo Njemu.«
Nadškof Turnšek: Vse delati zaradi Boga in v Bogu
Za prevod iz hrvaščine sta poskrbela Karmel Mirna Peč in Primož Meglič. Poleg papeževega Predgovora nas v branje pospremi tudi upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek, ki s hvaležnostjo pozdravlja slovenski prevod »te dragocene knjižice« brata Lovrenca od Vstajenja, ki »s svojim pričevanjem življenja v Božji navzočnosti z vso preprostostjo uči in bralca uvaja v to veliko skrivnost in milost«.
»Vse bolj spoznavam, da je za krščansko duhovno življenje izjemnega pomena nenehna povezanost z Bogom,« zapiše Turnšek. O Pavlovi trditvi »v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28) pravi, da gre za svetopisemsko navdihnjeno resnico, zato je res mogoče trajno doživljati Božjo navzočnost.
»Podobno vsebino izraža misel, da je treba vedno moliti in se nikoli ne naveličati (Lk 18,1; 1 Tes 5,17). Tudi pod pojmom “vedna molitev” razumemo to preprosto držo bivanja v Božji navzočnosti. Vse kaže: to naj bi bila povsem naravna in spontana človekova življenjska drža, a konkretno življenje potrjuje, da jo je v današnjih življenjskih razmerah težko, celo zelo težko doseči. Mnogo jih meni, da je to sploh nemogoče. Po mojem iskrenem prepričanju pa tudi v pastoralni skrbi za vernike premalo storimo, da bi jih uvedli v takšen slog življenja vere,« trdi nadškof.
Brat Lovrenc o Božji navzočnosti pravi: »Potrebno je, da smo vsi vsak dan, vsako uro prežeti z Božjo navzočnostjo. To je, da smo z Njim vedno in nenehno povezani. Ali ni neumnost, zanemarjati pogovor in odnos z Bogom in biti namesto tega obremenjen s kakimi otročarijami in igricami? Če dušo napolni vzvišeno pojmovanje Boga in če se mu duša resnično preda, bo našla veliko radost.« Turnšek dodaja, da »po tej radosti, sreči vsi hrepenimo«: »Človek je tako majhen, da si sreče ne more omogočiti sam; a tudi tako velik, da ga ne more nič drugega zadovoljiti kakor Bog sam. To radost imamo vsak trenutek “na dosegu duše”, a si jo tako redko “privoščimo”, mnogi sploh nikoli.«
Brat Lovrenc v svojih pogovorih pokaže preprosto in edino možno pot, ki vodi do tega cilja: vse delati zaradi Boga in v Bogu: »V vsem sem se trudil, da sem deloval samo iz čiste ljubezni do Boga in zaradi nobene druge želje. Odkar sem kot gibalo svojega delovanja sprejel, da vse delam iz ljubezni do Boga, ne skrbim več, ali bom preklet ali zveličan. Od takrat se dobro počutim. Vesel sem že, če smem iz ljubezni do Boga pobrati eno samo slamico s tal. Od Boga ne zahtevam darov; iščem le Njega in nič drugega.«
