Predstavitev doktrinalne note Una caro o vrednosti zakona kot izključne zveze in vzajemne pripadnosti

Kardinal Víctor Manuel Fernández

Prefektova predstavitev na tiskovni konferenci

Že od prvih vrstic nas zapis, ki ga predstavljamo, spominja, da ko zakonski par reče »midva«, želi izraziti močan občutek vzajemnosti, ki povezuje zakonca, tisto zavezo med dvema, ki si podeljujeta življenje v celoti. To »midva« se zgodi na primer, ko pripovedujeta pripetljaje, ki sta jih doživela skupaj. Za in znotraj vsega tega se skriva odločitev, da pripadata drug drugemu, da skupaj hodita po življenjski poti. S svojo svobodno privolitvijo sta skovala zvezo, ki ju postavlja skupaj pred svet. In prav to perspektivo skuša poglobiti ta Doktrinalna nota.

V zvezi s tem bi rad takoj spomnil, da je sam sveti Janez Pavel II., ko je govoril o monogamiji, trdil, da si »zasluži, da jo vse bolj raziskujemo«. To smo tukaj poskušali storiti v zgoraj opisanem kontekstu. In zato se nota ne ukvarja z izzivi poligamije ali različnimi javnimi oblikami nemonogamnih zvez – včasih imenovanimi »poliamorija« – ki se širijo na Zahodu. Namesto tega želimo raziskati vrednost in lepoto monogamije: izključnega odnosa med eno žensko in enim moškim.

Zakonik kanonskega prava pravi, da sta »bistveni lastnosti zakona enost in nerazvezljivost«. V tem besedilu smo se odločili osredotočiti le na eno: lastnost enosti.

To vključuje tudi njen eksistencialni odsev v izkušnji intimnega in vseobsegajočega občestva med zakoncema. Poglejte kako je to pojasnil sveti Janez Pavel II.: če »v moči zaveze zakonske ljubezni moški in ženska 'nista več dva, ampak eno meso' (Mt 19,6; prim. 1 Mz 2,24)«, sta hkrati »poklicana, da nenehno rasteta v skupnem občestvu [...], da bi vsak dan napredovala k vedno bogatejši zvezi med njima na vseh ravneh«.

Enost obeh zakoncev je temeljno objektivno dejstvo in hkrati bistvena lastnost vsakega zakona, ki se začne s poroko in izvršitvijo (spolnim odnosom poročenega para). Vendar je poklicana k nenehnemu izražanju in razvoju kot »občestvo življenja«, torej kot zakonsko prijateljstvo, medsebojna pomoč in popolna podelitev. S pomočjo milosti ta zveza vedno bolj predstavlja zvezo med Kristusom in njegovo ljubljeno nevesto, Cerkvijo. Zaradi tega, kot potrjuje Drugi vatikanski koncil, je zakonska enost dinamična: mož in žena »izkušata pomen lastne enosti in jo vedno bolj polno dosegata«.

Ta nota torej obravnava tako enost kot bistveno lastnost, objektivno in konstitutivno resničnost zakona, primarno in temeljno značilnost vseh njegovih manifestacij, kot tudi različne izraze te iste enosti, ki bogatijo in krepijo zakonsko zvezo.

V tej luči to obsežno besedilo ponuja bogato gradivo za preučevanje zakonskih skupin ali zakoncev samih, ki želijo raziskati ta osrednji vidik svojega zakonskega življenja. Prav to je tisto, kar je več afriških škofov zahtevalo od našega dikasterija. Hoteli so pripravo raznolikega gradiva, ki ponuja elemente za raziskovanje vrednosti monogamije in s tem utemeljitev njene izbire.

Zdaj bi rad pojasnil le dva glavna argumenta, temelja, ki ju je mogoče povzeti z vključitvijo besedil cerkvenega učiteljstva in literature – tako filozofske kot teološke –, ki smo jo preučevali. Ta dva argumenta nam omogočata, da razumemo, zakaj je zakonska enost tako pomembna. Obstajajo tudi drugi argumenti v prid monogamiji, kot sta dobrobit otrok ali popolna humanizacija nagonskih sil. Zdaj pa se bomo osredotočili predvsem na ta dva, ki sta temeljna: 
1) Gre za vseobsegajočo zvezo.  
2) Osebno dostojanstvo vsakega zakonca. 
Nato bom glede na ti dve točki navezal več trditev, ki jih najdemo v celotnem dokumentu.

