Prva postna meditacija p. Roberta Pasolinija: Spreobrnjenje. Hoditi za Gospodom Jezusom po poti ponižnosti.

P. Roberto Pasolini OFMCap

Spreobrnjenje 
Hoditi za Gospodom Jezusom po poti ponižnosti

Po duhovnih vajah, ki jih je vodil lik sv. Bernarda iz Clairvauxa, so se letošnja postna premišljevanja lahko navdihovala samo pri krščanski izkušnji Frančiška Asiškega. Oba svetnika nista daleč drug od drugega: Bernard umre leta 1153, Frančišek se rodi 1181, manj kot trideset let narazen. Kot bi pričevanje evangeljske hoje za Kristusom skozi stoletja prehajalo iz rok v roke, ne da bi kdaj ugasnilo.

Letos mineva osemsto let od Frančiškove smrti in sveti oče se je odločil, da obletnico obeleži z novim posebnim jubilejem, ko je povabil vso Cerkev, naj se ponovno pusti dotakniti Božji milosti preko pričevanja Asiškega ubožca. Frančišek ni samo svetnik, ki se ga je treba spominjati ali občudovati: je mož, prežet z ognjem evangelija in je sposoben v vsakem od nas ponovno zanetiti hrepenenje po novem življenju v Duhu.

Da bi ponovno prehodili njegovo duhovno pot, se prvo premišljevanje zadrži pri njegovem spreobrnjenju in se razvija v petih prehodih: sprememba okusa, ki jo milost izvrši v občutljivosti; sprememba, ki jo je povzročil greh in potreba po korenitem ozdravljenju; ponižnost kot pravo merilo človeške veličine; odločitev, da postanemo manjši kot prava oblika krstnega življenja; končno nenehna narava spreobrnjenja, ki se ne zgodi enkrat za vselej, ampak se stalno začenja.

1. Sprememba okusa 
Kaj mislimo, ko govorimo o spreobrnjenju? Vprašanje zasluži, da si ga zastavimo pošteno, ker je možnih odgovorov veliko in niso vsi enako zvesti evangeliju. Tradicionalna kateheza ga opisuje kot vrnitev k Bogu po oddaljitvi od greha. Moralna teologija poudarja njegovo razsežnost spremembe v vedenju. Asketsko izročilo vztraja pri nujnosti spokornih praks, ki disciplinirajo telo in voljo. Sveto pismo uporablja pojem, ki povzema in presega vse te perspektive: metánoia, sprememba uma, srca, globokega načina, na katerega dojemamo resničnost. Ne gre za preprost popravek smeri, ampak za preobrazbo gledanja. Ne le za revizijo vedenja, ampak za revolucijo občutljivosti.

Kdo ima prav? Do določene mere vsi. Vendar pa obstaja red, ki ga moramo spoštovati. Razumevanje, kjer se spreobrnjenje zares začne, kaj je njegov neposreden vir, ni teoretično vprašanje. To je najbolj konkreten problem, kar jih je. Če zgrešimo izhodišče, tvegamo, da bomo gradili na krhkih temeljih.

Vemo, da je evangeljsko spreobrnjenje predvsem Božja pobuda, pri kateri je človek poklican, da sodeluje z vso svojo svobodo. Ni ne čista pasivnost in ne čista osvojitev. Je odgovor, najprimernejši odgovor, ki ga nek človek lahko da milosti, ki ga prehiteva in ga kliče. Spreobrnjenje se zgodi v najbolj intimni točki naše narave, kjer v nas vtisnjena Božja podoba čaka na prebujenje. Kot bi nekaj, kar je dolgo ostalo molčeče, nenadoma spet začelo drhteti.

Tukaj se izkušnja Frančiška Asiškega izkaže dragocena. V svoji Oporoki, ki jo je narekoval nekaj mesecev pred smrtjo, piše takole: »Gospod je tako dal meni, bratu Frančišku, da sem začel delati pokoro. Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (Oporoka, Fonti Francescane 110).

