Meditacija kardinala Grzegorza Ryśa: V kakšen svet smo poklicani oznanjati evangelij? Usmiljeni Samarijan

Kard. Grzegorz Ryś

IZREDNI KONZISTORIJ 
26-27 junija 2026

V kakšen svet smo poklicani oznanjati evangelij? 
Usmiljeni Samarijan 
(Lk 10, 30 - 37)

Številni svetopisemski odlomki opisujejo svet, v katerega nas pošilja Gospod. Verjetno bi morala biti najbolj očitna izbira – tudi v luči Magnifica Humanitas – zgodba o babilonskem stolpu (Prva Mojzesova knjiga 11). Vendar pa mi dovolite, da zajamem iz navdiha, ki je gotovo starejši, a je še vedno (in morda vedno bolj) veljaven in poživljajoč, vzet iz Nagovora papeža Pavla VI. med zadnjim generalnim zasedanjem 2. vatikanskega koncila. Ob zaključku koncila je papež hotel še enkrat opisati sodobni svet in pravilen odnos Cerkve do njega. Papež, ki je poznal vse napetosti in razhajanja med koncilskimi očeti, jih je opozoril na »starodavno zgodbo o Samarijanu« kot »vzoru« (v latinski različici : »exemplum atque norma«; »paradigma« po italijansko). Norma in paradigma sta močni oznaki, ki od nas zahtevata globok razmislek.

Izbira prilike se zdi pomembna tudi zaradi njene individualne razsežnosti. »Prilika o usmiljenem Samarijanu » ne govori o »svetu«; subjekt je en sam posameznik, »nek človek« (po grško, anthropos tis), ki je lahko kdorkoli, kdorkoli izmed nas; njegov popoln opis je »ČLOVEK«. Ko premišljujemo o človeku, se ne izogibamo premišljevanju o svetu. Sveti Anton Padovanski je človeka običajno imenoval »mundus minor«; z vzhodom je pokazal njegovo rojstvo, z zahodom smrt, z jugom (ali poldnevom) njegove uspehe in zmage in s severom ali polnočjo njegove težave in trpljenje. Namesto da bi govorili o abstraktnem ali sociološkem konceptu »sveta«, mislimo na konkretnega moškega ali žensko, pri čemer spomnimo, da sta oba soustvarjalca sveta in odgovorna zanj in da sta navsezadnje prva in temeljna pot Cerkve« (Redemptor Hominis, 14).

V naši današnji priliki sta dva obraza človeka: prvi je »antropos tis«, nekdo, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho postal žrtev razbojnikov. Opozorimo na nekatere značilnosti: 
1) JE ŽRTEV NASILJA. To je danes opis skoraj vseh nas. Nasilje je danes postalo skoraj obče ime za današnji svet. Na svetovni ravni poteka 32 vojn, medtem ko so v našem neposrednem svetu danes otroci in mladi vedno bolj pogosto žrtve nasilja svojih vrstnikov v šoli. Začne se z agresivnim jezikom in se lahko konča z umorom ali samomorom. 
2) OROPALI SO GA, ostal je brez vsega. SLEČEN JE oziroma spremenjen v SUŽNJA. Vemo, da je bila golota v Jezusovem času razpoznavni znak sužnjev. Pretepen človek ni oropan samo denarja in dobrin, ampak tudi svojega dostojanstva. Suženjstvo, ki ga opažamo danes, je lahko dobesedno (trpijo ga tisoči ljudi, na primer migranti tudi v krščanskih državah), ali bolj prefinjeno, ki ga povzročajo mamila, pornografija, vse vrste zasvojenosti in celo sodobne tehnologije, kot uči Magnifica Humanitas. 
3) PRETEPEN JE IN RANJEN, potrebuje »poljsko bolnišnico«. Bojim se, da je »ranjen« danes najbolj pogosta diagnoza. Ljudje trpijo zaradi ran vseh vrst: telesnih, psiholoških in duhovnih. Nekatere so vidne in jih je lahko zdraviti; druge so globoko skrite in se nikoli ne pokažejo, vendar pa določajo človekovo vedenje in njegova dejanja. 
4) Četrta, morda najpomembnejša pa je, da so GA PUSTILI (v Vulgati beremo: relictus). Sam je z vsemi svojimi problemi. Ko opazuje ljudi, ki gredo namerno mimo po drugi strani, trpi strašno osamljenost. Gre za drugačno vrsto nasilja, s katerim se morajo danes soočati moški in ženske: BREZBRIŽNOST. Rad bi vas spomnil na besede Timothyja Raccliffa med duhovnimi vajami za zadnjo sinodo: »Človek danes trpi cunami osamljenosti.« Tudi če ima na voljo najboljša in najbolj prefinjena sredstva komunikacije, je relictus. 
5) Je tudi NAPOL MRTEV (po grško hemithanés). Čeprav še vedno diha in vegetira, je zelo daleč od stanja, ki bi ga lahko opisali kot »ŽIVLJENJE, ČLOVEŠKO ŽIVLJENJE!« Lahko se samo vprašamo: koliko ljudi danes živi na takšnem robu življenja? 
6) Končno lahko opozorimo na možen razlog za vse prejšnje težave: človek je šel PROČ OD TEMPLJA, šel je iz Jeruzalema proti Jerihi. V Svetem pismu se pogosto ponavlja podoba VZPONA proti templju, torej dvigajoča se podoba. Oddaljevanje od templja pa pomeni spust in doživljanje propada in ponižanja. To je druga značilnost zlasti v naših sekulariziranih zahodnih družbah, ki iščejo veličino v svobodi od vere, ali nasprotno, ki zlorabljajo vero za pospeševanje idej in dejanj, ki so ji popolnoma nasprotne. Kar je po zunanjosti videti versko, je v resnici globoka in uničujoča kletev.