1) Najprej mora biti zakonska zveza izključna, med enim moškim in eno žensko, ker je vseobsegajoča. 
Biti »eno meso« ne izključuje ničesar, ker je »meso« v Svetem pismu celotna oseba. In cerkveni očetje to razlagajo na izjemno realističen način, do te mere, da se soočeni s protislovji v dejstvih o resničnosti zakonske enosti ne bojijo dati izjav, kot so naslednje: »Loči svoje meso, deli svoje telo«; »kot hudobija rezanja svojega mesa«; »Bog ni hotel, da bi bilo telo razdeljeno in razdvojeno«. To nikakor ni zanikanje samih sebe kot svobodnih posameznikov: temveč je polnost svobode, ki se doseže s popolno predajo sebe drugi osebi, tudi fizično.

V mislih sv. Bonaventure o zakonu najdemo naslednje premisleke: »Skozi besede o prihodnosti je rečeno, da se je zakon začel, a se dovrši v telesni združitvi, ker sta potem eno meso in postaneta eno telo.«

Koristno se je spomniti tudi teološko-pastoralne misli sv. Alfonza Marije de' Liguorija, ki predstavlja združitev in medsebojno darovanje zakoncev na celosten način (vključno s spolnimi odnosi) in ju predstavlja kot bistvene notranje cilje.

Ne gre torej za kar katero koli prijateljstvo, temveč za vseobsegajočo združitev, ki vključuje vzajemno podarjanje časa, doma, osebnih načrtov za lastno zgodovino in celo lastnega telesa. Ker je ta združitev vseobsegajoča na ta način, je mogoča le med dvema osebama. Sicer si ne bi delila vsega, ampak le del.

Dietrich von Hildebrand razlikuje dve obliki združitve, ki se dopolnjujeta: prva oblika združitve se izraža z zaimkom »midva«, druga pa s parom »jaz-ti«. V odnosu »jaz-ti« se dva znajdeta iz oči v oči, se podarita drug drugemu, tako da »druga oseba deluje izključno kot subjekt, nikoli zgolj kot objekt«. To vključuje tudi premik od obravnavanja drugega kot »on« k prepoznavanju kot »ti«. Ko se zveza obravnava kot »midva«, pravi von Hildebrand, je drugi z mano, ob meni, hodi skupaj, motiviran s skupnimi stvarmi, ki naju združujejo. Zakonska zveza uspeva na obeh izkušnjah in se tako izraža kot popolna.

Hans Urs von Balthasar daje poseben pomen zakonski privolitvi, ki ustvarja tisto novo enost, ki presega dva posameznika: »Združitev dveh oseb, ki sta tako razlaščeni samih sebe, je mogoča le v tretjem elementu: njuni zaobljubi, njuni slovesni obljubi, v kateri vsak dokončno privoli v svobodo drugega in njeno skrivnost ter se izroči tej skrivnosti.«

Po besedah ​​ruskega teologa Pavla Evdokimova: »Enost zakona v zakonu predstavlja enost dveh oseb, ki sta postavljeni v Boga, majhno triado znotraj človeške celice [...]. Zato je začetna trinitarna struktura: moški-ženska v Svetem Duhu.«

Pij XII. je poudaril, da ta vseobsegajoča zveza postane pot duhovne rasti. Papež razlaga, da ne vključuje le medsebojne pomoči, temveč »vedno boljšo formacijo in notranjo izpopolnjevanje, da bi v svoji medsebojni življenjski enosti vedno bolj rasla v krepostih, zlasti v iskreni ljubezni do Boga in bližnjega [...]. To medsebojno notranjo formacijo zakoncev, z vztrajno predanostjo medsebojnemu izpopolnjevanju, v nekem zelo pravem smislu [...] lahko rečemo tudi, da je primarni vzrok in motiv zakona.«

Drugi vatikanski koncil zakon predstavlja predvsem kot Božje delo, ki ga sestavlja občestvo ljubezni in življenja, ki si ga podelita dva zakonca, občestvo, ki ni usmerjeno le k razmnoževanju, temveč tudi k celostnemu dobremu obeh. Zakon je opredeljen kot »intimno občestvo življenja in zakonske ljubezni«. V zakonu »izkusita občutek lastne enosti«. Koncil pojasnjuje, da se takšna vseobsegajoča ljubezen »izraža skozi nežna čustva in geste ter prežema celotno življenje zakoncev«.