Ko se Frančišek spominja bistvenih stopenj svoje poti, najprej potrdi, da je bila pobuda v celoti Gospodova. Bog mu je dal, da je začel delati pokoro, da se je torej podal na pot spreobrnjenja. »Delati pokoro«, o čemer govori Frančišek, ne smemo razumeti kot neko asketsko vajo, s katero bi zaslužil milost novega odnosa z Bogom. Prej namiguje na popolno spremembo občutljivosti, na nov način gledanja nase, na druge in na stvarnost v luči evangelija.

Ta sprememba se začne na zelo konkreten način, ko začne biti usmiljen z drugimi. To je središče njegove pripovedi. V tem srečanju z gobavci mladi Frančišek doživi dokončno preobrat okusa: nepričakovano sladkost odkrije ravno tam, kjer je ni iskal in kjer niti ni pričakoval, da jo bo našel.

V trenutku, ko se je Frančišek prvič zastonjsko podaril najrevnejšim v družbi in je prvič pozabil sam nase, je našel odgovor na tisto nelagodje, ki je bilo v njegovem srcu, tista grenkoba življenja, ki je bilo polno mnogih stvari, a še vedno prazno svoje bistvene vrednosti. To srečanje je v njem povzročilo notranji potres, saj kar se mu je prej zdelo grenko, je postalo sladko.

To je jedro spreobrnjenja: ne predvsem dejanje volje, temveč notranja preobrazba, skrivnostna sprememba občutljivosti. Ta sprememba ne odpravi naše udeležbe, ampak jo naredi bolj resnično, bolj svobodno, bolj veselo. Napor ne izgine, ampak se spremeni v znamenje. Spreobrnjenje ni več poskus popravljanja življenja z lastnimi močmi, ampak odgovor na milost, ki je na novo določila merila našega načina zaznavanja, presoje in hrepenenja.

Pomislimo raje, kaj se zgodi, če tega prehoda ni. Če bi bili vsak dan prisiljeni jesti jedi, katerih okusa nismo nikoli cenili, bi to lahko storili samo iz discipline za nekaj časa, vendar brez veselja in z vedno večjim naporom. Če bi nekdo gojil neko strast, ne da bi kdaj okusil notranji užitek in odmev, bi jo kmalu začel doživljati kot breme. Če bi se znašli v položaju, da z nekom gradimo življenje, ne da bi kdaj doživeli resnično ljubezen, bi bil ta odnos v nevarnosti, da postane oblika prisile. In če bi nek redovnik oblekel habit, če bi opravljal dejanja in izgovarjal besede v imenu nekega Boga, ki bi ga poznal samo po pripovedovanju, ne da bi imel resnično osebno izkušnjo z njim, bi na koncu doživljal globoko notranje nelagodje, ki bi lahko vplivalo tudi na ljudi, ki bi mu bili zaupani.

 To so težke razmere, ki jih je težko prenašati dlje časa. Nekaj podobnega se zgodi, kadar je spreobrnjenje slabo zasnovano: ko zahtevamo od sebe - ali celo od drugih - da se oprimemo neke morale, ne da bi prej okusili sladkost novega življenja v Kristusu.

»Delati pokoro«, o čemer govori Frančišek, ni program prostovoljne strogosti, ampak začetek boja za obrambo in zaščito zaklada novega okusa stvari, ki smo ga končno pridobili. Pomeni zvesto negovati seme novega življenja, ki ga je Bog uspel položiti v zemljo našega srca.

2. Sprememba greha 
Da bi razumeli, zakaj mora biti spreobrnjenje tako korenito - kajti zgolj popravek kakega vedenja ni dovolj, ampak je potrebna resnična prenova občutljivosti - je potrebno preiskati globino brazde, ki jo je v nas izkopal greh. Govorimo o tisti odvratni oddaljenosti od nas samih, o tistem naporu, da zares hočemo dobro, ki ga tudi prepoznamo kot tako, o tisti razdvojenosti med tem, kar smo in tem, kar bi radi bili. Sv. Pavel o tem z razorožujočo poštenostjo govori v Pismu Rimljanom: »Saj ne razumem tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč delam prav to, kar sovražim. Če pa delam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra. Potemtakem tega ne delam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega. Hoteti dobro je v moji môči, dobro delati pa ni« (Rim 7,15-18).

