Papeževa beseda je vedno beseda pastirja
Andrea Tornielli, glavni urednik Dikasterija za komunikacijo
Tudi ko govori o miru in vojni, sprejemanju migrantov ali o tem, kako ostati človek v dobi umetne inteligence, Petrov naslednik vedno je in ostaja duhovni vodja. Na podlagi Lateranskih sporazumov iz leta 1929, ki so rešili »rimsko vprašanje«, je rimski škof tudi vladar najmanjše države na svetu – gre za manj kot pol kvadratnega kilometra v središču italijanske prestolnice. A to še ne pomeni, da deluje ali se izraža kot politik o temah, ki se nanašajo na dogodke našega človeštva.
To je dobro pojasnil papež Pavel VI., ko je 4. oktobra 1965 nagovoril Generalno skupščino Združenih narodov: »To srečanje, kot vsi dobro veste, ima dvojno naravo: hkrati ga zaznamujeta preprostost in veličina. Preprostost, ker ta, ki vam govori, je človek kot vi. Je vaš brat in eden najmanjših med vami, ki predstavljate suverene države, saj ima – če me želite obravnavati s tega vidika – le majhno in tako rekoč simbolično posvetno suverenost: minimum, ki je potreben, da lahko svobodno izvršuje svoje duhovno poslanstvo in tistim, ki imajo opravka z njim, zagotovi, da je neodvisen od vsake suverenosti tega sveta.« Takoj zatem je pojasnil: »Nimam nikakršne posvetne oblasti, nobene ambicije, da bi z vami tekmoval. Pravzaprav ničesar ne prosim, ne postavljam nobenega vprašanja. Če že, izražam željo in prosim za dovoljenje, da bi vam lahko nesebično, ponižno in z ljubeznijo služil v tistem, kar mi je bilo naloženo.«
Res je, da bi se zagotovilo absolutno svobodo Kristusovega namestnika, je bil pred skoraj stoletjem določen majhen del ozemlja, na katerem je rimski škof in pastir vesoljne Cerkve tudi suveren, torej vladar države. Vendar pa je šlo in gre za sporazum, s katerim se priznava prav ta potreba po neodvisnosti od vsake druge države, in ne za uveljavitev nekega dvojnega poslanstva. Vsako poveličevanje ali pretirano povzdigovanje vloge papeža kot državnega voditelja, vsakršno poudarjanje pomembnosti te vloge je zato zavajajoče, saj gre v škodo njegovemu edinemu resničnemu poslanstvu vesoljnega pastirja. Pastirja, ki govori katoličanom, kristjanom, vernikom in vsem ljudem dobre volje z enim samim namenom: da bi oznanjal evangelij, njegovo sporočilo ljubezni, bratstva ter »razoroženega in razorožujočega miru«.
Papež VI. je to izpostavil, ko je bil še kardinal in milanski nadškof. Na vigilijo začetka drugega vatikanskega koncila, 10. oktobra 1962, je kardinal Giovanni Battista Montini – bodoči papež – govoril o koncu posvetne oblasti Cerkve s padcem Papeške države leta 1870 in zatrdil: »Takrat je papeštvo z izjemno močjo ponovno prevzelo svojo vlogo učitelja življenja in pričevalca evangelija, da bi se dvignilo do takšnih višin v duhovnem vodenju Cerkve in v svojem moralnem vplivu na svet kot še nikoli prej.«
Ko poziva, naj se človeško življenje vedno spoštuje in varuje na vsaki stopnji njegovega obstoja; ko govori o miru z mislijo na dobro vseh ljudstev in poziva k koncu nore oboroževalne tekme, ki presega celo pojem »pravične vojne«; ko poziva k dialogu in pogajanjem, pri čemer se sklicuje na učiteljstvo družbenega nauka Cerkve; ko nas prosi, naj migrante obravnavamo kot ljudi, ki jih je treba sprejeti, ne da bi pri tem pozabili na njihovo človeško dostojanstvo; ko nas spominja, da so revni v središču evangelija in da moramo graditi bolj pravične in enakopravne družbe; ko zagovarja pravico do verske svobode; ko poudarja pomen varovanja stvarstva, ki ga bomo zapustili svojim otrokom in vnukom – Petrov naslednik ne govori kot voditelj države. Preprosto oznanja evangelij.
