Parolin o 7. oktobru in Gazi: Nesprejemljivo je, da se ljudi zreducira na stranske žrtve

Andrea Tornielli, Roberto Paglialonga

Minili sta dve leti od terorističnega napada Hamasa na Izrael in od začetka vojne, ki je Gazo zravnala z zemljo. O 7. oktobru 2023 in dogodkih, ki so temu sledili, je za vatikanske medije spregovoril državni tajnik Svetega sedeža, kardinal Pietro Parolin.

Eminenca, vstopamo v tretje leto od tragičnega napada 7. oktobra. Kako se spominjate tega trenutka in kaj je po vašem mnenju pomenil za državo Izrael in judovske skupnosti po svetu?

Ponavljam, kar sem povedal v tistih dneh: teroristični napad Hamasa in drugih milic na tisoče Izraelcev in priseljencev, med katerimi je bilo veliko civilistov, ki so se pripravljali na praznovanje dneva Simhat Tora ob koncu praznika Sukot, je bil nečloveški in neopravičljiv. Brutalno nasilje nad otroki, ženskami, mladimi in starejšimi ne more imeti nobenega opravičila. Bil je nevreden in – ponavljam – nečloveški pokol. Sveti sedež je takoj izrazil svojo popolno in odločno obsodbo, takoj zahteval osvoboditev talcev in izrazil solidarnost z družinami, ki so bile prizadete med terorističnim napadom. Molili smo in še naprej molimo, prav tako pa še naprej pozivamo h koncu te sprevržene spirale sovraštva in nasilja, ki nas lahko potegne v brezno brez povratka.

Papež Frančišek je leto dni po napadu 7. oktobra govoril o »sramotni nesposobnosti mednarodne skupnosti in najmočnejših držav, da bi utišale orožje in končale tragedijo vojne«. Kaj je potrebno za mir?

Danes je situacija v Gazi še bolj resna in tragična kot pred letom dni, saj je uničujoča vojna terjala na deset tisoče žrtev. Treba je ponovno najti razumnost, opustiti slepo logiko sovraštva in maščevanja, zavrniti nasilje kot rešitev. Tisti, ki je napaden, ima pravico do samoobrambe, vendar mora tudi legitimna samoobramba upoštevati merilo sorazmernosti. Na žalost je vojna, ki je izbruhnila, imela katastrofalne in nečloveške posledice. Pretrese in žalosti me dnevno štetje mrtvih v Palestini, desetine, včasih celo stotine na dan, veliko otrok, katerih edina krivda je, da so se tam rodili: tvegamo, da se bomo navadili na ta pokol! Ljudje, ubiti med poskusom, da bi prišli do koščka kruha, ljudje, pokopani pod ruševinami svojih domov, ljudje, bombardirani v bolnišnicah, v šotorskih naseljih, razseljeni, prisiljeni seliti se iz enega dela tega ozko in preveč naseljenega ozemlja na drugega. Nesprejemljivo in neupravičeno je, da se ljudi zreducira na zgolj »stranske žrtve«.

Kako lahko ocenimo primere antisemitizma, ki so se v zadnjih mesecih znatno povečali v različnih delih sveta?

So žalostna in prav tako neupravičena posledica: živimo v svetu lažnih novic, poenostavljenja realnosti. To pa vodi tiste, ki se hranijo s takšnimi stvarmi, da Judom kot takim pripisujejo odgovornost za to, kar se danes dogaja v Gazi. Vemo, da to ni res: iz judovskega sveta se dvigajo tudi številni glasovi močnega nasprotovanja načinu, na katerega je sedanja izraelska vlada delovala in deluje v Gazi in preostali Palestini, kjer – ne pozabimo – pogosto nasilni ekspanzionizem naseljencev želi onemogočiti nastanek palestinske države. Poglejmo javno pričevanje družinskih članov talcev. Antisemitizem je rak, ki ga je treba premagati in izkoreniniti: potrebujemo moške in ženske dobre volje, vzgojitelje, ki pomagajo razumeti in predvsem razlikovati. Ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo v središču Evrope s holokavstom. Na vso moč si moramo prizadevati, da se to zlo ne bo ponovilo. Hkrati moramo poskrbeti, da se ne bodo nikoli upravičevala nehumana dejanja in kršenje humanitarnega prava: noben Jud ne sme biti napaden ali diskriminiran zaradi tega, ker je Jud, noben Palestinec, ne sme biti napaden ali diskriminiran zaradi tega, ker je Palestinec, ker je – kot žal slišimo – »potencialen terorist«. Sprevržena spirala sovraštva ustvarja spiralo, ki ne more prinesti nič dobrega. Žalostno je videti, da se ne moremo ničesar naučiti iz zgodovine, tudi nedavne, ki ostaja učiteljica življenja.

Govorili ste o nevzdržni situaciji in omenili številne interese, ki preprečujejo konec vojne. Kateri so ti interesi?

Zdi se očitno, da vojna, ki jo izvaja izraelska vojska za poraz milic Hamas, ne upošteva, da ima pred seboj večinoma nemočno in izčrpano prebivalstvo na območju, posejanem z uničenimi hišami in stavbami: zadostuje pogled na letalske posnetke, da se zavemo, kakšna je Gaza danes. Enako očitno se mi zdi, da je mednarodna skupnost žal nemočna in da države, ki bi lahko do danes resnično vplivale, tega niso storile, da bi ustavile pokol, ki se dogaja. Lahko le ponovim zelo jasne besede, ki jih je 20. julija izrekel papež Leon XIV: »Mednarodno skupnost pozivam, naj spoštuje humanitarno pravo in dolžnost, da zaščiti civiliste, ter prepoved kolektivnega kaznovanja, neselektivne uporabe sile in prisilnega preseljevanja prebivalstva.« Besede, ki še vedno čakajo, da bodo sprejete in razumljene.