Sveti Pavel VI. je mislil na ta vseobsegajoči pomen, ko je pojasnil, da obstaja »neločljiva povezava« med združitvenim in prokreativnim pomenom: »zakonsko dejanje v celoti ohranja čut medsebojne in resnične ljubezni ter usmerjenost k človekovemu najvišjemu poklicu v očetovstvu.«

Izraz »vseobsegajoč« pa se ne nanaša le na dejstvo, da se razteza na spolno združitev. Sveti Janez Pavel II. je vztrajno trdil, da bi bila »popolna fizična daritev laž, če ne bi bila znamenje in sad popolne osebne podaritve.«

Papež Frančišek je poudarjal vzajemno in izključno pripadnost, ki se ustvarja v zakonu, ker postane močna motivacija za stabilnost zveze: »V zakonu človek doživi tudi občutek popolne pripadnosti eni osebi. Zakonca sprejmeta izziv in hrepenenje, da se skupaj postarata in použijeta ter tako odražata Božjo zvestobo.« »Intimni odnos in medsebojna pripadnost morata trajati štiri, pet ali šest desetletij, kar zahteva ponavljajoče se odločitve. Morda zakonca ne privlači več intenzivna spolna želja, ki ga žene k drugi osebi, a še vedno čuti užitek pripadnosti tej osebi in da ona pripada njemu, da ve, da ni sam, da ima 'sostorilca', ki ve vse o njunem življenju in ki podeljuje vse. To je njegov spremljevalec na življenjski poti.« Tako »čeprav v srcu kroži veliko zmedenih občutkov, odločitev, da ljubi, da pripada drug drugemu, da deli celotno življenje, ostaja živa vsak dan [...]. Med to potjo vez najde nove oblike.«

Da bi to točko bolje razumeli, moramo pojasniti, kaj pomeni »zakonska ljubezen«. Ljubezen – vključno z zakonsko ljubeznijo – je čustvena zveza, kjer »čustvena« tukaj pomeni več kot čustva in želje. Kot uči sveti Tomaž, dejavna ljubezen »implicira čustveno vez med ljubečim in ljubljenim: kolikor ljubeči ljubljenega dojema kot eno s samim seboj.« Tudi vseobsegajoči izraz je treba razumeti v tem smislu.

Ta zakonska ljubezen se izraža v delovanju volje, ki si nekoga želi, ga izbere, se odloči, da bo z njim vstopila v intimno občestvo, se s to osebo svobodno združi, z vsemi bolj ali manj intenzivnimi učinki, ki jih to lahko pomeni za čute v obliki poželenja, čustev, spolne privlačnosti, čutnosti.

Toda tudi ko ti učinki na čute ali telo v različnih življenjskih obdobjih oslabijo ali se preoblikujejo, afektivna zveza ostane, včasih z veliko intenzivnostjo v volji, in z užitkom, ki je lasten volji in se razlikuje od užitka čutnosti. To je volja, ki si želi ostati v zvezi z drugim človeškim bitjem, ga ceniti kot »veliko dragocenost« in z njim postati "eno s seboj". Sveti Tomaž pravi, da beseda karitas prihaja od caro in predstavlja veliko vrednost. Na ta način zveza ostaja vseobsegajoča in je mogoče ohraniti zvestobo v času stiske ali skušnjave, ker nas ljubezen ohranja navezane na vrednoto, ki je višja od zadovoljevanja osebnih potreb.

Søren Kierkegaard je ta vseobsegajoči vidik zakonske ljubezni, ki zahteva ekskluzivnost, pojasnil takole: »Ljubezen je zapustitev, toda zapustitev je mogoča le, če zapustim samega sebe,« s sprejetjem tveganja in nepredvidljivosti. Le tako postane mogoča odločitev, da v celoti pripadam eni osebi: »Potreben je odločilen korak in zato je za to potreben pogum, a vendar se zakonska ljubezen sesuje v nič, ko se to ne zgodi, saj le s tem človek pokaže, da ne ljubi sebe, ampak drugega ... In kako naj to pokaže, če ne s tem, da obstaja samo za drugega?« Posledično, trdi danski filozof, »je nesrečno želeti ljubiti z delom svoje duše, ne pa z vso, svojo ljubezen zreducirati na trenutek in kljub temu v celoti prevzeti ljubezen druge osebe.«

