Papež: Sledimo Vstalemu tja, kamor je hotel iti pred nami. Go! Pojdite! Še bolje: pojdimo! Let's go!

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
sveta maša z mladimi, udeleženci 
»Go! Franciscan Youth Meeting 2026!« 
Sveta Marija Angelska – Assisi

Dragi bratje in sestre, dragi mladi! 
Praznik spremenitve, ki ga obhajamo, je skrivnost luči, ki nam pomaga poglobiti naše srečanje, ki je tako veselo, a tudi polno vprašanj o sedanjosti in o prihodnosti. V evangeljski pripovedi najdemo nasprotje med svetlobo in senco, tišino in besedami, začudenjem in nerazumevanjem. Smo v Assisiju, v mestu, kamor se že stoletja vzpenjajo mnogi romarji – danes tudi mi – saj tukaj vse šepeta, da se naša življenja lahko spremenijo, širijo luč, popravijo svet. Tukaj se je začela sprememba Frančiška, Klare in potem tisoče drugih mladih. Sprejeli so evangelij sine glosa – mi bi rekli brez popustov – in v njih se je ponovno začelo Jezusovo življenje.

Prišli smo sem, da bi razumeli, kam gre zgodovina in kam gremo mi. V evangeliju vidimo, da je mogoče najti smisel, da je mogoče zagledati pot. Kot Peter, Jakob in Janez smo tudi mi privedeni nekoliko na samo in Jezus je z nami. To kar je pomembno, je njegova prisotnost. Na gori apostoli zrejo Jezusa, ki se usmerja proti svoji prihodnosti. Glede tega je bilo med njimi nerazumevanje. Šest dni prej je Peter ugovarjal Učitelju, ko je odkrito govoril o križu (prim. Mt 16,21-26). Pričakoval je slavo za Mesija in morda tudi zase, ne da bi upošteval odpor in tveganja, predvsem pa se ni vprašal, kaj je slava. Sedaj pa, v Jezusovi spremenitvi, se Bog sam razodene v svoji slavi, ki ima videz oblaka, ki varuje in obdaja. Pokaže Sina in nas povabi, naj ga poslušamo. Pot življenja odkrijemo, ča mu skupaj sledimo. Njegova lepota ima nov vidik, še nepredstavljivo silovitost, tako da bi Peter rad ustavil čas in podaljšal videnje. Velikodušno se ponudi, da bi postavil tri šotore, kot da bi rad videl, da se pogovor med Jezusom, Mojzesom in Elijem nadaljuje. Vendar je to pogovor, v katerega je treba vstopiti. Ne moremo ostati samo njegovi opazovalci. Poklicani smo, da skupaj  z Učiteljem beremo Sveto pismo, razbiramo naš čas in sprejemamo odločitve ter hodimo po njegovi poti. Tukaj smo, da premagamo vdanost v usodo in strah, da razblinimo dvome, ki tako, kot so zadrževali apostole, zadržujejo tudi nas. Jezus nas kliče k pogovoru z njegovo zgodovino, da bomo napisali nove strani zgodovine.

Ko poslušamo, da je »njegov obraz zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2) pomislimo na velikonočno jutro, ko je Gospodov angel odvalil kamen, ki je zapiral grob, in prinesel oznanilo vstajenja. »Njegova podoba je bila kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg« (Mt 28,3). To je luč novega dneva, proti kateremu smo usmerjeni, medtem ko je okoli nas in včasih tudi v nas še tema. Njeno zoro vidimo v kanoniziranih svetnikih, kot sta sv. Frančišek in sv. Klara, ter v neskončnem številu bratov in sester, ki na zlo odgovarjajo z dobrim. Nismo sami! V teh dneh ste to doživeli. Srečevali ste se in se poslušali, od hrupa prevladujočih in nasprotujočih si glasov ste prešli k umetnosti pogovora. Danes zremo Jezusa, ki se spremeni ravno med pogovorom z Očetom, s tistimi, ki so bili pred njim, z Mojzesom in Elijem, in s svojimi sodobniki, z učenci.

Cerkev obstaja zato, da bi nas vodila v to dinamiko poslušanja in odločanja, v kateri spoznavamo, za koga in kako moramo živeti. V skupnosti se naučimo razločevati Božji glas, ki nikoli ne sovpada preprosto z našimi mnenji, in si upati tiste poslušnosti Svetemu Duhu, ki je vsem, ki so sprejeli, da bodo hodili za Jezusom, naredil smele in ustvarjalne. Če se ločimo od njega in od drugih, izgubimo svojo pravo podobo, nasprotno pa smo preobraženi po povezavah, ki hranijo in kličejo k življenju. Frančiškanska duhovnost, v kateri ste bili vzgojeni, je med tistimi, ki so najbolj pozorne na obnovo temeljnih odnosov z Bogom in z vsemi njegovimi stvarmi: harmonija, ki jo moramo danes varovati in negovati bolj kot kdaj koli.

