Papež v Assisiju odgovarjal na vprašanja mladih: Gradite civilizacijo ljubezni
Vatican News
1. Kako ostati pristni Kristusovi učenci in prinašati upanje?
Prvo vprašanje je svetemu očetu je zastavila Karolina iz Zagreba. Prosila ga je za nasvet mladim, ki so odraščali v frančiškanski duhovnosti: kako naj ostanejo pristni Kristusovi učenci in prinašajo upanje svojim sovrstnikom, ne da bi izgubili veselje evangelija, preprostost srca in bližino ljudem.
Papež je najprej pozdravil vse navzoče, tudi tiste mlade, ki so srečanje spremljali v baziliki, ter dejal, da je vesel, da je med njimi, nato pa odgovoril predstavnici mladih: »Karolina, hvala za to vprašanje. Mislim, da so mnogi medtem, ko so ga poslušali, začutili, da je v njem že bil del odgovora; pričevala si namreč o slogu preprostosti, bratstva in bližine, ki te je prepričal in ti omogočil, da si zorela v veri, v pripadnosti skupnosti, vendar odprta za vse. To se je zgodilo na področju Evrope, ki je pred samo tridesetimi leti doživelo vojno ter nevarno prepletanje verske pripadnosti in nacionalizma. V resnici je navzočnost frančiškanov stoletja navdihovala dialog in pomagala pri mirnem sobivanju med katoličani, pravoslavnimi in muslimani. Danes biti zvesti temu izročilu bližine pomeni iti proti toku, si prizadevati za očiščenje spomina in gojiti spravo.
Evangeljska radikalnost je nasprotje fundamentalizma
Od kristjanov se bo vedno bolj pričakovalo, da postanejo nosilci miru v družbah, ki skušajo vero instrumentalizirati za nasprotovanje med identitetami. Biti Kristusove priče ostaja torej fascinantno in zahtevno, saj razširja um in srce onkraj umetnih meja, torej onkraj strahov, ki jih povzročajo napačne informacije in zidovi predsodkov. Umakniti se kulturi moči in graditi civilizacijo ljubezni ni nekaj, kar bi se takoj razumelo in sprejelo. Vendar pa se od svetega Frančiška naučite evangeljske radikalnosti, ki je nasprotje fundamentalizma: ne dela nas slepe in nasilne, ampak občutljive, pozorne, vedno v hoji za Jezusom in zato ponižne, odprte do vseh. Ni lahko, a prinaša veliko veselja.
Lepo je biti skupaj in razmišljati o Bogu
Poskusite si zdaj za trenutek predstavljati kraj, kjer se nahajamo, vendar pred osemsto leti. Tukaj, na prostranem polju, se je s Frančiškom zbralo na stotine mladih bratov iz vse Evrope. Poskusite si jih predstavljati, kakor pripovedujejo Viri: "po gručah, tu štirideset, tam sto, drugje osemdeset skupaj, vsi zatopljeni v razmišljanje o Bogu, v molitev, v solze, v dejanja ljubezni; in bili so v takšni tišini in skromnosti, da se tam ni slišal niti en šum" (prim. Frančiškanski viri, 1848). Tista tišina je nasprotje vojne z njenim nasiljem, kričanjem in krutostjo. Rogoznice (preproge) tistih bratov, tako kot danes vaše spalne vreče, pripovedujejo o miru. To je Cerkev: skupnost bratov in sester, v katero so povabljeni vsi. Dragi mladi, kako lepo je biti skupaj in "razmišljati o Bogu" ter tako, v njegovi luči, o samem življenju, v njegovi lepoti, v njegovi skrivnosti, v njegovi resnosti! Pričujte o tem načinu življenja povsod, še posebej v času, ko nas tehnologija odvaja od tega, da bi bili skupaj, med ljudmi iz mesa in kosti.
Pristno veselje evangelizira bolj kot besede
Sveti Frančišek je spoznal, da izbira uboštva lahko približa tiste, ki so oddaljeni, spodbuja srečanje in vabi k izmenjavi darov. Tako je spoznal, da evangelija ni mogoče ločiti od izbir Jezusa Kristusa, ki je postal ubog, da bi mi obogateli (prim. 2 Kor 8,9): evangelij je njegovo življenje, njegova pot, njegovo neomajno zaupanje v Očeta. Če se zberemo v njegovem imenu, On pride med nas (prim. Mt 18,20) in veselje, ki napolni naše srce, je svobodno in iskreno (prim. Jn 20,20). To veselje evangelizira bolj kot besede in ga ni mogoče skriti. Hvala.«
2. Kako naj mladi pogumno izrečejo svoj »da« Bogu?
Naslednje vprašanje je papežu zastavil Giovanni iz Bologne. Zanimalo ga je, kako naj mladi, ki živijo v svetu, kjer vlada kultura začasnega, pogumno in v polnosti izrečejo svoj »da« na Božji klic, ne da bi »položili roko na plug in se nato ozirali nazaj« ter dajali preveč teže naporom in odpovedi. Svetega očeta je prav tako vprašal, kaj je njemu pomagalo na poti poklicanosti.
