Sinteza poročila 4. študijske skupine o duhovniški vzgoji

ŠTUDIJSKA SKUPINA ŠT. 4 
PREGLED 
RATIO FUNDAMENTALIS INSTITUTIONIS SACERDOTALIS 
s sinodalno-misijonarske perspektive 
SINTEZA

Sadovi dela študijske skupine so zbrani v obliki »Predloga dokumenta«. V njem se kažejo koordinate in operativne smernice za posodabljanje formacije za duhovniško službo v sozvočju s sinodalno-misijonarskim spreobrnjenjem Cerkve. Za oblikovanje želene prenove dokument Ratio Fundamentalis Institutionis Sacerdotalis ni bil predelan. Relativno nedavno (2016) je ta dokument ponudil načela, merila in operativne smernice, ki že usmerjajo formativne poti v skladu z likom misijonarske, in zato sinodalne Cerkve. Mislimo na primer na vztrajanje pri učenčevstvu kot odločilnem pogoju za priličenje Kristusu, pastirju in služabniku; pri bistveno skupnostni razsežnosti formacije; pri natančnem klicu k celostni formaciji; pri vključevanju različnih ljudi v razločevanje.

Hkrati je treba ob učljivem poslušanju Sklepnega dokumenta nemudoma zbrati zahteve Sinodalnega zbora o odnosni identiteti službenega duhovništva »v in od« Božjega ljudstva: formaciji, ki se odvija v rednem življenju krščanskih skupnosti; o ne samo občasnih trenutkih formacije, podeljenih z drugimi člani Božjega ljudstva; širša udeležba ljudi različnih poklicev pri formaciji bodočih pastirjev, s posebno pozornostjo na prispevku žensk in družin; pridobitev kompetenc, ki so nujne za sinodalno Cerkev, kot je poslušanje, dialog, soodgovornost in cerkveno razločevanje. Vedno z ozirom na bolj velikodušno ujemanje z Jezusovim misijonarskim naročilom.

Ob upoštevanju vsega tega je študijska skupina pripravila predlog »Orientacijskega dokumenta za izvajanje Ratio Fundamentalis in Ratio Nationalis v sinodalno misijonskem ključu.

Predlagani dokument najprej ponuja ekleziološko-pastoralni okvir (Preambula), v luči katerega je treba v skladu s sinodalno »novostjo« pregledati in izvajati duhovniško formacijo. V središče postavlja lik Cerkve in duhovnikov. Izogiba se ponovnemu pisanju ekleziologije in teologije posvečenega duhovništva in opozarja na tiste značilnosti občestva in poslanstva Božjega ljudstva in lika posvečenega duhovništva v njem, ki ga je Sinodalni zbor natančno določil s sprejemanjem in vključevanjem dediščine koncila.

V skladu s Sklepnim dokumentom so tako določena spreobrnjenja, h katerim je poklicana Cerkev v poslušnosti Gospodovemu Duhu, začenši s odnosnim spreobrnjenjem (Preambula 1), po katerem Božje ljudstvo živi nove odnose, v katere je vtisnjena medsebojna ljubezen, da tako postane učinkovit kvas bratstva v različnih okvirih družbe.

Misijonarsko spreobrnjenje (Preambula 2) Cerkve želi gojiti zavest soodgovornosti vseh vernikov pri pričevanju in oznanjevanju evangelija; soodgovornost, ki vključuje vpletenost vseh v razločevanje in udejanjanje najbolj primernih korakov spreobrnjenja za »prijetno in tolažilno veselje oznanjevanja evangelija« (EG 10).

Skupno poslanstvo vseh krščenih stoji na veliki različnosti darov, ki po svoji evangeljski naravi obrodijo v občestvu Božjega ljudstva, iz njegove misijonarske narave. Spreobrnjenje za občestvo (Preambula 3) skupaj z pogumnim ovrednotenjem karizem in služb mora predvidevati rodovitne prakse medsebojnega priznanja, ki so sposobne podpirati resnično apostolsko sodelovanje.