Za Jacquesa Maritaina ima zakon »v človeških srcih zelo drugačno nalogo: neskončno globlje in bolj skrivnostno delovanje alkimije.« Ideal polne in celovite podaritve sebe zakoncu pomeni »naporno disciplino samožrtvovanja in moč odpovedi in očiščenja«. Imenuje jo radikalna združitev ali »nora ljubezen« in dodaja: »Človeška oseba se lahko podari drugemu ali se vanjo tako zanese, da jo naredi za svoje Vse, le če ta oseba podari ali je pripravljena podariti svoje telo, hkrati pa podari tudi svojo dušo.« V tej najvišji ljubezni med dvema človeškima bitjema najde zakonska enost svoj najdragocenejši zemeljski izraz, vendar vsak zakon doseže to polnost na svoj način, glede na značilnosti zakoncev, osebno zgodovino vsakega od njiju in različne Božje darove.

Vseobsegajoča ljubezen, ki deli vse, pomeni tudi resno jemanje duhovne razsežnosti drugega in večne usode človeškega bitja, prepričanje, da bo njegovo srce našlo popoln mir le v Bogu. Posledično pomeni medsebojno pomoč ne le za srečo obeh na tej zemlji, ampak tudi za njeno polno uresničitev v nebesih. In to zahteva skupno pot do svetosti.

Poezija izraža tudi radikalno naravo te vseobsegajoče ljubezni, ki postane še močnejša in edinstvenejša zaradi zgodovine, ki jo delimo le s to osebo, ne pa z drugimi. Gre za lepo poezijo Evgenija Montaleja.

Spustil sem se po milijonih stopnic in ti podal roko 
ne zato, ker bi morda s štirimi očmi človek videl več. 
S teboj sem se spustil po njih, ker sem vedel,
da so od naju dveh 
edine prave zenice, pa naj bodo še tako meglene, 
tvoje.

Želim še enkrat poudariti, da navedeni avtorji, zlasti pesniki, v Noti niso navedeni zato, ker bi bilo njihovo celotno življenje zgled popolnosti ali ker so povsem skladni s krščansko vizijo. Navedeni so le zato, da pokažejo, da je njihova poezija, ko so našli pravo ljubezen in se trdno in odločno odločili, uspela izraziti tudi vrednost izključne zveze. To torej postane znak, da monogamija ni le nadnaravna vrednota, razodeta v Božji Besedi, temveč tudi naravno prepričanje, ki se pojavlja in ponovno pojavlja kot vrednota ter se uspe pojaviti v različnih umetniških in kulturnih izrazih, tudi sredi zgodb, polnih napak in napak.

Verjamem, da je torej jasen pri temelj, da če je zakonska zveza po svoji naravi vseobsegajoča – vključuje vzajemno podarjanje svoje zgodovine, načrtov za prihodnost in celo svojega telesa – postaja eno meso, se lahko posledično uresniči le med dvema in samo dvema: enim moškim in eno žensko.

2) Zakonska zveza mora biti izključna zaradi neodtujljivega dostojanstva dveh oseb, združenih na ta vseobsegajoči način. 
Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Prešuštvo je krivica ... Rani znamenje zaveze, ki je zakonska vez; krši pravice drugega zakonca.«

Da bi razumel to odločno sodbo Katekizma, se rad spomnim trditve, ki je dvakrat ponovljena v Visoki pesmi: »Moj ljubljeni je moj in jaz sem njegova [...]. Jaz sem svojega ljubljenega in moj ljubljeni je moj« (2,16; 6,3). Takšna izjava zelo dobro izraža to vzajemnost med zakoncema. Z evokativnim izrazom 'isshah, ki se nanaša na žensko (prim. 1 Mz 2,23), nas je sveti avtor prve Mojzesove knjige želel spomniti, da ti dve osebi tvorita par, enakovrednega v svojem radikalnem dostojanstvu, čeprav različna v svoji individualni identiteti.

