Nadškof Reimsa o Cerkvi v Franciji: Nismo našli čudežne rešitve, katehumeni so Božji dar

Nadškof Reimsa, Éric de Moulins-Beaufort, je član Dikasterija za evangelizacijo (Oddelka za temeljna vprašanja evangelizacije v svetu). Kot nekdanji predsednik Francoske škofovske konference je pred šestimi leti v svoji škofiji Reims začel projekt misijonarskega spreobrnjenja, ki je bil – tako kot mnogi drugi – povezan z nujno potrebo po reševanju upadajočega števila duhovnikov. V pogovoru z novinarko Marie-Lucile Kubacki je za Agencijo Fides spregovoril o pristopu k misijonarstvu v državi, ki ni le sekularizirana, ampak – kot sam pravi – zaznamovana z željo, da bi sebe gradila zunaj Boga in celo zunaj Boga Jezusa Kristusa. A Francozi se dobro zavedajo, da je krščanska vera šola svobode.

Cerkev, ki je bolj jasna, manj naivna in bolj kritična do sebe

Sveti oče »bo srečal francosko Cerkev v polni preobrazbi«, zatrdi nadškof in spregovori o vse manjšem številu duhovnikov: »Upadanje števila duhovnikov še zdaleč ni končano in prizadelo je številne generacije zaradi zapuščanja duhovništva in upokojevanja duhovnikov. Cerkev je prestala tudi šok zaradi razkritja spolnih in duhovnih zlorab ter prevar, ki so se pojavile v nekaterih cerkvenih fundacijah in ustanovah, ki so se nekoč zdele polne obljub.«

Gre za »Cerkev, ki doživlja preobrazbo svojega pastoralnega modela«, Cerkev, ki že nekaj časa na različne načine išče. »Prisotni so vnema, navdušenje in želja po širjenju evangelija. Spreminja se v Cerkev, ki je bolj jasna, manj naivna, bolj kritična do sebe in do tega, kar lahko ustvari njena struktura. Na ta način postaja bolj sposobna sprejeti tiste, ki prihajajo, in resnično služiti Kristusu. Navsezadnje se nahajamo v trenutku svetovne zgodovine, v katerem tesnoba prevladuje nad upanjem za prihodnost. Kar se je spremenilo v zadnjih dveh ali treh letih, je to, da se tisto, kar se je nekoč zdelo samoumevno – kot preprosto dejanje vere, ponavljanje Kristusovega imena, pogled na Kristusovo podobo –, zdaj med mnogimi katehumeni in birmanci, zlasti med mlajšimi generacijami, dojema in doživlja kot najbolj zanimiva in poučna stvar.«

Ponovno odkrivanje krstnega duhovništva

Vidni so tudi sadovi te preobrazbe. Moulins-Beaufort izpostavi katehumene, bolj pristne bratske odnose pri organizaciji škofij in župnij ter iskanje prenovljenih metod in prizadevanje za razumevanje vere.

»Danes se ne moremo več zanašati na krščansko “prtljago”, ki jo prejemamo kot zrak, ki ga dihamo. Kristjani se morajo notranje okrepiti, da bodo resnično svobodni v duhovni svobodi Kristusa. Mnogi kristjani se na primer razveselijo, ko vidijo, da lahko vodijo molitve: ne da bi nadomestili duhovnike, ampak da bi v polnosti izvrševali svoje skupno duhovništvo. To nam tudi omogoča, da z vprašanjem ustanovljenih služb bolje poudarimo, kaj je lastno posvečeni službi – škofu, duhovniku, diakonu. Krstno duhovništvo, to skupno duhovništvo, se ponovno odkriva kot pravi protagonist Cerkve. Čutim, da je v zadnjih desetih letih prišlo do velike preobrazbe glede tega vprašanja in ta je obetavna.«

Francozi se dobro zavedajo, da je krščanska vera šola svobode

Na vprašanje, kako razlagati paradoks Francije, ki je opisana kot globoko sekularizirana, a hkrati navdušena nad vero, kar se tudi nenehno pojavlja v javni razpravi, je nadškof odgovoril, da res gre za »pravi francoski paradoks«.

