Papež: Kristusova velika noč nam omogoča, da na življenje gledamo z upanjem

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Mdr 11,24-26

[Gospod,] ljubiš vse, kar je,
nič od tega, kar si naredil, ne preziraš,
saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.
In kako bi kaj moglo obstajati, če ti ne bi hotel,
in kako bi se moglo ohraniti, česar ti ne bi poklical v bivanje?
Toda ti prizanašaš vsem stvarem, ker so tvoje,
Gospod, ki ljubiš življenje.

Cikel katehez – Jubilej 2025

Jezus Kristus, naše upanje
IV. Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta.
6. Upati v življenje da bi porajali življenje

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!

Kristusova velika noč razsvetljuje skrivnost življenja in nam omogoča, da nanj gledamo z upanjem. To ni vedno lahko ali samoumevno. Zdi se, da je življenje številnih ljudi na vseh koncih sveta naporno, boleče, polno težav in ovir, ki jih je treba premagati. In vendar človek življenje prejme kot dar: ne prosi zanj, ga ne izbere, izkuša ga v njegovi skrivnosti od prvega do zadnjega dneva. Življenje ima svojo izjemno specifičnost: podarjeno nam je, ne moremo si ga dati sami, ampak ga je potrebno nenehno negovati: potrebna je skrb, ki ga ohranja, mu daje dinamičnost, ga varuje in poživlja.

Lahko bi rekli, da je vprašanje o življenju eno najglobljih vprašanj človeškega srca. Vstopili smo v bivanje, ne da bi karkoli storili, da bi se za to odločili. Iz te očitnosti izvirajo kot reka v poplavi vprašanja vseh časov: kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? Kakšen je končni smisel vsega tega potovanja?

Živeti namreč vključuje smisel, smer, upanje. In upanje deluje kot globoka spodbuda, ki nam pomaga hoditi v težavah; ki ne dopusti, da bi obupali v naporu potovanja; ki nam daje gotovost, da nas romanje življenja vodi domov. Brez upanja se življenje lahko zdi kot premor med dvema večnima nočema; kot kratek odmor med pred in po našem prehodu na zemlji. Upati v življenje pa pomeni vnaprej okušati cilj; verjeti kot gotovo tisto, česar še ne vidimo in ne otipamo; zaupati in se izročiti ljubezni Očeta, ki nas je ustvaril, ker nas je želel z ljubeznijo ter želi, da bi bili srečni.

Predragi, v svetu je razširjena bolezen pomanjkanja zaupanja v življenje. Kakor da bi se sprijaznili z negativno usodo, z odpovedjo. Obstaja nevarnost, da življenje ne bi predstavljalo več možnosti, prejete kot dar, ampak neznanko, skoraj grožnjo, pred katero se je treba zaščititi, da ne bi bili razočarani. Zato je danes bolj kot kdaj koli prej nujno potreben pogum, da bi živeli in porajali življenje, da bi pričevali, da Bog ljubi življenje, kot pravi Knjiga modrosti (11,26).

V evangeliju Jezus nenehno potrjuje svojo skrb, ko zdravi bolnike, ozdravlja ranjena telesa in duše, mrtvim ponovno daje življenje. Tako utelešeni Sin razodeva Očeta: grešnikom vrača dostojanstvo, podeljuje odpuščanje grehov in v svojo obljubo zveličanja vključi vse, zlasti obupane, izključene in oddaljene.

Kristus, ki je rojen iz Očeta, je življenje in je rojeval življenje brez zadržkov, dokler nam ni podaril svojega, ter tudi nas vabi, naj podarimo svoje življenje. Roditi pomeni dati življenje nekomu drugemu. Svet živih bitij se je razširil po tem zakonu, ki v simfoniji stvaritev prepozna čudovit »crescendo«, ki doseže vrhunec v duetu moža in žene: Bog ju je ustvaril po svoji podobi in jima zaupal poslanstvo, da prav tako porajata po njegovi podobi, to je iz ljubezni in v ljubezni.

Sveto pismo nam že od samega začetka razodeva, da življenje prav v svoji najvišji obliki, to je človeški, prejme dar svobode in postane drama. Tako so človeški odnosi zaznamovani tudi s protislovji, vse do bratomora. Kajn svojega brata Abela dojema kot tekmeca, kot grožnjo, in se v svoji frustraciji ne čuti sposobnega, da bi ga ljubil in cenil. In tako se pojavijo ljubosumje, zavist, kri (1 Mz 4,1-16). Božja logika pa je povsem drugačna. Bog ostane za vedno zvest svojemu načrtu ljubezni in življenja; ne naveliča se podpirati človeštva, tudi takrat kadar le-to, po Kajnovem zgledu, sledi slepemu nagonu nasilja v vojnah, diskriminacijah, rasizmu in različnih oblikah suženjstva.

Porajati torej pomeni zaupati Bogu življenja in spodbujati človeka v vseh njegovih izrazih: zlasti v čudoviti pustolovščini materinstva in očetovstva, tudi v družbenih okoliščinah, kjer družine s težavo krijejo stroške vsakdanjega življenja ter so pogosto omejene v svojih načrtih in sanjah. V tej isti logiki porajati pomeni zavzemati se za solidarnostno ekonomijo, iskati skupno dobro, katerega so vsi enako deležni, spoštovati in skrbeti za stvarstvo, nuditi tolažbo s poslušanjem, z navzočnostjo, s konkretno in nesebično pomočjo.

Sestre in bratje, vstajenje Jezusa Kristusa je moč, ki nas podpira pri tem izzivu, tudi tam, kjer temine zla zakrivajo srce in um. Ko se zdi, da je življenje ugasnilo, da je zastalo, vstali Gospod ponovno pride mimo, vse do konca časov, ter hodi z nami in za nas. On je naše upanje.