Dikasterij za nauk vere: »Domnevna prikazanja v Dozuleju niso nadnaravna«
Vatican News
»Pojav domnevnih prikazanj v Dozuleju«, ki je povezan s postavitvijo ogromnega križa, ki naj bi zagotovil odpuščanje grehov in odrešenje tistim, ki bi se mu približali, »moramo dokončno imeti za ne nadnaravnega.« To odreja Dikasterij za nauk vere in razglaša s pismom, ki ga je podpisal kardinal prefekt Victor Manuel Fernández in s katerim se pooblašča škofa iz Bayeux-Lisieux Jacquesa Haberta, da izda ustrezen odlok. Odločitev je potrdil Leon XIV. 3. novembra letos.
V francoskem mestecu Dozuleju naj bi se med letoma 1972 in 1978 Jezus 49 krat prikazal družinski materi Madeleine Aumont in jo prosil za postavitev tako imenovanega »Slavnega križa iz Dozuleja«, ki pa ni bil nikoli postavljen: ves bi moral biti osvetljen in v višino meriti 738 metrov, kraka pa bi morala imeti 123 metrov in bi torej bil viden od zelo daleč kot znamenje vesoljnega odrešenja. V zadnjih desetletjih so bili v različnih državah po svetu postavljeni tako imenovani »Križi ljubezni«, ki so bili zmanjšani na eno stotino »Slavnega križa«.
Že aprila 1983 je tedanji škof Jean-Marie-Clément Badré trdil, da »postavitev monumentalnega križa v Dozuleju na noben način ne more biti pristno znamenje razodevanja Božjega Duha.« Isti škof je 8. decembra 1985 izjavil: »Glede dogajanja v Dozuleju, dejanj in vznemirjenja, zbiranje denarja s strani oseb, ki delujejo na lastno odgovornost, brez naročila, brez spoštovanja škofove oblasti, (…) fanatična propaganda v prid 'sporočila', (…) dokončna obsodba tistih, ki s tem ne soglašajo, me vodijo k temu, da po vesti v vsem tem vrenju ne uspem videti znamenj, ki bi me pooblaščala, da bi 'prikazanja', o katerih se govori, razglasil za pristna.« Sedanji škof Habert je na osnovi nedavnih norm za razločevanje domnevnih nadnaravnih pojavov Dikasteriju predlagal »izjavo o ne nadnaravnosti«.
»Dikasterij – beremo v pismu kardinala Fernándeza – ga pooblašča, da dokončno izjavi, da je pojav domnevnih prikazanj v Dozuleju spoznan za ne nadnaravnega, to je, da nima pristnega Božjega izvora.
Med problematičnimi elementi, ki so izpostavljeni v sporočilih je primerjava »križa, ki se zahteva v Dozuleju, s križem v Jeruzalemu«, kar predstavlja »nevarnost za zamenjavo znamenja s skrivnostjo, in dajanje vtisa, da je mogoče fizično 'reproducirati' ali 'obnoviti' to, kar je Kristus že dosegel enkrat za vselej.« Poleg tega je poudarjeno, da »nekatere formulacije, ki so v domnevnih sporočilih iz Dozuleja, vztrajajo pri postavitvi 'Slavnega križa' kot novega znamenja, ki je potrebno za odrešenje sveta ali kot privilegirano sredstvo za dosego vesoljnega odpuščanja in miru. Poleg tega se včasih govori o 'množitvi znamenja', kot da bi takšno širjenje predstavljajo poslanstvo, ki ga je naložil Kristus sam.«
Dikasterij za nauk vere opozarja, da »križ ne potrebuje 738 metrov jekla ali cementa, da bi ga prepoznali: dvigne se vsakokrat, ko se srce pod delovanjem milosti odpre odpuščanju, ko se neka duša spreobrne, ko upanje oživi tam, kjer se je to zdelo nemogoče, in tudi kadar se vernik s poljubom majhnega križa zaupa Kristusu.« In ponovno poudari, da »nobenega zasebnega razodetja ne moremo obravnavati kot univerzalno obveznost ali kot znamenje, ki se nalaga vesti vernikov, in to tudi takrat, kadar takšni pojavi prinašajo duhovne sadove. Cerkev spodbuja izraze vere, ki vodijo k spreobrnjenju in ljubezni, vendar svari pred vsako obliko 'sakralizacije znamenja', ki vodi k temu, da imamo nek snovni predmet za absolutno zagotovilo odrešenja.«
V sporočilih iz Dozuleja je rečeno, da bodo »vsi, ki se bodo prišli pokesat pod Slavni križ, rešeni« in da bo »Slavni križ odpustil vse grehe« in da bodo vsi tisti, ki »bodo z vero prišli k njemu, da se spokorijo, rešeni v tem življenju in za večnost.« Te izjave ima Dikasterij za »neskladne s katoliškim naukom o odrešenju, milosti in zakramentih.«
Pismo potem navaja nekatera sporočila, ki jih zanikajo dejstva, kot na primer sporočilo, po katerem naj bi Jezus zahteval, da je treba postaviti »Slavni križ in svetišče« do konca svetega leta 1975, »ker bo to zadnje sveto leto«. To ni res, glede na to, da smo od tedaj obhajali še dve redni sveti leti (2000 in 2025), ter dve izredni (1983 in 2016). Vrstijo pa se tudi apokaliptične trditve, kot je, da naj bi Jezus rekel: »Če človek ne postavi križa, ga bom jaz pokazal, vendar ne bo več časa.«
»Križ kot znamenje pobožnosti – zaključuje Dikasterij za nauk vere s posebnim razmislekom o zakramentalni vrednosti križa – ni nikoli zgolj zunanjost. Ko kristjan časti križ, ne časti lesa ali kovine, ne misli, da materialni križ lahko nadomesti odrešenjsko delo, ki je bilo že opravljeno v Kristusovi pashi, ampak časti Njega, ki je na njem dal življenje.«