Te besede ne opisujejo stanja grešnika, ki se noče spremeniti, ampak človeka, ki želi dobro, a se kljub temu znajde v položaju, da delo zlo, česar noče. Zato spreobrnjenje zahteva celotno življenje. Rana greha namreč ne zadeva samo nekaterih zgrešenih odločitev, ampak se najgloblje dotika samega načina, kako smo ustvarjeni.

Za razumevanje izvora tega stanja, se moramo vrniti na začetek. Pripoved Prve Mojzesove knjige 3 ne govori preprosto o nekem prestopku, ampak dokumentira globoko preobrazbo, ki se je zgodila v človeku po dejanju nepokorščine. Še preden se pokaže Božji odziv, besedilo omenja dve pomembni stvari: človek se zave, da je nag in doživlja čustvo strahu, ko se skuša skriti pred Bogom.

»In odprle so se obema oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si smokvine liste in si naredila predpasnika« (1 Mz 3,7).

»Gospod Bog pa je poklical Adama in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in sem se skril« (1 Mz 3,9-10).

Strah in sram sta prva sadova greha. Ne kazen, ki prihaja od zunaj, ampak sprememba, ki se zgodi znotraj človeka. Pred padcem sta bila moški in ženska naga in ju ni bilo sram. Po grehu se je to ravnovesje zrušilo. Nastal je prelom: z Bogom, z drugim in celo s samim seboj. Človek se ne počuti več mirnega, začne se dojemati kot zgrešenega in na drugega gleda sumničavo. Zato se pojavita strah in sram. To nista površinski čustvi, ampak znamenje hude stiske. Človek v sebi čuti razkol med tem, kar želi biti, in med tem, kar odkriva, da je.

To torej povzroči greh. Bogu ne odvzame nič: spremeni nas. Pomešajo se kategorije naše občutljivosti: ne prepoznamo več jasno, kaj je dobro, resnično in lepo. Tako izgubimo tudi pravo mero zase in pozabimo na veličino, h kateri smo poklicani.

Živimo v času, ko se zdi, da je beseda »greh« skoraj izginila iz našega razmišljanja. V splošni zavesti – in včasih tudi v življenju Cerkve – se vse razlaga kot krhkost, rana, omejitev, pogojenost. Kadar se sploh še govori o grehu, se ga pogosto skrči na majno napako ali šibkost.

V tem pogledu je nekaj resničnega. Duhovno izročilo je vedno priznavalo, da človeške krhkosti ni mogoče skrčiti na zlonamernost in da mora sodbo spremljati usmiljenje. Problem nastane, kadar ta pogled nadomesti teološkega, namesto da bi ga integriral. Če vsak greh postane samo simptom in vsaka krivda samo motnja v delovanju, je nevarno, da izgine nekaj bistvenega: veličina človekove svobode in njegove odgovornosti.  Če je vsaka odločitev samo rezultat naše zgodovine, naših travm ali naših pogojenosti, tedaj vse postane razložljivo in na koncu koncev opravičljivo. Toda če je tako, je svoboda samo utvara in moralna odgovornost izgubi pomen.

In tu se pojavi protislovje. Če ni možnosti resničnega zla, tudi ne moremo verjeti v možnost resničnega dobrega. Če greh izgine, tudi svetost postane abstraktna in nerazumljiva usoda.

Zaradi tega krščanska vera greh jemlje resno. Ne da bi obtoževala človeka, ampak da bi varovala in potrjevala njegovo veličino. Da bi prepoznala, da njegove odločitve v resnici štejejo, da je njegova svoboda stvarna in da z njo lahko gradi ali uničuje: sebe, druge, svet. Pomeni tudi priznati, da je znotraj nas resnična rana, ki je ni mogoče rešiti s kakšno prilagoditvijo, ampak potrebuje globoko ozdravljenje.

Spreobrnjenje je zahtevna pot, saj je njegova naloga ozdraviti naše bivanje, tako da nam pomaga ponovno vzpostaviti odnos z Bogom, našim Stvarnikom in Odrešenikom. To je dar milosti, vendar privzame obliko konkretnega ponavljanja dejanj in odločitev, ki smo jih začeli živeti v svobodi in ljubezni. Njegova učinkovitost je odvisna ravno od sposobnosti teh gest skozi čas, tudi ko postanejo naporne ali ponavljajoče se. Ne gre za brezploden napor, ampak gre za zvestobo tistega, ki je že uzrl pomen in vrednost tega, kar živi in prav zaradi tega to svobodno in z veseljem nadaljuje.

