Kardinal Parolin: Prosimo Gospoda, naj utiša orožje in da bi se ljudje spravili
Vatican News
Svete maše so se udeležili predstavniki Italijanskih oboroženih sil, to je karabinjerjev, kopenske vojske, finančne straže, vojnega letalstva ter vojne mornarice.
Logika služenja in križa
»V tem trenutku, ki ga vsi poznamo, prosimo Gospoda, naj utiša orožje in da bi se ljudje spravili«, je izpostavil kardinal Parolin in med homilijo spregovoril o prebranem evangeljskem odlomku. Po njegovih besedah mora biti podrobna Jezusova analiza vedênja farizejev navdih za poslanstvo kaplanov, ki delujejo v vojaških okoljih. »Stroga beseda evangelija ni graja t.i. "drugih", ampak postane merilo vedênja za vsakega izmed nas. Vabi nas k ponižni doslednosti, k oblasti, ki se izraža v služenju, k navzočnosti, ki ne zatira ali se razkazuje, ampak spremlja in usmerja. Križ mora biti paradigma vsake krščanske oblasti. Znotraj te logike se razume tudi poslanstvo Ordinariata v današnjem mednarodnem kontekstu, zaznamovanem z nenehnimi konflikti in geopolitičnimi napetostmi, zaradi katerih je etično razločevanje bolj kompleksno. Cerkev ne preneha spodbujati kulture miru, ki je ne razume kot naivno neoboroženost, ampak kot potrpežljivo gradnjo pravičnosti, dialoga in varstva temeljnih pravic«, je še dejal državni tajnik.
Tiha doslednost poslušanja
V nadaljevanju je spregovoril o treh razkorakih, povezanih z odnosom farizejev. Prvi je njihova nedoslednost, ob čemer je kardinal poudaril, da morajo vojaški kaplani ohranjati »tiho doslednost; poslušati, ne da bi sodili; podpirati, ne da bi se vmešavali; govoriti o Bogu brez moraliziranja«. Drugi razkorak je povezan z načinom razumevanja predpisov: farizeji »vežejo težka bremena in jih nalagajo ljudem na rame«. Kardinal Parolin je opozoril, da »v vojaškem kontekstu, ki je že sicer zaznamovan z disciplino in težkimi odgovornostmi, cerkvena prisotnost ne sme dodajati bremen k bremenom. Kaplan je poklican ustvarjati prostor, kjer človek lahko zadiha, razločuje; biti spremljevalec, ki osvetljuje vest, da poslušnost ne bi bila izgovor na neprevzemanje odgovornosti in disciplina ne bi postala moralni avtomatizem«, je še posvaril kardinal.
Varovati vest, najsvetejši človekov prostor
Ob tem je spomnil na drugi vatikanski koncil in pastoralno konstitucijo Gaudium et spes, kjer beremo, da je vest »človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom«. Naloga Cerkve je »varovati in razsvetljevati ta nedotakljivi prostor osebe«. Od tu izhaja tudi naloga kaplanov, ki živijo poleg vojakov in morajo zato »vzgajati k odgovornosti in notranji svobodi«. V »naporu odsotnosti«, v »strahu pred nevarnostjo«, v »rani žrtvovanja«, ki zaznamujejo dolžnosti vojakov v težkih okoliščinah, v katerih so poklicani delovati, »diskretna in zvesta prisotnost kaplana postane konkretno znamenje materinstva Cerkve«.
Spoštovanje dostojanstva vsakega človeka
Tretji razkorak v javnem življenju farizejev je njihovo »razkazovanje«: Jezus opozarja, da vse, kar delajo, delajo zato, da bi jih ljudje občudovali. To je po Parolinovih besedah lahko skušnjava tudi za vojaške kaplane: »Iskanje prepoznavnosti, skrb za videz, potreba po pojavljanju«. Nasprotno pa Kristus uči: »Največji med vami naj bo vaš strežnik«, kar mora veljati tudi za Ordinariat. Tako bo »zvest svojemu poslanstvu – ne toliko v krepitvi struktur ali iskanju vidnosti, kot v ustvarjanju zrelega razločevanja, ki bo sposobno združiti moč in odgovornost, zvestobo državi in spoštovanje nedotakljivega dostojanstva vsakega človeka«.
V vojnih scenarijih, je na koncu dodal kardinal, je še posebej pomembno ohranjati in »skrbeti« za »vest vojakov«, saj je to »odločilni prostor, kjer je v igri spoštovanje človekovega dostojanstva, tudi sredi konflikta«.
Zmaga nad nasiljem
Ob koncu homilije je državni tajnik molil za mir in zaželel: »Naj Gospod, ki je na veliko noč premagal vsako nasilje in spravil svet s seboj, stori, da bo vaše služenje verodostojno znamenje pravičnosti in miru«.
Tem besedam se je pridružila tudi molitev nadškofa Gian Franca Sabe, vojaškega ordinarija za Italijo, ki je med pozdravom kardinalu Parolinu prav tako namenil misel vojakom, ki delujejo na mednarodnih prizoriščih: »Medtem ko smo priča konfliktom v svetu, naš glas postaja molitev za ranjene, za vojake, ki sodelujejo v misijah v tujini, za njihove družine in za voditelje narodov«.