V odnosu do tega sinodalnega razvoja koncilske ekleziologije je treba identiteto duhovnikov opredeliti v odnosnem in občestvenem ključu. Če je sklicevanje na Jezusa Kristusa, glavo, služabnika in pastirja temeljno, bo zares rodovitno, saj si z vrednotenjem ekleziološke razsežnosti službenega duhovništva le tega predstavlja »v in iz« Božjega ljudstva. V vedno dragocenih opombah Presbyterorum Ordinis zato dobiva obliko tudi spreobrnjenje za služenje (Preambula 4), po katerem bratstvo Božjega ljudstva ni ne drugo in ne drugotno za identiteto posvečenih služabnikov. Zato se v formativnem procesu za služenje duhovništvo bratstva krščanske skupnosti ne sme zanemarjati ali ga kvečjemu živeti občasno. To bratstvo namreč ni zgolj scenarij, ampak je življenjsko pomemben prostor, dobra zemlja, iz katere vzkali in raste identiteta duhovnikov: torej možje bratstva duhovnikov okoli škofa skupaj z diakoni; možje, ki poznajo obraze in noge bratov in sester krščanske skupnosti, ki jih pripadajo; možje, ki v tej drži služenja predsedujejo izgradnji Božjega ljudstva na Besedi in evharistiji. To spreobrnjenje, ki se izogiba tokovom formativnih modelov, ki nosijo pečat določene svete ločenosti posvečenega duhovnika od Božjega ljudstva, spodbuja vsak formativni projekt z njegovimi kraji, časi in skupnostmi, da zagotovi širšo udeležbo kandidatov v življenju krščanskih skupnosti.

Če teži k oblikovanju odnosne identitete duhovnikov v njihovem upodabljanju po Jezusu Kristusu, glavi, služabniku in pastirju, mora formacija spremljati kandidate za pridobitev dispozicij in veščin, ki so potrebne za spreobrnjenje k sinodalnemu slogu (Preambula 5). Misijonsko in sinodalno spreobrnjenje Cerkve bo doseglo uspehe, vredne evangelija, če si bodo tisti, ki vodijo njeno pot v krščanskih skupnostih, prizadevali za eklezialno razločevanje. Duhovniki imajo skupaj s škofom enkratno pristojnost skrbeti za to, da more priti do izraza sensus fidei Božjega ljudstva in da se slišijo pričakovanja ubogih. Poklicani so torej, da v procesih odločanja izvajajo razločevalno soodgovornost in zagotovijo preglednost, natančna poročila in ovrednotenje odločitev, ki poudarjajo življenje krščanske skupnosti.

Predlagani dokument dosledno poziva k spreobrnjenju formacije (Preambula 6), pri čemer namiguje na »operativne poti«, ki so potem podrobneje opredeljene v smernicah. Formativna izkušnja bi morala biti bolj skladna z življenjem, ki ga bodo kandidati živeli pozneje, kjer se biti z Jezusom za pastoralno službo prevede v apostolsko pot z in za Božje ljudstvo. S tega vidika se seveda ne smemo odpovedati ustreznim posodobitvam formativne skupnosti, ki je semenišče. Vendar je nadvse koristno, pripraviti tudi različne formativne »kraje/čase«, ki so potrebni za vzgojo za poslanstvo in za sinodalnost. Če spreobrnjenje zadeva tudi strukturno razsežnost formativne odgovornosti Cerkve, je dobro razvijati poti do duhovništva, na katerih »semenišče« ni edina in izključna struktura za formacijo.

Gotovo je treba zagotoviti potreben čas in prostor »(pojdite na samoten kraj«) za poglobitev in preverjanje poklicanosti k duhovniški službi, za latinsko Cerkev pa tudi karizmo celibata v močnem duhovnem življenju, ki ga zaznamujejo skrbno varovani in vodeni ritmi. Istočasno pa semenišče ne sme biti dolgotrajna izkušnja, odmaknjena od Božjega ljudstva. Zdi se potrebno, da se na poti poskrbi tudi za druge formativne module, ki ne bodo alternativa, ampak dopolnitev »kraju/času« semenišča, ki kandidatom zagotovijo resnično izkušnjo običajnega človeškega življenja in stalno potopitev v življenje krščanske skupnosti, ki je sposobna zagotoviti dobro celostno zorenje. Tako se izognemo pogojem ločenosti, kjer se lažje gojijo neodgovornost, pretvarjanje in klerikalni infantilizem. Ti vzorci različnih krajev in časov na poti k posvečenemu duhovništvu med drugim olajša formacijo skupaj z brati in sestrami, ki so vključeni v druge poklicne/službene poti, ko se pospešijo dinamike medsebojnega prepoznavanja in cenjenja. Na noben drug način danes ne moremo upati na trdno celostno dozorevanje.