Ko sv. Frančišek po srečanju z gobavci prvič začuti v sebi nekaj resničnega in svobodnega, njegov odgovor ni ne predaja in ne odpoved ampak prepoznavanje. In ko v mali cerkvi Porcijunkule posluša evangelij in razume, da ga ta beseda kliče po imenu, se odzove z vzklikom veselja: »To hočem, to prosim, to bi rad uresničeval z vsem srcem!« (Vita Prima di Tommaso da Celano 22, FF 356).

Frančišek začne delati pokoro, ker v srečanju s Kristusom končno ponovno najde samega sebe: podobo novega človeka, »po Bogu ustvarjenega v pravičnosti in svetosti resnice« (Ef 4,24), tisto podobo, ki jo je greh zatemnil in ki jo milost spet prinaša na svetlo.

3. Ponovno odkrita mera 
V zgodovini Cerkve je Frančišek Asiški znan po tem, da se je oklenil radikalnega uboštva, ki ga je izbral kot bistveno obliko evangeljskega življenja. Če pa pozorno beremo njegove spise, opazimo, da njegova ljubezen do uboštva ni nikoli ločena od globokega spoštovanja do ponižnosti. V Nepotrjenem vodilu piše: »Vsi bratje naj si prizadevajo slediti ponižnosti in uboštvu našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Nepotrjeno vodilo, IX, FF 29). V sloviti hvalnici piše: »Gospa sveta uboštvenost, Gospod naj te ohranja skupaj s tvojo sestro sveto ponižnostjo« in pojasnjuje, kako ti dve kreposti delujeta skupaj, da očistita človeka: »Sveta uboštvenost zmede vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta. Sveta ponižnost zmede napuh in vse ljudi tega sveta in vse, kar je na svetu«  (Pozdrav krepostim, FF 256.258).

Za Frančiška uboštvo in ponižnost nista nikoli ločljiva, ker izvirata neposredno iz skrivnosti učlovečenja. Ko v Pismu celotnemu redu razmišlja o evharistični skrivnosti, vzklikne: »O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličarja skrije pod neznatnim koščkom kruha!« (FF 221). Po doživetju stigem na gori La Verni se obrača na Boga in reče: »Ti si ponižnost« (Hvalnice Bogu najvišjemu, FF 261).

Za Frančiška ubogi in ponižni Kristus ni samo pobožna podoba med vsemi ostalimi, ampak je najbolj natančno ime tistega Boga, ki se je razodel v učlovečenju in v veliki noči svoje večne Besede. V uboštvu in ponižnosti prepoznava prav tiste poteze Boga, ki jih je človek poklican živeti, ker je ustvarjen po njegovi podobi in podobnosti.

Če uboštvo v koreniti obliki, ki jo je živel Frančišek, zadeva samo tiste, ki čutijo, da so pozvani k takšnemu poklicu, je ponižnost pot, ki jo je poklican hoditi vsak krščeni, če hoče v polnosti sprejeti milost življenja v Kristusu.

Zato je vredno ponovno odkriti pristni pomen pogosto napačno razumljene besede, začenši od njene etimologije. Latinski humilitas je v sorodu s humus, zemlja. Ponižen je tisti, ki prihaja iz zemlje, ki pripada zemlji, ki nikoli ne pozabi, da je zemlja. Gesta pepela, s katero vstopamo v postni čas – »pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš« – ni povabilo k žalosti ali preziru do samega sebe, ampak je vrnitev k resnici. To je način, na katerega nas Cerkev vrne k naši najbolj pristni meri in nas osvobodi zadušljive teže tega, kar nismo.

In vendar je bila ponižnost pogosto napačno razumljena. V klasičnem svetu je imel ta pojem skoraj vedno neko negativno konotacijo. Označeval je tisto, ker je bilo nepomembno, bedno, hlapčevsko. Nekateri filozofi (Spinoza, Nietzsche) so potem podedovali to nezaupljivost in v ponižnosti videli bodisi žalostno trpljenje, ki se rodi iz premišljevanja o lastni nemoči, ali krepost strahopetcev, ki v vrednoto povzdignejo tisto, ker je samo šibkost. Tudi znotraj krščanske duhovne zgodovine je ponižnost doživela svoje popačenja: skrčili so jo na vajo preziranja sebe, na mrtvičenje zaradi mrtvičenja, včasih celo na masko hinavščine. Zato je postala beseda, ki jo je težko izgovoriti in še težje udejanjiti.