Vse mine, samo Bog je večen
»Hvala, Giovanni, za to vprašanje, za katero bi rekel, da je pogumno in polno hrepenenja po tem, kar ne mine. Danes smo nagnjeni k temu, da o začasnem govorimo negativno. Nekoč pa je bila prav Cerkev tista, ki je vztrajno vzgajala k zavedanju o začasnosti: ta svet mine, čas teče, zemeljske stvari so nestalne. Samo Bog ostane, Bog je večen. Zato se moramo vprašati, kaj se je spremenilo, da ne bi bili med tistimi, ki tožijo po preteklosti in se tako ne soočajo s sedanjostjo ter ne prevzamejo odgovornosti za prihodnost.
Dokončna odločitev je danes revolucionarno dejanje
Skoraj povsod po svetu izginja stabilnost tradicionalnih družb; tista, zaradi katere so lahko celotne generacije v času svojega življenja videle le minimalne spremembe. Znotraj njih je bilo vse zelo urejeno in vnaprej določeno. Takrat je pričevanje Cerkve vabilo, naj se ne sprijaznimo z že napisano usodo, naj razlikujemo vrednost vsakega posameznega dejanja v odnosu do večnosti. Danes pa se z včasih zmedenim razumevanjem svobode slepimo, da se življenje nikoli ne razreši enkrat za vselej, ker se okolje, v katerem živimo, hitro spreminja in tudi mi se precej spreminjamo. S tem pa se povečata tudi strah in možnost, da se izgubimo. V tem kontekstu je pogum, da sprejmemo dokončno odločitev, morda najbolj revolucionarno dejanje.
Odločitev »za vedno« nas ne zapre, ampak odpre
Odločitev "za vedno" nas ne zapre v kletko, ampak nas odpre za večji dinamizem. Ljubiti je izhod, pot, ki jo je treba odkriti; pot, po kateri Bog hodi z nami, in to je resnični smisel vsake poklicanosti. Sveto pismo nas navdihuje, naj živimo tako: kot tisti, ki so poklicani, da vstanejo, prehodijo lastno zgodovino tako, da od Gospoda prejemajo kot dar smer in smisel, da bi ljubili v skladu z njegovimi načrti (prim. 1 Kor 13 in 1 Jn 4). Vera, zaupanje in zanesljivost tu razkrivajo svojo nerazvezljivo prepletenost. Na ta način v veri razkrinkamo iluzijo, da se težave rešijo z begom, z izdajo ali s poskusi, da naredimo nekaj korakov po vedno različnih poteh, ne da bi kadar koli prišli daleč. Lahko namreč množimo izkušnje, stike, potrošnjo, a ostajamo vedno na istem mestu. Človeška cena je visoka in notranja praznina je globoka. Pogosto pride do tega, da se ljudi uporabi in da smo uporabljeni. "Za vedno" je torej milost, na katero nam Bog sam pomaga odgovoriti z našo zvestobo, za polnost življenja (prim. Jn 10,10).
Gospod me je vedno spremljal
Zato je pomembno, da se že od najstniških let naučimo spoznavati sebe, se odločimo in tvegamo – torej odgovoriti Gospodu, ki kliče –, ne da bi s tem prenehali v odrasli dobi, tako znotraj že sprejetih odločitev kot tudi spričo tistih, ki jih je še treba sprejeti. To je pustolovščina, v kateri se nihče ne sme počutiti sam in ki bo, tako kot vera, trajala do zadnjega trenutka. Iz lastne izkušnje lahko rečem, da me Gospod nikoli ni pustil samega: vedno me je spremljal in mi podaril tudi ljudi, s katerimi sem lahko hodil. Tako sem v poklicu duhovnika, člana avguštinske skupnosti, misijonarja našel nekakšno luč, ki me je vodila vse do danes, vse do tedaj, ko sem moral reči "da" tudi povsem posebnemu klicu: klicu, da postanem papež.
Temeljni klic k občestvu
Pri sprejemanju edinstvenega načrta, ki ga Bog razodeva za vsakega od nas, je temeljni klic, vpisan v vsako srce, klic k občestvu, ki ga ne slišimo samo enkrat, ampak vsak dan. Greh zamegljuje jasnost glede te točke tako, da v temeljne vezi vnaša nezaupanje, tekmovalnost in sumničavost. Bogu hvala pa je vsaka poklicanost tudi pot odrešenja in ozdravljenja. Jezusovo povabilo, ki nas kliče, naj mu sledimo, razsvetljuje naše dostojanstvo in nas navaja, da spoštujemo dostojanstvo drugih; da izkušamo zaupanje in ga dajemo: ta dinamika je tako osvobajajoča, da zasluži vso našo gorečnost. Hvala.«