V drugem delu (Smernic) predlagani Dokument ponuja predloge za ponovno branje in izvajanje Ratio Fundamentalis in Ratio Nationalis  v sinodalnem in misijonskem ključu: »operativne poti« za prenovo, ki ima na kulturni in formativni ravni, na strukturni in institucionalni ravni, kakor tudi na normativni ravni že koristi od poskusov in posodabljanj, ki potekajo in so zbrani v Dodatku (Dobre prakse) dokumenta.

Pozornost do izobraževalnega okolja in do skrbi za skupno formacijo Božjega ljudstva odpirata nekaj začetnih operativnih poti (Smernice 1).

Formativne izkušnje, ločene od vsakdanjega življenja vernikov, se izkažejo škodljive za pot k posvečenemu duhovništvu; formativni proces naj se raje odvija v tesni povezanosti z vsakdanom Božjega ljudstva, tako da resnično živijo v človeških razmerah in zato resnično doživijo Boga in dopolnjevanje različnih poklicev.

S tega vidika je pristna izkušnja vere in zavzetosti v krščanski skupnosti nujna predpostavka za začetno razločevanje poklicanosti, preden se začnejo posebne poti.

Že od pripravljalne faze ne smejo manjkati izkušnje in trenutki formacije skupaj z laiki, s posvečenimi osebami, posvečenimi duhovniki, tako da v najbolj elementarni konkretnosti odnosov pride do spoznanja sebe in se nauči bratskega sodelovanja z drugimi.

Kar zadeva formativno okolje predlagani Dokument meni, da je primerno tradicionalni model, ki v prvih letih nujno vključuje bivanje v semenišču, zamenjati z različnimi moduli, ki zlasti v oblikovalni fazi predvidevajo bivanje v župnijski skupnosti ali v drugih cerkvenih okoljih, ne da bi to dodatno podaljševalo trajanje formacije.

Odločitve v tej smeri obljubljajo pomoč resnično celostni formaciji; ta bi namreč imela korist od rednih odnosov z vsemi člani Božjega ljudstva, spodbujala bi rast odgovornih in zrelih osebnosti, tudi na čustveno-spolni razsežnosti.

Drugi sklop operativnih poti (Smernice 2) zadeva udeležbeni in sinodalni slog, ki mora okrepiti duhovniško formacijo. Gre predvsem za negovanje in ohranjanje intimne vezi med globokim odnosom z Jezusom Kristusom in bratskim življenjem skupnosti (Smernice 2.1). Določiti je treba zadostno število bogoslovcev in formatorjev, brez katerega ni formativne skupnosti. Če je skupnost dovolj velika, naj se znotraj semenišča oblikujejo »življenjske skupine«, ki omogočajo bolj poosebljeno spremljanje in spodbujajo bolj resnično izkustvo bratske podelitve v skupnosti. Na ta način so zaščitena urejenost »normalnega življenja«, v katerem lahko vsak pridobi odgovornost in duha služenja za vsakdanje stvari, zavarovan pred begom v hierarhično pomeščanjenje. Tudi iz tega se oblikuje duhovno življenje, ki ga globoko zaznamuje zavzetost za skupnost, za njeno poslanstvo in za njeno sinodalnost.

Potem se oblikujejo operativne poti teoretično-praktičnega načrta za oblikovanje opravljanja duhovniške službe v dobro misijonske in sinodalne Cerkve (smernice 2,2). Da bi začeli pridobivati drže in sposobnosti, ki se nanašajo na soodgovornost in skupno razločevanje, naj se že od pripravljalne faze poglobljeno raziskuje Sklepni dokument sinode. Gre tudi za ponovni premislek akademske ponudbe humanističnih ved in filozofije pod svetopisemskim in teološkim vidikom, da bo tudi študij prispeval k življenjskemu usvajanju odnosne antropologije, ekleziologije misijonarskega in sinodalnega Božjega ljudstva ter duhovniške identitete v odnosno-skupnostnem ključu. To pridobivanje je treba v pastoralni fazi preveriti in okrepiti na terenu.