Vendar krščanska ponižnost nima nič skupnega s temi ponaredki. Izročilo je to lucidno pojasnilo. Ponižnost ni preprosto krepost, ki jo je treba osvojiti z voljo. Gre za način bivanja v svetu in v odnosih; je sad izkustva – ki je pogosto zaznamovano s samimi ponižanji – ki napihnjeno podobo, ki jo imamo o sebi, postavi na pravo mesto in nas vrne k resnici. Prej kot asketska vaja je to dar Duha.

Jezus je to vedel tako dobro, da je iz ponižnosti naredil edino lastnost v celotnem evangeliju, za katero je izrecno zahteval, da jo posnemamo. Ne pravi: učite se od mene delati čudeže ali obujati mrtve. Preprosto pravi: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). V tej besedi je povzet celoten način njegovega bivanja v svetu. Cerkveni očetje so iz tega povzeli radikalni zaključek: živeti ponižnost ne pomeni nekaj dodati običajnemu krščanskemu življenju, ampak ga do konca razumeti v luči evangelija. Ponižen človek je preprosto kristjan. Ko sv. Avguštin vabi Dioskura, da bi sprejel krščansko vero, piše: »Pot resnice je sledeča: prva je ponižnost, druga je ponižnost, tretja je ponižnost; in kadarkoli bi me prišel vprašat, bi ti vedno odgovoril tako« (Epistola 118,3.22).

Ponižnost človeka ne osiromaši: vrne ga k njemu samemu. Ga ne pomanjša: vrne ga na njegovo resnično veličino. Zato je tako tesno povezana s spreobrnjenjem. Izvini greh se rodi ravno iz zavrnitve ponižnosti, ko se nočemo sprejeti kot človeška bitja, končna in odvisna od Boga. Spreobrnjenja torej ne moremo razumeti drugače kot tudi vrnitev k ponižnosti. Ne gre za ponižanje pod svojo resničnost, ampak vrnitev vanjo. Gre za spust od lažnega čislanja samega sebe k lastni resnici, da bi odkrili, da je ta resnica že od začetka blagoslovljena.

4. Postati manjši 
Če se vrnemo k Frančiškovemu srečanju z gobavci, lahko doumemo še bolj presenetljiv vidik njegovega evangeljskega uvida. Frančišek je bil človek, žejen polnosti: iskal je slavo, sledil je sanjam, hrepenel je po intenzivnem življenju. Vse življenje si je prizadeval postati »večji«: uveljavljen trgovec, vitez, ugleden človek. Toda te težnje mu niso dale tistega, kar je iskal. Ko pa se je znašel pred nekom, ki je »manjši« od njega, se zgodi nepričakovano: pokaže se njegova prava veličina. Ne preko osvajanja, ampak preko objema. Ne z vzpenjanjem, ampak s sklonjenostjo.

Frančišek je tedaj spoznal nekaj presenetljivega: v svetu, ki ga je ustvaril Bog, imajo privilegirano mesto mali. Ravno v njih se kaže »moč«, o kateri govori evangelij, moč, da postanejo Božji otroci. Otrok je namreč popolnoma pomirjen z dejstvom, da mora biti odvisen od Očeta. Zato se ne boji biti to, kar je in ni ga sram prositi. Iz te svobode se rodi posebna moč: sposobnost vzbujati dobro v drugih. Mali s svojo krhkostjo prebujajo usmiljenje, ki je morda najbolj dragocena energija sveta.

Zato Asiški ubožec zahteva od svojih tovarišev, naj se imenujejo »manjši bratje«. Ne zato, da bi se zdeli bolj ponižni, ampak da bi v resnici živeli kot mali: ljudje, ki ne zasedejo vsega prostora, ampak ga odprejo za druge. Biti majhni je za Frančiška konkreten način za utelešenje evangelija: radikalna odprtost in gostoljubnost za drugega.

