Vatikan

Kard. Parolin v Kuvajtu: Sredi izzivov sveta je Jezus varen pristan za človeštvo

Državni tajnik kardinal Pietro Parolin se je med 14. in 15. januarjem 2026 mudil na uradnem obisku v Kuvajtu, med katerim je cerkev Naše Gospe Arabije povzdignil v manjšo baziliko. Po srečanju s predsednikom vlade 15. januarja je maševal v konkatedrali Svete Družine. V homiliji je izpostavil, kako je ta cerkev, ki se nahaja med puščavo in morjem, uspela sprejeti ljudi različnih kultur, ki so iskali boljšo prihodnost.

Vatican News

Pozdravi in bližina svetega očeta

Kardinal je uvodoma prisotnim prenesel pozdrave papeža Leona XIV., »ki želi vsem izraziti svojo duhovno bližino ob povzdignjenju cerkve Naše Gospe Arabije v manjšo baziliko. Ta naziv, ki ga je sveti oče podelil 28. junija 2025, je priznanje globoke pobožnosti kristjanov, ki živijo v teh deželah, do Device Marije, Gospodove Matere«.
Državni tajnik je prav tako izrazil hvaležnost, da lahko med svojim prvim obiskom Kuvajta daruje evharistijo v konkatedrali Svete Družine, ki obhaja 65-letnico posvetitve. Po njegovih besedah je ta cerkev, ki se nahaja med morjem in puščavo, postala pristen kraj srečanja za ekumenski in medverski dialog, varen pristan ter kraj miru in harmonije.

Bog se razodeva v družini in skupnosti

»Od leta 1961 je ta konkatedrala skrbela za duhovno življenje številnih vernikov, ki so prišli živet in delat v Kuvajt z vseh koncev sveta. Generacije ljudi, ki govorijo različne jezike in pripadajo različnim kulturam, so prišle v to deželo v upanju na boljšo prihodnost in v tej cerkvi so našli zavetje miru in duhovne rasti v spoznavanju našega Gospoda Jezusa Kristusa,« je poudaril kardinal Parolin. Dejal je, da dejstvo, da je konkatedrala posvečena Sveti Družini, spominja, da sta družina in skupnost privilegirana prostora, kjer se Bog razodeva. »Sveta nazareška družina nam ponuja vzor krščanskega življenja, utemeljenega na občestvu, veri in ljubezni«.

Cerkev med morjem in puščavo

V nadaljevanju homilije je državni tajnik izhajal iz geografske lege cerkve – med morjem in puščavo – ter razmišljal o prisotnosti obeh elementov v zgodovini odrešenja.

Puščava je del Božje pedagogike

»Puščava ni zgolj fizični prostor samote. Je kraj, kamor je Bog vodil svoje ljudstvo, da bi z njim sklenil zavezo in pokazal svojo bližino, tako da ga je podpiral na poti. Puščava je del Božje pedagogike: kraj tišine, poslušanja, prečiščevanja in spreobrnjenja. Iz puščave odmeva glas Janeza Krstnika, ki nas poziva, naj pripravimo svoja srca: "Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze" (Mt 3,3). Ta glas nas še naprej vabi, naj odpremo svoja srca, da bo Jezus Kristus lahko vstopil v svetišče našega življenja in nas osvobodil vsega, kar nam preprečuje, da bi častili Gospoda v duhu in resnici (prim. Jn 4,23).
Morje pa ima po drugi strani močan pomen za družbe, ki živijo ob vodah Arabskega zaliva. Pogosto ga opisujejo kot "ogledalo puščave". Tako kot so se naši predniki naučili brati zvezde, da ne bi umrli v prostranosti peska, so se naučili tudi, da je morje "modra puščava", ki terja enako spoštovanje, pogum in – predvsem – enako odvisnost od Stvarnika.«

Morje kot kraj Božje previdnosti, očiščenja in srečanja

V tem smislu po kardinalovih besedah »morje postane kraj Božje previdnosti, očiščenja in srečanja. Spominjamo se, da je Kristus poklical svoje prve učence ob morski obali (prim. Mt 4,18); kako je razodel svojo božjo moč s čudežnim ulovom rib (prim. Lk 5,1) in kako je hodil po razburkanem morju in svoje učence pomiril z besedami: "Ne bojte se" (prim. Mt 14,27). Kot simbol očiščenja morje prav tako predstavlja prostor za nove začetke, ko spominja na Božjega duha, ki je ob začetku stvarjenja vel nad vodami (prim. 1 Mz 1,2)«.

Jezus Kristus varen pristan za vse človeštvo

»Konkatedrala Svete Družine, ki stoji na mestu, kjer se neskončnost puščavskega peska sreča z neskončnim obzorjem Perzijskega zaliva, predstavlja stičišče med puščavo in morjem: kot dragoceni biser, ki se rodi iz prečiščenja; kot duhovna zvezda, ki vodi korake tistih, ki živijo v puščavi daleč od doma ter tistih, ki plujejo po "modri puščavi" z upanjem, usmerjenim v večno življenje. Je kot luč, ki jo Bog razliva nad ljudstva vseh držav ter jih spominja, da sredi izzivov sveta obstaja zatočišče miru, kjer vera predstavlja kompas in Jezus Kristus varen pristan za vse človeštvo«.

Kristus očiščuje tempelj v vsakem od nas

Ob tem je državni tajnik dejal, da »resnični pomen tega svetišča ni v njegovih kamnitih stenah, ampak v njegovih živih kamnih – vernikih, ki se tu zbirajo. Oni so resnični Božji tempelj. Sveti Pavel nas na to spominja, ko pravi, da je vsak od nas tempelj Svetega Duha (prim. 1 Kor 6,19).
Hkrati pa je ta tempelj – ki je pogosto ranjen in oskrunjen z grehom – lahko v nevarnosti, da bi postal, kot opozarja Gospod, "razbojniška jama" (Mt 21,13). Zato je Kristus prišel, da ga očisti in ponovno zgradi s svojo smrtjo in vstajenjem, kot je dejal z besedami: "Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil" (Jn 2,19).
Kristus očiščuje tempelj v vsakem od nas in nas vabi, naj postanemo del večjega, živega templja: Cerkve. Cerkev je ena, a bogata v raznolikosti svojih udov; eno telo z mnogimi udi, katerega glava je Kristus.«

Vesoljnost in enost Cerkve

»To stvarnost lepo izražajo krščanske skupnosti, ki se vsak dan zbirajo v tej konkatedrali. V več kot petinšestdesetih letih se je tu oblikovala bogata in raznolika cerkvena skupnost – verniki različnih obredov, z Vzhoda in Zahoda – ki izraža katoliškost Cerkve: enost v Kristusu. Kot je dejal papež Frančišek, Sveti Duh uči Cerkev, "da se širi v vesoljnosti in utrjuje v enosti. Vesoljna in ena: to je skrivnost Cerkve" (Splošna avdienca, 9. oktober 2024)«.

Biti živi kamni duhovnega templja

Ob koncu homilije je kardinal Parolin prisotne povabil, naj obnovijo svojo zavezanost, da bodo »živi kamni tega duhovnega templja, ki objema tako puščavo kot morje«. Prav tako je zaželel, »naj ta cerkvena skupnost, tako bogata z obredi in kulturami, še naprej sije kot biser vere in dialoga« v Kuvajtu.