Predlagani dokument poleg tega določa operativne poti, katerih cilj je oblikovanje sinodalnega vodenja duhovniške formacije (Smernice, 2.3). Ker službeno duhovništvo navsezadnje dobiva svojo kristološko identiteto »v in od« Božjega ljudstvo, mora formacija zanjo nujno imeti Božje ljudstvo v njegovi karizmatično-hierarhični oblikovanosti kot njen lastni subjekt. Predpogoj, v katerega je treba več vlagati, je formacija formatorjev, s posebnim ozirom na njihovo sposobnost živeti v bratstvu in delovati sinodalno. Ni dovolj nadaljevati s že uvedeno prakso vključevanja usposobljenih redovnikov, redovnic, lakov in laikinj v akademsko in praktično poučevanje, ampak gre za vključevanje pripravljenih in usposobljenih žensk kot soodgovornih na vseh ravneh formacije, tudi v formacijski skupini. Tako lahko uporabimo njihov nepogrešljiv prispevek pri razločevanju poklicanosti in pri spremljanju kandidatov za duhovništvo, ko udejanjimo ta razvoj – kjer še ne poteka – skozi proces z izobraževalno skupnostjo, ob spoštovanju različnih kulturnih kontekstov, pa tudi korakov prenove, ki zahteva sinodalno in misijonarsko Cerkev.

Kako naj Božje ljudstvo, seveda s škofom in tistimi, ki so neposredno pooblaščeni, prispeva k formativnemu procesu? Tukaj operativne poti vabijo k odločitvam in praksam, ki dajo obliko diferencirani soodgovornosti v cerkvenem prizadevanju za duhovniško formacijo (Smernice 3). Za izdelavo Ratio Nationalis in formacijskega projekta posameznega semenišča morajo škofje spodbujati prispevek ljudi različnih poklicev. V skrbi in vodenju poti poklicanosti je treba tudi s pomočjo Poklicnih centrov prepoznati in podpirati življenjsko moč laikov in laikinj, družin, vzgojiteljev in katehistov. Poleg tega občasno ocenjevanje poti kandidatov ne sme ostati izključna pravica tistih, ki so končno odgovorni za formacijo; bolj odprta mora postati vključenosti tistih, ki si delijo okolja, v katerih kandidati živijo, študirajo in delajo. Tudi skrutiniji za podelitev svetih redov predvidevajo neformalno a resnično poslušanje Božjega ljudstva, pri čemer je treba posvetiti potrebno pomembnost pogledu in presoji žensk.

Končno so navedene operativne poti za formacijo za tisto apostolsko gorečnost, ki mora navdihovati bodoče duhovnike v služenju misijonarski Cerkvi (Smernice 4). Če je v igri evangeljsko poslanstvo, mora formativna raven vključevati oznanilo in služenje ubogim znotraj celovite občutljivosti za klic obrobij planeta. V misijonskem delovanju in na celotni poti formacije je treba negovati ekumensko in medversko bratstvo. Poleg tega življenje v človeških razmerah lahko samo olajša homiletično in katehetsko formacijo, ki uči, kako povezati srce evangelija z življenjem množic. Zaradi tega naj formativni procesi priskrbijo, da bodo nudili sposobnosti, orodja in predvsem merila za okretnost tudi v digitalni kulturi, da bodo tja sejali evangelij. Dragocena poteza uvajanja za poslanstvo naj bo tudi stroga formacija v kulturi zaščite, ki naj postavi pogoje za odločnejše preprečevanje vseh vrst zlorab. Predlagani dokument opozarja tudi na vrednost časov formacije, preživete v drugih državah ali škofijah, kjer lahko čut za poslanstvo postane še bolj živ.

Skupina na koncu predstavlja načrt za širjenje in uvajanje operativnih poti, ki jih ponuja predlagani Dokument (Dodatek).