Po 38 letih lefebvrovci ponovno povzročili razkol

Andrea Tornielli, glavni urednik Dikasterija za komunikacijo

Gre za burno zgodovino, sestavljeno iz velikodušnih prizadevanj, odprtih vrat in ponujenih priložnosti. Pa tudi za bolečo zgodovino, zaznamovano z dvema resnima razdoroma, zaradi katerih se je Duhovniška bratovščina svetega Pija X., ki jo je ustanovil nadškof Marcel Lefebvre, ločila od papeža in od občestva z rimsko Cerkvijo, ko je posvetila škofe brez papeškega mandata. Razkol, ki se je zgodil 1. julija, ima hude posledice ne le za škofe in duhovnike bratovščine, ampak tudi za vse vernike, saj – kot je navedeno v pojasnjevalni noti Dikasterija za nauk vere – duhovniki duhovniške bratovščine »nezakonito podeljujejo zakramente«, »zakrament pokore, ki ga podelijo, in zakrament svetega zakona, ki ga vodijo, sta neveljavna«.

Odločitve ustanovitelja bratovščine

Med drugim vatikanskim koncilom je francoski nadškof Marcel Lefebvre, čeprav je spadal v manjšino, ki je nasprotovala nekaterim reformam, podpisal tako Konstitucijo o svetem bogoslužju kot Izjavo o verski svobodi. Ko je leta 1970 v Écônu ustanovil bratovščino svetega Pija X., je Lefebvre zavrnil obhajanje bogoslužja po novem misalu, leta 1974 pa je koncilske reforme označil za »novosti, ki uničujejo Cerkev«, in pisno izjavil, da zavrača »neomodernistični« Rim. Škofija je umaknila priznanje bratovščine, Pavel VI. pa je zahteval zaprtje njihovega semenišča ter si prizadeval za dialog. Po večkratnih zavrnitvah je bil Lefebvre suspendiran a divinis, vendar je še naprej javno obhajal bogoslužje. Leta 1976 je bil sprejet v Castel Gandolfu, a pogovor s papežem ni privedel do ničesar. Pavel VI. je filozofu Jeanu Guittonu zaupal svojo bolečino in jo opredelil kot »prvi pravi križ« svojega pontifikata.

Dogovor o nauku, ki ga je podpisal Lefebvre

Z izvolitvijo Janeza Pavla II. je Lefebvre pokazal večjo odprtost in leta 1980 izjavil, da ne dvomi o legitimnosti novega papeža. Aprila 1988 je kardinal Joseph Ratzinger vodil tridnevna pogajanja z nadškofom Lefebvrejem, pri čemer sta dosegla skupni doktrinarni dogovor, podpisan 5. maja: bratovščina svetega Pija X. je obljubila zvestobo Cerkvi in ​​papežu, sprejela učenje drugega vatikanskega koncila in priznala veljavnost maše v skladu z obredi Pavla VI. in Janeza Pavla II. Predvideno je bilo tudi posvečenje enega škofa iz duhovniške bratovščine. Zdelo se je, da se je vse uredilo.

Prvo shizmatično dejanje

Lefebvre je 6. maja 1988 preklical dogovor in napovedal svojo namero, da bo posvetil nove škofe brez papeškega mandata, saj se je bal, da Rim ne bo izbral kandidatov izmed duhovniške bratovščine. Kljub dodatnemu srečanju in Ratzingerjevemu telegramu, v katerem je »iz ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve« prosil, naj se posvečenja odpovedo, je Lefebvre 30. junija 1988 skupaj z brazilskim škofom Antoniem de Castrom Mayerjem posvetil štiri nove škofe: Fellaya, de Galarreto, Williamsona in Tissierja de Malleraisa. 1. julija je bilo izrečeno izobčenje latae sententiae zaradi shizmatičnega dejanja. V naslednjih letih je Sveti sedež pokazal pripravljenost pripraviti kanonske rešitve, medtem ko so lefebvrovci še naprej opozarjali na pomanjkanje »doktrinarne jasnosti« in dejansko zahtevali, da se Cerkev odpove nekaterim delom koncila.

Romanje leta 2000 in odprava izobčenja

Avgusta 2000 so lefebvrovci imeli jubilejno romanje v Rim, monsignorja Fellaya pa je sprejel Janez Pavel II. Okrepili so se stiki z Benediktom XVI., ki je leta 2007 z motuproprijem Summorum Pontificum dovolil uporabo predkoncilskega misala in 24. januarja 2009 odpravil izobčenje štirih škofov, ki jih je posvetil Lefebvre. Odločitev pa je zasenčila objava intervjuja, v katerem je eden od škofov, Richard Williamson, izrazil zanikanje holokavsta glede iztrebljanja Judov, kar je sprožilo ostre polemike proti papežu, ki je upal, da se bodo lefebvrovci zavzeli za polno občestvo s Cerkvijo.

Pooblastila za spovedovanje

Septembra 2011, ko so se zaključili pogovori o nauku, je Sveti sedež Duhovniški bratovščini svetega Pija X. predlagal, naj podpiše kratko besedilo, s katerim sprejema papeško učiteljstvo, ne da bi se pri tem izključilo teološko razpravo o koncilu. Fellay je dokument ocenil kot nesprejemljivega. Kasnejše kanonske rešitve niso prinesle nobenega rezultata, saj so lefebvrovci izjavili, da si ne prizadevajo za pravno priznanje kot prednostni cilj. S papežem Frančiškom so v času jubileja usmiljenja 2016 duhovniki bratovščine prejeli posebna pooblastila za spovedovanje, ki so bila trajno podaljšana kot znamenje pastoralne odprtosti do vernikov.

Novi razkol, neveljavne spovedi in poroke

2. februarja 2026 je Duhovniška bratovščina svetega Pija X. napovedala posvečenje novih škofov za 1. julij. 12. februarja je generalnega predstojnika bratovščine Davida Pagliaranija v Rimu sprejel kardinal Victor Manuel Fernandez, prefekt Dikasterija za nauk vere. Prefekt je lefebvrovcem predlagal »pot specifično teološkega dialoga z zelo natančno metodologijo glede tematik, ki še niso bile opredeljene v zadostni meri«, da bi se tako opredelili »minimalni pogoji, potrebni za polno občestvo s katoliško Cerkvijo«, in bi se našlo kanonično rešitev. »Pogoj za ta dialog pa je, da bratovščina prekliče odločitev glede napovedanih škofovskih posvečenj.« Kljub pozivom in povabilom k dialogu so lefebvrovci nadaljevali svoj namen in povzročili nov razkol. Papež Leon XIV. je 16. junija v Castel Gandolfu novinarska vprašanja komentiral z besedami, da je razkol med kristjani vedno boleč, a ker bratovščina zavrača temeljne elemente Cerkve od drugega vatikanskega koncila naprej, »če bodo ostali pri tej odločitvi, mi je zelo žal, ampak mi moramo iti naprej«.