Da bi svoje brate naučil vrednosti tega drugotnega položaja, jih spodbuja, naj gredo prosit, kadar delo ne bo zagotovilo potrebnega.

»In kadar bi bilo potrebno, naj gredo prosit miloščino. […] Bratje, ki se trudijo, ko jo nabirajo, bodo sami prejeli veliko plačilo, hkrati pa tiste, ki jim miloščino dajejo, bogatijo in jim pridobivajo plačilo. Kajti propadlo bo vse, kar bodo ljudje zapustili na svetu, samo za ljubezen in za miloščino, ki so jo dali, bodo prejeli plačilo od Gospoda« (Nepotrjeno vodilo, IX, FF 31).

Nabiranje miloščine za Frančiška ni bila običajna strategija – morda celo pretkana – za pridobivanje hrane in drugih materialnih dobrih. To je bil način za zbujanje usmiljenja in velikodušnosti v drugih: da bi drugim omogočil doživeti isto izkustvo, kot ga je sam doživel v srečanju z gobavci.

Jezus je v evangeliju zelo vztrajal pri majhnosti kot šifri skrivnosti kraljestva in kot pogoju za dostop do njega. Logiko evangelija je primerjal semenu: je majhno, vendar je sposobno postati drevo, ki med svojimi vejami gosti ptice. Učencem – ki so jih vedno skušale sanje o veličini – je pojasnil, da lahko samo tisti, ki postane majhen kot otrok, vstopi v nebeško kraljestvo. Še več: kdo hoče biti velik, mora postati majhen in postati služabnik vseh.

Mar ni to velika skrivnost učlovečenja? Zakaj je Bog, ki je hotel sprejeti našo človeškost, to storil tako, da je postal ne samo človek, ampak otrok, rojen iz naročja Device Marije? Ne le zaradi tega, da bi v nas zbudil začudenje in občudovanje, ampak da bi prebudil najboljše v naši človeškosti. Pred nekom, ki v nas ne zbuja ne strahu in ne tekmovalnosti, se nehamo bati in sramovati, ter začnemo dajati to, kar smo.

Postati majhni torej ni ne odpoved ne pomanjšanje: je bistvena razsežnost kristjana. Seveda ni vsaka oblika majhnosti pristna. Včasih to, čemur pravimo majhnost ni nič drugega kot subtilen in varljiv način, s katerim redimo svoje negotovosti, pooblastimo svoje omejitve, da nam gospodujejo ali se izogibamo naporom življenja in odnosov. Gre za ponaredek, ki si nadene številne maske. Ko pa se odločimo, da bomo postali – ne da bomo ostali – majni, ker smo spoznali Božjo majhnost in čutili, da nas ta majhnost sprejema in ljubi, takrat ta odločitev ni oblika nazadovanja ali odpovedi: je obraz novega človeka, ki nam ga vrne krst.

5. Stalno spreobrnjenje 
Če je spreobrnjenje sprememba občutljivosti, ki zdravi neravnovesje, ki ga je povzročil greh, in nas vrača pravi meri naše človeškosti – k tisti majhnosti, ki nas naredi deležne Božje narave – še vedno ostaja zadnji, morda najbolj zahteven korak: priznanje, da se spreobrnjenje nikoli ne konča.

Spreobrnjenje si pogosto predstavljamo kot jasen prehod: prej greh, potem odločitev za spremembo, končno pot k svetosti. To je pomirjajoč vzorec, življenje v Duhu pa je bolj zapleteno in bolj potrpežljivo, kot si prestavljamo. Greh, spreobrnjenje in milost niso zaporedne stopnje: v konkretnem življenju so prepletene med seboj. Ostajamo grešniki, vedno smo v spreobrnjenju in ravno tako nas Duh posvečuje. Spreobrniti se pomeni stalno začenjanje tega vzgiba srca, po katerem se naše uboštvo odpre Božji milosti.

Te besede so nam v bistvu domače: vsak postni čas nas spomni na odgovornost, da preverimo življenjsko moč svojega krsta. Ko pa spreobrnjenje dobi konkreten obraz majhnosti, se nekaj v nas upira. Sprejemamo spremembo, vendar se s težavo pustimo postaviti na pravo mesto. Raje se okrepimo, kot da bi zmanjšali svojo podobo in svoje potrebe.