Na srečo je v naši priliki obraz današnjega moškega in ženske drugačen, je obraz »popotnega Samarijana«. Zagotovo ni član Božjega ljudstva. Je tuj, je tujec, celo sovražnik, vedno obravnavan s sumom in previdnostjo. Nihče ne bi pil vode iz njegovega kozarca! Že samo ime, »Samarijan«, je žaljivka (tako kot v žargonu Cerkve: »posveten«, »govoriti posvetno«, »posvetne zadeve«, itd.).

Jezus nas vabi, da odložimo vse svoje predsodke in sume, naj razmislimo o Samarijanu in naj se od njega UČIMO. Gre za popolnoma drugačen odnos. Sedaj smo poklicani, da za pretepenega moža zgradimo sodobno bolnišnico, da spoznamo vse njegove rane, pa tudi da gremo v njegovo šolo, da se ponižno učimo od njega in dovolimo, da je naš učitelj.

Kaj nas uči sedanji Samarijan? 
1) SOČUTJA (Vulgata prevaja: misericordia motus). USMILJENJE! Ali to ni morda NAŠA beseda, pridržana za spovedno dejavnost? Ali se sedaj ne počutimo mi »oropani«? Zamenjani ali celo izgnani z NAŠE njive? Ne! Na svetu je toliko dobrodelnih dejavnosti in del, ki jih lahko samo občudujemo in jim sledimo ali pa preprosto sodelujemo. Veliko bolje je, da se namesto neumne ljubosumnosti in pretvarjanja učimo in srečujemo. Usmiljenje in ljubezen sta lahko prostor srečanja Cerkve in sveta, prostor resničnega dialoga in zdravilne edinosti. 
2) BLIŽINA IN INTIMNOST: »Stopil je k njemu« in mu »obvezal« rane. 
3) VELIKODUŠNOST, PREDANOST IN ODPOVED, tudi v verskem smislu. Ni nepomembno, da je v rane trpečega človeka vlil olja in vina: oljčno olje in vino so običajno polivali po žrtvah v templju. Samarijan je, ne da bi obiskoval tempelj, storil resnično dejanje pobožnosti. Morda lahko ugovarjamo da duhovnik ali levit obiskujeta tempelj, Samarijan pa JE TEMPELJ, tempelj Tistega, ki mu je ime Usmiljenje!

Dva obraza sodobnega moškega in ženske, današnjega sveta: napol mrtev človek in neznanec, ki nas učita, kje je resnično življenje! Oba sta pomembna. Oba sta enako resnična. Oba sta zahtevna. In v obeh nas Bog kliče, naj oznanjata evangelij v svetu.