3. Kako kljub protislovjem videti Cerkev kot Mater?
Kot zadnji je vprašanje svetemu očetu v imenu Frančiškove mladine s Sicilije zastavil 22-letni Luigi. Izhajal je iz vidika življenja asiškega ubožca, ki ga zelo nagovarja: dejstvo, da je obljubil pokorščino in spoštovanje papežu Honoriju in njegovim naslednikom ter Cerkvi. »Kljub temu, da je bilo tedaj v Cerkvi veliko protislovij in težav, se Frančišek ni odločil za pot herezije; ni napadal ali sodil Cerkve, ampak je raje izbral pokorščino papežu.« Ob tem je Luigi dejal, da danes mnogi mladi pravijo, da »verujejo, vendar ne v Cerkev«, po drugi strani pa tudi tisti, ki so dejavni v Cerkvi, včasih vidijo njena protislovja in notranje krize. Zato se sprašuje, kako ostajati v tej ljubezni ter zakaj je danes težko videti Cerkev kot Mater, ki je kljub svojim ranam vedno pripravljena sprejemati in ljubiti.
Podeliti Gospodovo željo glede Cerkve
»Hvala, Luigi. Tvoje vprašanje je aktualno in nas vodi v samo srce izkušnje svetega Frančiška. Soočiti se z njim pomeni podeliti željo: željo Gospoda Jezusa glede Cerkve. Frančišek ji je prisluhnil, ko je premišljeval o Križanem. Vedno bi se morali vračati k tej želji. Mnoge osebe v zgodovini, in tudi danes, niso mogle imeti izkušnje Cerkve, kakršno želi Jezus Kristus. To povzroča trpljenje, pušča rane in razočaranja ter za nekatere lahko postane celo ovira, da bi verovali.
Okoli Jezusa postanemo bratje in sestre
V evangeliju Jezus svari pred tovrstno oviro, to je pred pohujšanjem, ki ga lahko njegovi učenci povzročijo drugim, zlasti malim in ubogim. Jezusova želja – to vidimo v skupini, ki se od samega začetka zbira okoli njega – je zbrati ljudstvo, v katerem bo preseženo tisto, kar običajno ločuje ljudi. Okoli Jezusa postanejo bratje in sestre moški in ženske, ki se sicer nikoli ne bi srečali ali družili. Ko se ta čudež Cerkve, Bogu hvala, še naprej dogaja, ostaja presenetljiv tudi danes v naših mestih, polnih nevidnih zidov, ki ločujejo ljudi drug od drugega. Koliko diskriminacij in neenakosti se lahko v trenutku konča, takoj ko se prepoznamo kot bratje in sestre!
Postati Jezusovo telo in slediti njegovemu zgledu
Potem je tu še en vidik te revolucionarne edinosti. Jezus pravi: "Med vami pa naj ne bo tako" (Mr 10,43), to pomeni, da ne sme biti tako, kot je med veljaki na zemlji in mogočneži sveta, ki iščejo prepoznavnost in se povzdigujejo nad druge. Nasprotno, Jezus nam pravi: "Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik" (Mr 10,43-44). Jezusova želja za Cerkev je jasna: gre za to, da postanemo njegovo telo in razodevamo njegovo življenje, da sledimo njegovemu zgledu in izvajamo drugačno vrsto moči, ki ne ponižuje, ampak dviguje.
Božje življenje je tisto, ki popravlja Cerkev
Božja beseda, zakramenti in udejanjanje bratske ljubezni so poti preobrazbe, po katerih se v nas uresničuje Kristusova podoba. Frančišek je hodil po njih: ne gospodovati, ampak služiti; ne pograbiti, ampak prejemati; ne zadrževati, ampak vračati: Božje življenje je tisto, ki popravlja Cerkev in jo spreminja v svobodno ljudstvo, v kraj oddiha in rešitve. "Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo, ki je, kot vidiš, vsa v razvalinah!" (FF 1038): vsak od nas ima svojo vlogo na tem gradbišču, ki je vedno odprto. Imamo različne odgovornosti in poklice, a hodimo skupaj, drug drugega navdihujemo, si pomagamo in se popravljamo. Pomembno je narediti svoj del. Tedaj bomo o Cerkvi govorili z naklonjenostjo, s katero govorimo o Materi, ker bomo spoznali, da ji pripadamo. To bo iskren način, da bomo imeli radi tiste ljudi in tisto zgodovino, v kateri Jezus Kristus pride k nam in ostane z nami. "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta" (Mt 28,20). V vsej skromnosti je to evangelij, ki ga oznanjamo. Da bi podelili Gospodovo željo, se torej ni treba kazati boljši, kot smo. Potrebno je priznati in dopustiti, da vstali Jezus deluje v našem življenju, v zgodovini vseh nas. Hvala.«
Photogallery
