Kard. Pizzaballa: na tisoče nevidnih v Sveti deželi, Cerkev posluša njihov glas

Vatican News

Premišljevanje, molitev, zahvala

Po patriarhovih besedah je dan, posvečen migrantom, tudi priložnost za premišljevanje, skupno molitev in zahvalo: premišljevanje glede trenutne situacije več deset tisoč ljudi, ki živijo v njihovi škofiji, ter glede pričakovanj, strahov, težav, pa tudi veselja in odločnosti; molitev v prošnji, da bi še naprej skupaj gradili cerkveno skupnost v Sveti deželi; zahvalo za navzočnost, pričevanje pristne, trdne in odločne vere duhovnikov, redovnikov, redovnic in prostovoljcev, ki svoje življenje posvečajo podpori, pomoči in rasti tega dela Cerkve v Sveti deželi.

Izraza »imeti ime« ter »videti«

Kardinal Pizzaballa se je v homiliji zaustavil ob dveh pomenljivih izrazih v evangeljskem odlomku o bogatašu in ubogem Lazarju: »imeti ime« in »videti«. Dejal je, da ga je vedno nagovorilo dejstvo, da ima v tej priliki ime samo revež, medtem ko je bogataš, ki ima verjetno določeno avtoriteto v družbi, brez imena. »Imeti ime pomeni imeti identiteto, imeti zgodovino, obraz, družino, biti del skupnosti. Skratka, pomeni obstajati za nekoga. V Svetem pismu, vse od Prve Mojzesove knjige, stvarstvo nastane, ko mu Bog da ime. Pomembne osebnosti v Svetem pismu prejmejo novo ime, ko jim Bog zaupa novo poslanstvo, s katerim dobijo novo identiteto, od Abrahama do Simona Petra,« je spomnil jeruzalemski latinski patriarh in v nadaljevanju spregovoril o izrazu »videti«.

Ne vidimo z očmi, ampak s srcem

»Lazar je pred vrati bogataša, ta pa ga ni sposoben videti. Zanj ni obstajal, čeprav je bil pred njegovimi vrati. Dejansko je res, da ne vidimo z očmi, ampak s srcem. Naše oči vidijo tisto, kar je v našem srcu. Bogataševo srce je bilo usmerjeno v njegovo premoženje in njegovo življenje, osredotočeno samo nase, tako da ni bilo sposobno videti tistega, kar ga je obdajalo. Ne bi bilo treba, da bi se odrekel vsemu, kar je imel, ampak samo da bi bil sočuten, da bi za trenutek izstopil iz kroga svojega majhnega sveta; da bi dvignil svoj pogled. Toda njegovo srce je bilo tako polno samega sebe, da v njem ni bilo prostora za nič drugega.«

Ne vidimo tega, kar je pred našimi vrati

Po kardinalovih besedah gre žal za stvarnost, ki se ne dogaja samo v evangeliju, ampak pogosto tudi med nami: ko nismo sposobni videti tega, kar je pred našimi vrati; ne samo, da ne vidimo potreb, ampak preprosto življenja tistih, ki so ob nas. »To vidimo v svetu na splošno, kjer je na milijone ljudi prisiljenih zapustiti svoj dom, družino, svojo državo, da bi našli boljše življenjske priložnosti zase in za svojo družino; ali pa zgolj zato, da bi lahko preživeli svojo družino, ki ostane doma.«

Ostati nevidni

Govoriti o migraciji je pogosto težko: zlasti v Sveti deželi ostaja skrita, vendar je »vsem, ki pozorno spremljajo dogajanje okoli sebe, jasno, da gre za tisoče ljudi, ki ne morejo ostati nevidni«, je dejal patriarh. Nevidne niso niti rane, ki puščajo globoke sledi, izgon otrok in mladih, ki so prisiljeni zapustiti kraj, kjer so odraščali, in se preseliti v neznano državo. Potem so tu še ljudje »brez kakršnih koli pravnih zagotovil, ki jim grozi, da bodo morali kadarkoli oditi, brez sredstev in brez možnosti, da bi jih pridobili, ki so – kot Lazar v evangeliju – primorani živeti od drobtin«.

Grozote konfliktov

Kardinal je zatem spomnil na ljudi, ki živijo v ponižujočih delovnih pogojih, ter zlasti na številne otroke, ki nimajo možnosti, da bi živeli z mamo in očetom, v domu in mirnem življenjskem okolju; na tiste, ki so prisiljeni oditi v tujo in ne nujno prijateljsko državo, biti ločeni zaradi pomanjkanja sredstev, vedno na poti in v strahu, da bodo morali nenadoma oditi. Ob tem je posebno pozornost namenil tistim, ki so bili »v zadnjih dveh letih na najbolj dramatičen način udeleženi v grozotah konflikta in bili ubiti v tej tragični vojni, 7. oktobra v kibucih, v zadnjih mesecih na severu Izraela in nazadnje v Tel Avivu med vojno z Iranom«.

Vloga Cerkve

Po patriarhovih besedah so to ljudje, ki pogosto nimajo imena ali niso vidni, vendar pa so tudi oni del življenja Svete dežele; soudeleženi so pri njenem socialnem in ekonomskem razvoju ter doživljajo stvarnost nasilja, včasih celo smrti. Vloga Cerkve je pri tem jasna: prisluhniti glasovom teh ljudi ter jim dati obličje in ime. »To je naša naloga: povrniti dostojanstvo in identiteto ljudem, ki jih mnogi raje ne bi videli niti srečali, a ki obstajajo, so resnični in čakajo na naš odgovor. Sam Gospod je tisti, ki po vas trka na naša vrata, usmerja svoj pogled k nam in vprašuje našo vest. Ne moremo ga ignorirati. Ne moremo molčati,« je poudaril kardinal Pizzaballa in se ob koncu homilije zahvalil vikariatu za migrante, pa tudi vsem tistim, ki si v izraelski družbi »prizadevajo pomagati in podpirati pravice številnih Lazarjev,« ki živijo v Sveti deželi, ter tistim, ki jih spoštljivo sprejemajo na svojem domu, ko jim nudijo tudi možnost za delo.