V nauku Leona XIII. ugotavljamo, da je obramba monogamije hkrati obramba dostojanstva ženske, ki ga ni mogoče zanikati ali oskruniti niti z željo po razmnoževanju otrok. Enost zakona torej pomeni svobodno izbiro ženske, ki ima pravico zahtevati izključno vzajemnost: »Nič ni bilo bolj bedno kot žena, zreducirana na tako nizkotnost, da so jo skoraj imeli zgolj za orodje za zadovoljevanje poželenja ali rojevanje otrok. Zardeti je potrebno zaradi dejstva, da so tiste, ki naj bi bile ponujene za žene, kupovali in prodajali kot telesne stvari, oče ali mož pa je včasih dobil moč, da jih obsodi na skrajno mučenje žene.«

Vprašanje dostojanstva vsakega zakonca doda tudi zelo pomemben odtenek vrednosti zveze. Ker nam pomaga razumeti, da ne gre za združitev. Hkrati nam omogoča, da ustrezno razumemo pomen, v katerem je ta zveza vzajemna pripadnost. Zvezo je mogoče dejansko ustrezno razumeti le, če ostanejo neodtujljivo dostojanstvo drugega, njegova sveta identiteta, njegova svoboda in njegova izključna resnica pred Bogom trdni in jasni.

Drugi vatikanski koncil se izrecno sklicuje na zakonsko enost in navaja, da je ta, »potrjena od Gospoda, jasno razvidna tudi iz enakega osebnega dostojanstva, ki ga je treba priznati tako moškemu kot ženski v medsebojni in popolni ljubezni«. Koncilska obramba zakonske enosti poudarja, da takšna ljubezen ustreza enakemu dostojanstvu vsakega zakonca, ki bi bil v primeru »pluralne« zveze prisiljen deliti z drugimi tisto, kar bi moralo biti intimno in izključno, s čimer bi postal kot predmet v odnosu, ki ponižuje osebno dostojanstvo vsakega.

V svoji razlagi krščanskega koncepta monogamije sveti Janez Pavel II. trdi, da »se kaže kot izraz medosebnega odnosa, v katerem je vsak od njiju s strani drugega priznan kot enakovreden in v celosti svoje osebe«. Vendar se to ne zgodi, če druga oseba postane zgolj objekt, ki se uporablja za zadovoljevanje lastnih želja. »Osebna združitev ali 'občestvo', h kateremu sta moški in ženska medsebojno poklicana 'od začetka', ne ustreza, pravzaprav nasprotuje okoliščini, da ena od obeh oseb obstaja le kot subjekt za zadovoljevanje spolne potrebe, druga pa postane izključno objekt takega zadovoljevanja.«

Za katehetskimi zapiski o ljubezni lahko najdemo filozofsko razmišljanje Karola Wojtyłe pravi , da se v zakonu »ravnana z osebo na način, ki ustreza njenemu bitju« in ne »v položaju objekta užitka, v službi druge osebe«, kot se dogaja v poligamiji.

Wojtyłovo razmišljanje nam omogoča razumeti, zakaj le monogamija zagotavlja, da se spolnost razvija v okviru prepoznavanja drugega kot subjekta, s katerim si posameznik v celoti podeljuje življenje, ne pa kot sredstva za zadovoljevanje lastnih potreb. Zaradi tega se lahko le dva popolnoma in v celoti podarita drugemu. Sicer bi šlo za delno darovanje sebe, ki ne spoštuje dostojanstva partnerja. Če bi to popolno darovanje pustilo prostor za tretje osebe, bi bili vsi obravnavani kot sredstvo in njihovo dostojanstvo kot oseb ne bi bilo spoštovano. Zaradi teh razlogov sklepa, da je »stroga monogamija manifestacija personalističnega reda«.

Sveti Tomaž Akvinski je to točko še posebej razvil že v 13. stoletju. Trdil je, da monogamne zveze utrjujejo medsebojno ravnovesje med moškim in žensko ter da jih ureja »naravna enakost«. Zato ni prostora za kakršno koli obliko poliandrije ali poligamije, ki jo Akvinec med drugim opredeljuje kot obliko suženjstva: »Očitno je, da je nezdružljiva z enakostjo [...] Če bi torej moški, ki vzame žensko v njeni mladosti, ko je lepa in plodna, lahko zapustil žensko kasneje, ko je stara, bi ženski storil krivico proti naravni enakosti [...]. Po drugi strani pa, če bi moški lahko zapustil svojo ženo, ne bi bilo družbe enakopravnih moških in žensk, temveč suženjstvo ženske.« Vidite, kako so že v trinajstem stoletju monogamijo obravnavali v povezavi z dostojanstvom žensk.