Tako se stari človek ponovno pojavi, včasih v očitnih pregrehah, drugič v bolj pretanjenih in celo verskih oblikah: potreba po priznanju, iskanje vloge, samozadostnost. Zaradi tega je boj resničen: to je boj, da bi ostali majhni in ponižni. To je tisto nenehno notranje delo, ki nas osvobaja podobe o samem sebi in nas usposablja, da resnično začnemo služiti, svobodno in konkretno.

Apostol Pavel dobro pozna boj za ohranitev majhnosti in svobode Božjih otrok. V Drugem pismu Korinčanom, ko je obtožen slabotnosti, medtem ko se drugi – »super apostoli – uveljavljajo s silo, odklanja pot bahanja. Ne, ker ne bi imel argumentov, ampak ker je razumel nekaj odločilnega: šibkost ni faza, ki jo je treba premagati, ampak je to sama oblika njegovega življenja v Kristusu. In piše: »Zelo rad se bom torej bolj ponašal v svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila Kristusova moč.. […] Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,9-10).

To ni le osebna gesta ponižnosti: to je teološka izjava. Majhnost ni strategija ali zunanja drža, ampak je oblika krstnega življenja. Kristjan se odloči, da se bo svetu prestavil razorožen, ker sledi Učitelju, ki se je izpraznil samega sebe in križ spremenil v vir življenja.

Vendar pa pogosto mislimo, da je evangeljska majhnost mogoča samo takrat, ko gre vse dobro. V resnici se dogaja nasprotno: ravno v konfliktih in v težavah postane najbolj potrebna. Kadar nas nagon žene, naj se branimo ali se uveljavljamo, takrat se vidi, če smo se v resnici naučili evangelija križa. Luč namreč ne pokaže svoje moči takrat, ko je vse jasno, ampak ko vlada tema.

Na tej majhnosti temelji skrivnost občestva v Cerkvi, kot nas je spomnil sveti oče v svoji zadnji avdienci: »V tem je svetost Cerkve: v dejstvu, da Kristus prebiva v njej in se še naprej podarja po majhnosti in krhkosti njenih udov. Ko premišljujemo o tem večnem čudežu, ki se dogaja v njej, razumemo 'Božjo metodo': On postane viden skozi slabotnost ustvarjenin, še naprej se razodeva in deluje« (Papež Leon, Splošna avdienca, 4. marca 2026). 

V dneh, ki jih znova zaznamujeta bolečina in nasilje, bi se govorjenje o majhnosti lahko zdelo abstraktno, skoraj duhovno razkošje. V resnici pa je konkretna odgovornost, povezana z usodo sveta. Mir se ne rojeva samo iz političnih sporazumov, niti iz diplomatskih ali vojaških strategij, ampak iz moških in žensk, ki najdejo pogum, da postanejo majhni: sposobni narediti korak nazaj; se odpovedati nasilju v vseh njegovih oblikah; ne popuščati skušnjavi povračila ali zatiranja; odločiti se za dialog tudi takrat, kadar se zdi, da okoliščine zanikajo možnost zanj.

To je zahtevno vsakodnevno delo. Ne moremo ga odložiti ali ga poveriti drugim. Kdor se prepozna kot Božji otrok, ve, da ga spreobrnjenje srca zadeva osebno. Zato lahko posvojimo besede, ki jih je sv. Frančišek na koncu svojega življenja, zaznamovan s stigmami, neutrudno ponavljal svojim bratom: »Bratje, začnimo služiti Gospodu, našemu Bogu, kajti doslej smo le malo napredovali« (sv. Bonaventura, Velika legenda XIV,1; FF 1237).

Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog, daj nam, bednim, da bomo po tvoji ljubezni storili, kar vemo, da hočeš, in da bomo vedno hoteli, kar je tebi všeč, da bomo notranje očiščeni in notranje razsvetljeni ter vžgani z ognjem Svetega Duha mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa in le s pomočjo tvoje milosti priti k tebi, Najvišji, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Amen.

P. Roberto Pasolini, OFM Cap,
pridigar papeške hiše