Parolin: Cerkev je verodostojna, ko postane živo pričevanje s konkretnimi dejanji
Ponovno sprejeti evangelij in zanj pričevati
Kardinal Parolin je zbranim prenesel pozdrave papeža Leona XIV. ter zagotovil njegovo bližino in naklonjenost danskemu narodu, »ki ga je sveti Oskar globoko ljubil in mu zvesto služil«. Ne gre le za neko »vez, pozabljeno v preteklosti«, ampak za »prisotnost iste pastoralne skrbi in istega evangeljskega vzgiba, ki je spodbujal Oskarjevo poslanstvo, v našem času«.
»Zaradi tega se ne spominjamo le nečesa, kar se je zgodilo pred toliko leti. Če jemljemo svojo krščansko vero resno, je prihod tega glasnika dobre novice vreden praznovanja danes, saj od Cerkve – od nas – nekaj zahteva tukaj in zdaj, kliče nas, da ponovno sprejmemo evangelij in zanj pričujemo z enako zvestobo in pogumom,« je dejal kardinal.
Poslanstvo svetega Oskarja je nastalo iz pomembne izkušnje osvoboditve v njegovem lastnem življenju. Kot mladenič je imel videnje Kristusa, v katerem je slišal besede: »Ne boj se, jaz sem tisti, ki briše tvoje grehe.« Njegov biograf in sodelavec Rimbert je te sanje zapisal po Oskarjevi smrti in dodal: »Okrepljen z zaupanjem v odpuščanje grehov se je veselil z neizmerno radostjo.« Oskar je izkusil veselje, da mu je Bog odpustil, in to veselje si je želel deliti z drugimi. To je bila dobra novica, ki jo je prinesel s seboj.
Videti, da Bog že deluje v našem življenju
Kardinal Parolin je izhajal iz nedeljskega evangelija in izpostavil poziv Janeza Krstnika k spreobrnjenju (prim. Mr 1,15). »Ni nam hotel le nekaj povedati, ampak nas je hotel prositi, naj se spremenimo, se spreobrnemo. Ne gre toliko za moralno prizadevanje, ampak za to, da stvari vidimo na nov način, da spoznamo, da Bog že deluje v našem življenju, z vsemi našimi omejitvami in nepopolnostmi.«
Jezus skoraj takoj zatem pokliče svoje prve učence: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« (Mr 1,17). »Sveti Oskar je slišal ta isti evangelij in pokazal pogum in zaupanje, ko je zapustil znane kraje in ljudi, da bi sledil Jezusu. Kot otrok je vstopil v samostan v Corbieju v Franciji. Ko je bil star 21 let, se je preselil v novo ustanovljeni samostan Corvey v današnji Nemčiji. Ko je cesar prosil za duhovnike, ki bi spremljali novokrščenega danskega kralja Haralda Klaka, je bil Oskar dovolj pogumen, da se je ponovno preselil, tokrat kot misijonar na Dansko, da bi oznanjal evangelij v vaši deželi.«
Evangelij ne ponuja abstraktnih rešitev
Oskar se je na klic odzval s poslušnostjo in zaupanjem. »Njegovo poslanstvo ni bilo zgrajeno na strategijah ali uspehu, temveč na zvestobi njegovemu Gospodu Jezusu. Eno njegovih prvih dejanj na Danskem je bilo odkupiti svobodo nekaterih sužnjev; prinesel je torej tudi resnično osvoboditev,« je zatrdil kardinal Parolin.
»V svetu, ki je še vedno ranjen z novimi oblikami suženjstva – ekonomskega, kulturnega in duhovnega – ter zaznamovan z izključenostjo in brezbrižnostjo, je Oskarjevo dejanje ponovno postalo aktualno. Evangelij ne ponuja abstraktnih rešitev, ampak pogled na človeško osebo, katere dostojanstvo je pomembnejše od vsakega izračuna. Cerkev ostaja verodostojna ne zaradi moči, številk ali strategij, temveč takrat, ko vera postane živo pričevanje, izraženo v konkretnih dejanjih osvoboditve, pravičnosti in usmiljenja, ki vračajo dostojanstvo in odpirajo poti resnične svobode.«
Življenje zvestobe, vztrajnosti in ljubezni
Sveti Oskar se je soočal z ogromnim nasprotovanjem in zdelo se je, da je bil neuspešen, vendar uspeh ni bil njegov cilj. Ko so ga vprašali, za kakšno milost bi prosil Boga, je odgovoril: »Če bi bil vreden v očeh svojega Gospoda, bi ga prosil, naj mi da eno znamenje: namreč, da bi me po svoji milosti spremenil v dobrega človeka.« Kot je dodal Parolin: »Bolj kot karkoli drugega si je želel, da bi postal vedno bolj podoben Kristusu. Oskarjeva življenjska zgodba nas spominja, da Cerkev ne raste predvsem glede na številčnost, ampak glede na moške in ženske, ki živijo življenje zvestobe, vztrajnosti in ljubezni. Poslanstvo se začne s spremenjenimi srci.«
Združeni v upanju smo poklicani pričevati
Po kardinalovih besedah v tem smislu jubilej ni nostalgičen pogled v preteklost, ampak sedanji čas odgovornosti: »Poziva nas, da obnovimo evangelijsko drznost in postanemo prisotnost, ki spremlja in služi, ter da varujemo upanje tam, kjer se zgodovina zdi utrujena. Združeni v upanju skozi zgodovino smo tudi danes poklicani, da pričujemo, da rodovitnost izvira iz ljubezni, ki združuje, in iz zaupanja v Božje nenehno delovanje, tudi v najbolj krhkih situacijah.«
»Kaj vse to pomeni za Dansko danes? Danska ni več poganska dežela, ki jo je Oskar našel, ko je prišel sem. Danska zgodovina je neizbrisno zaznamovana s svojo krščansko dediščino, danes pa katoliška skupnost skupaj z luterani in vsemi ljudmi dobre volje želi prispevati k življenju te družbe s služenjem, solidarnostjo in spoštovanjem človekovega dostojanstva,« je dejal in izpostavil, da ko kristjani sodelujejo, zlasti na področju karitativnosti in služenja ljudem, ki so v stiski, »preostalemu delu družbe pričujejo o evangeliju in samem Kristusu. Prinašajo dobro novico, ki jo ljudje želijo slišati.«
Naše poslanstvo kot Jezusovih učencev se začne s spremenjenim srcem
»Sveti Oskar je vedel, da se naše poslanstvo kot Jezusovih učencev začne s spremenjenim srcem; opominja nas, da se rast in zdravje Cerkve ne merita toliko s številkami ali uspešnimi podvigi, ampak veliko bolj z našo sposobnostjo, da hodimo s Kristusom in mu ostajamo blizu v vseh okoliščinah,« je sklenil homilijo kardinal Parolin. Zaželel je, da bi obhajanje jubileja v vseh »obnovilo živo vero, pogum, ki izvira iz upanja, ter resnično in dejavno ljubezen do Boga in do naših bratov in sester«: »Naj Gospod, ki je poklical svetega Oskarja k služenju njegovemu ljudstvu na Danskem, še naprej vodi Cerkev v tej državi in po svetu, da bi vsi ljudje slišali in odgovorili na dobro novico zveličanja.«