V tem smislu sem na začetku svoje prve okrožnice zapisal, da »vsaka generacija podeduje nalogo, da svojemu času da obliko; da omogoči zgodovini, da dozori kot prostor, v katerem je dostojanstvo vsakega človeka varovano, pravičnost spodbujena in bratstvo omogočeno. Vendar pa nad vsakim obdobjem visi nevarnost, da zgradi nečloveški in bolj nepravičen svet. Povsod, kjer človeštvu grozi izguba njegovega lastnega obraza, kristjani dvigamo oči k Bogu, ki se je utelesil, vedoč, da »samo v skrivnosti učlovečene Besede skrivnost človeka najde pravo luč«. Ta veličastna človeškost v Jezusu Kristusu postane Pot, Resnica in Življenje ter vsakemu izmed nas odpre pot za rast k polnosti« (Magnifica humanitas, 1).

Dragi prijatelji, razlog, zakaj nas sv. Frančišek osemsto let po svoji smrti še vedno privlači, je v njegovi veličastni človeškosti, ki ga je vodila k temu, da je zapustil že uhojene poti, da se mu je odprla nova, bolj skladna z Jezusovo potjo. Tudi v mestu, ki je bilo že stoletja krščansko, se je to zdelo revolucionarno. »Klarina odločitev je bila še bolj presenetljiva: dekle, ki je hotelo biti kot Frančišek, ki je kot ženska želela živeti svobodno kot tisti bratje!« (Jubilejna avdienca 4. oktobra 2025). To je energija krščanstva, energija njegovih začetkov in njegovih številnih ponovnih začetkov.

Dragi mladi, danes Evropa in ves svet iščeta v vas nove svetnike. Upajte si verovati v evangeljsko besedo, postanite resnično človeški s svobodo Jezusa Kristusa, objemite sestro uboštvo! Naslov vašega srečanja – Go! (pojdi) – je poslanstvo, je poslanje na poti, za katere nimamo zemljevidov, ker se odpirajo, ko poslušamo srce, ko ubogamo Duha in sledimo Vstalemu tja, kamor je hotel iti pred nami. Go! Pojdite! Še bolje: pojdimo! Let's go! Na obrobja, kjer krivičnost in objestnost nekaterih zanikajo dostojanstvo in sanje mnogih, premnogih Božjih sinov in hčera. Papež Frančišek, ki ga je navdihoval Ubožec iz Assisija, nas je posvaril pred »skušnjavo, da bi bili kristjani, ki ohranjajo varno razdaljo do Gospodovih ran. Toda Jezus hoče, da pridemo v stik s človeško bedo, da se dotaknemo trpečega mesa drugih. Pričakuje, da se odpovemo temu, da bi iskali svoja osebna in skupna zavetja, ki nam dovolijo obdržati razdaljo do jedra človeškega trpljenja« (Frančišek, Evangelii gaudium, 270).

Lahko se zgodi, da vas ne bodo razumeli celo v vaši hiši, kot se je zgodilo sv. Frančišku. In vendar odpoved kulturi moči in podiranje zidov, ki ločujejo ljudi med seboj, nikoli ne pomeni izdaje družine, mesta, izročila, pač pa pomeni osvoboditi jih njihovih prikazni, sovražnikov, ki sta si jih izmislila strah in nevednost; od nasilja, s katerim bi radi vsilili svoj majhen red nad neko resničnostjo, ki pa nas na vseh koncih presega. Zaupati v Boga pomeni znova odkriti svet, kot sta ga odkrila Frančišek in Klara, svet bratov in sester, ki jih moramo ceniti in jim služiti, ne pa jih izkoriščati in jim gospodovati. Ne sveta, ki bi ga morali braniti, ampak svet, ki ga moramo sprejeti.

Zaobljubite se, dragi mladi, civilizaciji ljubezni, katere poganjke ste srečali v tolikih zgledih zastonjskosti, in ki po Kristusovi podobi preoblikuje neštete delavce za mir, ki si tudi danes prizadevajo, da bi služili življenju v najbolj tragičnih prizorih smrti. Združite najboljše moči svoje čudovite človeškosti – študij, sposobnosti, delo, prijateljstva, ljubezen, molitev -  ter na različne načine uresničujte Frančiškovo vizijo. Predstavljam si, da vam bo draga molitev, ki se pogosto pripisuje njemu, in izvira iz prejšnjega stoletja: 
Gospod, naredi me za orodje svojega miru. 
Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen. 
Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje. 
Kjer je nesloga, naj prinašam edinost. 
Kjer je dvom, naj prinašam vero. 
Kjer je zmota, naj prinašam resnico. 
Kjer je obup, naj prinašam upanje. 
Kjer je žalost, naj prinašam veselje. 
Kjer je tema, naj prinašam luč.

Vidite, »kam« morate iti! Go! Toda predvsem »kako« je treba iti: 
Učitelj, naj se ne trudim, 
da bi me drugi tolažili, ampak naj sam tolažim; 
da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem; 
da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim. 
Kajti ko dajemo, prejemamo; 
ko odpuščamo, nam je odpuščeno; 
in ko umremo, vstanemo v večno življenje. Amen.

Dragi prijatelji, naj se vam ti dnevi v Assisiju vtisnejo v spomin, pot domov, v različne države Evrope, pa naj bo kot sestop Petra, Jakoba in Janeza z gore spremenitve. Naj bo to zamišljena, v prihodnost odprta in Jezusu Kristusu zavezana vrnitev. On vam zaupa, računa na vas in ostaja vedno z vami.