Poleg tega, »če ženska ne bi smela imeti več mož, da ne bi ogrozila varnosti svojih potomcev, medtem ko bi mož lahko imel več žena, prijateljstvo med moškim in žensko ne bi bilo liberalno, temveč skoraj servilno. In ta argument podpirajo izkušnje: moški, ki imajo več žena, so te obravnavane skoraj kot sužnje. Intenzivno prijateljstvo ni mogoče z mnogimi ljudmi, kot pojasnjuje Filozof. »Če bi imela žena samo enega moža, mož pa več žena, prijateljstvo ne bi bilo enakovredno na obeh straneh.«

To je trinajsto stoletje. Bližje nam pa Jean Lacroix pojasnjuje, da gre v zakonu za prepoznavanje drugega »kot drugega«. Na ta način se težnja po boju proti drugemu »spremeni v medsebojno priznanje«. To nas vodi k misli, da enako in sveto dostojanstvo vsakega zakonca ne zahteva le, da je zveza monogamna, ampak tudi, da se spoštovanje dostojanstva drugega kaže v vsakdanjem življenju.

Ko tega prepričanja, značilnega za pravo ljubezen, ki se ustavi pred sveto dimenzijo drugega, ni, se zlahka razvijejo bolezni pretirane posesti drugega: manipulacija, ljubosumje, nadlegovanje, nezvestoba. Po drugi strani pa »medsebojna pripadnost«, ki je neločljivo povezana z vzajemno in izključno ljubeznijo, implicira nežno skrb, sveti strah pred kršitvijo svobode drugega, ki ima enako dostojanstvo in zato enake pravice. Tisti, ki ljubi, ve, da drugi ne more biti sredstvo za reševanje lastnega nezadovoljstva; ve, da je treba svojo praznino zapolniti na druge načine, nikoli z dominacijo nad zakoncem. To se zgodi pri mnogih oblikah nezdrave želje, ki povzročajo različne manifestacije eksplicitnega ali subtilnega nasilja, zatiranja, psihološkega pritiska, nadzora in na koncu zadušitve drugega, kar se pogosto še stopnjuje z nezvestobo.

To pomanjkanje spoštovanja in spoštovanja dostojanstva drugega se kaže tudi v zahtevah po komplementarnosti, kjer je en od obeh prisiljen razviti le del svojega potenciala, medtem ko drugi najde veliko prostora za osebno rast. Zato je treba potrditi, da mora oseba, ko se namesto zdrave medsebojne pripadnosti pojavijo oblike manipulacije ali nasilja, uveljaviti svoje dostojanstvo, postaviti potrebne meje in začeti pot iskrenega dialoga, da bi posredovala jasno sporočilo: »Ne poseduješ me, ne dominiraš nad mano.«

To potrjuje dejstvo, da obstaja dimenzija osebe, ki je, ker je najgloblja, presega vse druge – vključno s fizično – in v katero lahko vstopi le Bog, ne da bi jo kršil. Zato »nihče ne more trditi, da poseduje najbolj osebno in skrivno intimnost ljubljene osebe.« Tukaj velja citirati Tagorejevo pesem, ki izraža to prepričanje:

Tvoje oči me žalostno sprašujejo. 
Rade bi preiskale vse moje misli, 
medtem ko luna pregleduje morje [...] 
Ampak to je moje srce, moja ljubezen. Njegove radosti in tesnobe so neizmerne, 
in njegove želje in bogastva so neskončne. 
To srce ti je tako blizu kot tvoje lastno življenje, 
vendar ga ne moreš povsem poznati.

V tem smislu nas zakon ne osvobodi popolnoma samote, saj zakonec ne more doseči prostora, ki je lahko samo od Boga, niti zapolniti tiste »praznine neskončnosti«, ki prebiva v vsakem od nas in je noben človek ne more zapolniti.

Skratka, videli smo, da je zakon, ker je po svoji naravi popolna zveza in zaradi spoštovanja neodtujljivega dostojanstva oseb, lahko le med dvema, enim moškim in eno žensko.

Poleg teh racionalnih argumentov upamo, da lahko vse bogastvo, ki ga ponujajo različna besedila, navedena v tej Noti, resnično motivira izbiro izključne zveze. Prav zato je bil dokument, ki je zbral toliko različnih glasov, mišljen kot hvala monogamijie.

+Victor Manuel Fernandez 
Prefekt