»Francija je sekularizirana, vendar jo zaznamuje to, da se je moderna Francija zgradila na želji po avtonomiji, po neodvisnosti od Boga, kar je močnejše od preproste sekularizacije. Obstaja želja, da bi se gradila zunaj Boga in v zelo specifičnem smislu celo zunaj Boga Jezusa Kristusa. Verjamem, da je to del razodetja Izraelovega Boga, ki se razodeva tudi v dopuščanju protislovij: to je trenutek v zgodovini, ne zadnja beseda. Ni presenetljivo, da vse to spremlja veliko zanimanja in pozornosti. To smo videli pred kratkim: smrt papeža Frančiška in izvolitev papeža Leona sta v Franciji sprožili izjemno zanimanje.«

»Francozi se dobro zavedajo, da je krščanska vera šola svobode. Spontano razumejo svobodo v smislu avtonomije in emancipacije, vendar je mogoče odkriti tudi, da je večja v soglasju, sprejemanju, gostoljubnosti in določeni odvisnosti od Boga, kar še bolj osvobaja. V Franciji se vse to prepleta: potreba po emancipaciji in zavedanje bogastva tega, kar je vera v Boga lahko ponudila in še vedno lahko ponudi.«

Nismo našli čudežne rešitve, katehumeni so Božji dar

Nenaden pojav velikega števila katehumenov v Franciji nadškof razume »kot Božji dar in kot spodbudo«. Pojasni, da ne gre za rezultat posebej uspešnega pastoralnega delovanja: »Nismo našli čudežne rešitve. Mislim, da so ti katehumeni dar Boga, ki nas spodbuja pri prizadevanju za pastoralno preoblikovanje in očiščevanje našega pogleda.«

Pove, da ko bere njihova pisma, presenetita dve stvari: »Prva je, da je veliko gonilo, ko v srečanju s Kristusom pride do odkritja novega načina življenja: v miru, v odprtosti do drugih, ko se premaga zamere in jezo, v upanju. Zelo malo jih ima željo, da bi “ponovno odkrili staro Francijo”. Kar vidim, je odkrivanje novega načina življenja, ki se ga včasih zazna pri ljudeh, ki so nam blizu, včasih pa se ga odkrije med preizkušnjo ali nepričakovanim srečanjem.«

Drugi element pa je to, da neokatehumeni z veliko lahkoto osvojijo teološki besednjak Svetega pisma in bogoslužja. »O grehu ne govorijo kot o neki preprosti moralni krivdi, ampak kot “zgrešenem cilju”, kot notranji zavrnitvi, ki nenadoma razkrije plehkost, na primer z besedo “suženjstvo” iz svetega Pavla in liturgije. Moč duhovne izkušnje, ki jo živijo, jih vodi k ponovnemu odkrivanju besed prvih kristjanov: so preproste in zelo močne.«

Usodo vsega človeštva prinašati pred Boga

Remški nadškof prizna, da se je s tem spremenil tudi njegov način razumevanja misijona in oznanjevanja evangelija.

»Dolgo časa sem misijon razumel kot pogum, da “svoj izdelek ponudimo” ljudem, ki ga ne poznajo in jih ne zanima. Postopoma sem spoznal, da misijon pomeni tudi biti poslani tja, kjer že smo, sprejeti breme in usodo vsega človeštva prinašati pred Boga. Učinkovitost misijona se ne meri zgolj s številom “članov v klubu”, ki je Cerkev. Misijon spada k skrivnosti križa: sprejmemo, da smo združeni s Kristusom, da bi tako nosili usodo človeštva, in Oče odgovori, kot želi. Vesti se moramo kot kristjani, kjer koli že smo, z intenzivnostjo in resnico, zaupajoč, da bo delo Boga, ki želi človeštvo voditi v polnost življenja, opravljeno. Tema, izbrana za papeževo potovanje govori o “življenju v izobilju”. To pa pride s tem, da svobodno povemo, kaj je vir, iz katerega živimo, da prepoznamo, kar nam Jezus in samo On daje, ter da pričujemo o tem daru, ki ga obhajamo v zakramentih in ki smo ga poklicani živeti v vseh naših srečanjih, tudi v družbenem življenju.«

Najprej poučevanje, zatem posvečevanje in na koncu vodenje

Éric de Moulins-Beaufort je v svoji nadškofiji Reims pred šestimi leti začel uvajati preprosto reformo cerkvenih struktur. Na vprašanje, ali so rezultati vidni, odgovarja: »Skušnjava, da bi mislili, da se stvari dajo izboljšati s strukturnimi reformami, tehnikami upravljanja ali komunikacijskimi strategijami, je univerzalna človeška bolezen. Potrebni so konkretni dosežki, vendar smo želeli dati prednost trem nalogam duhovnika: poučevanju, posvečevanju in vodenju.«

Dodaja, da se prepogosto veliko časa namenja vodenju, torej upravljanju, zatem pride na vrsto posvečevanje, saj se obhajajo zakramenti, poučuje oziroma oznanja pa se takrat, ko je to mogoče. »Teološki vrstni red pa je obraten: najprej beseda obljube, življenja, osvoboditve, tolažbe; nato posvečevanje; in na zadnje vodenje. Vodenje ne pomeni upravljanja ali usmerjanja, temveč podpirati kristjane in jim tako pomagati živeti bolj polno na Božji poti. Še naprej pa je treba poenostavljati upravljanje našega finančnega in organizacijskega aparata, da bi bili bolj odprti za Besedo, zakramente in srečanja, v katerih rastemo skupaj.«