Kaj lahko torej stori mednarodna skupnost?

Zagotovo lahko stori mnogo več od tega, kar počne. Ni dovolj reči, da je nesprejemljivo, kar se dogaja, potem pa še naprej dopuščati, da se to dogaja. Treba si je zastaviti resna vprašanja o dopustnosti, na primer, dobavljanja orožja, ki se uporablja v škodo civilnega prebivalstva. Žal smo videli, da Združeni narodi doslej niso bili sposobni ustaviti tega, kar se dogaja. Vendar obstajajo mednarodni akterji, ki bi lahko imeli večji vpliv na končanje te tragedije, zato je treba najti način, da se Združenim narodom dodeli učinkovitejša vloga pri končanju številnih bratomornih vojn, ki potekajo po svetu.

Kaj menite o načrtu, ki ga je predstavil predsednik Trump za dosego premirja in konca vojne?

Vsak načrt, ki palestinsko ljudstvo vključuje v odločitve o lastni prihodnosti in omogoča konec tega pokola, osvoboditev talcev in ustavitev vsakodnevnega ubijanja ljudi, je treba sprejeti in podpreti. Tudi sveti oče je izrazil upanje, da bodo strani sprejele ta načrt in se bo končno lahko začel proces miru.

Nekateri, tudi v Cerkvi, trdijo, da je treba predvsem moliti in se ne udeleževati protestov, da ne bi bili del nasilja.

Sem krščen, sem vernik, sem duhovnik: zame je nenehna molitev pred Bogom, naj nam pomaga in posreduje, da se bo vse to čim prej končalo, ter podpira prizadevanja moških in žensk dobre volje, bistvena, vsakodnevna in temeljna. Papež Leon nas ponovno vabi k molitvi rožnega venca za mir, 11. oktobra. A prav tako bi rad spomnil, da je krščanska vera utelešena ali pa ni vera. Sledimo Bogu, ki je postal človek in prevzel našo človeškost. Pokazal nam je, da ne moremo biti ravnodušni pred tem, kar se dogaja okoli nas in tudi daleč od nas. Zato molitev ne bo nikoli dovolj, a dovolj ne bodo niti konkretno delo, mobilizacija vesti, pobude miru, ozaveščanje, tudi če tvegamo: obstaja tiha večina – med katero je tudi veliko mladih – ki se ne vda tej nečlovečnosti. Tudi oni so poklicani moliti. Zelo napačno je misliti, da je naša vloga kot kristjanov to, da se zapremo v zakristije. Molitev poziva tudi k prizadevanju, pričevanju in konkretnim izbiram.

Papež Leon XIV. ne neha pozivati k miru. Kaj lahko Sveti sedež stori v tej situaciji? Kakšen je lahko njegov prispevek in prispevek celotne Cerkve?

Sveti sedež, ki je včasih nerazumljen, še naprej poziva k miru, vabi k dialogu, uporablja besedi »pogajanja« in »premirje« in to počne na podlagi globokega realizma: alternativa diplomaciji je neskončna vojna, brezno sovraštva in samouničenja sveta. Na vso moč moramo vpiti: ustavimo se, preden bo prepozno. Moramo ukrepati, storiti vse, kar je mogoče, da ne bo prepozno. Vse, kar je mogoče.

Zakaj je v tej fazi pomembno priznati palestinsko državo?

Sveti sedež je uradno priznal državo Palestino pred desetimi leti z globalnim sporazumom med Svetim sedežem in državo Palestino. Preambula tega mednarodnega sporazuma popolnoma podpira pravično, celovito in mirno rešitev palestinskega vprašanja v vseh njegovih vidikih, v skladu z mednarodnim pravom in vsemi ustreznimi resolucijami OZN. Hkrati podpira neodvisno, suvereno, demokratično palestinsko državo, ki vključuje Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in Gazo. Isti sporazum opredeljuje to državo ne kot nasprotje drugim, ampak kot državo, ki je sposobna živeti v miru in varnosti s svojimi sosedami. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da je več držav po svetu priznalo palestinsko državo. Vendar ne moremo prezreti zaskrbljenosti, da izraelske izjave in odločitve gredo v nasprotno smer, namreč da nameravajo za vedno preprečiti morebitni nastanek prave palestinske države. Ta rešitev – nastanek palestinske države – se mi po dogodkih zadnjih dveh let zdi še bolj veljavna. Pot dveh narodov v dveh državah je tista, ki jo je Sveti sedež zagovarjal od samega začetka. Usoda obeh narodov in obeh držav je medsebojno povezana.

Kako je s krščansko skupnostjo na območju Gaze po napadu na župnijo Svete družine in zakaj je njena vloga na Bližnjem vzhodu pomembna?

Kristjani v Gazi, kot smo videli, so bili prav tako napadeni ... Gane me, ko pomislim na te osebe, ki so se odločile ostati in vsak dan molijo za mir in za žrtve. Razmere so vedno bolj negotove. Poskušamo jim biti blizu na vse načine, zahvaljujoč dejavnostim latinskega patriarhata v Jeruzalemu in Karitas. Zahvaljujemo se vladam in vsem institucijam, ki si prizadevajo za dostavo pomoči in omogočajo reševati hudo ranjene osebe. Vloga kristjanov na Bližnjem vzhodu je bila in ostaja temeljna, četudi se njihovo število zmanjšuje. Rad bi spomnil, da so v celoti vključeni v dogodke svojega mučenega palestinskega ljudstva, s katerim delijo trpljenje.