Jubilejna kateheza: Romarji upanja hodijo in pričakujejo tako, da so soudeleženi

Svetopisemski odlomek: Rim 12,17-18

Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.

Jubilejna kateheza

Upati pomeni biti soudeležen. Alberto Marvelli

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Pred kratkim smo vstopili v liturgični čas adventa, ki nas vzgaja k pozornosti do znamenj časov. Prvega Jezusovega prihoda, ki je Bog z nami, se namreč spominjamo zato, da bi se ga naučili prepoznavati vsakokrat, ko pride, in bi se pripravili na njegov ponovni prihod. Takrat bomo za vedno skupaj. Skupaj z Njim, z vsemi našimi brati in sestrami, z vsakim drugim bitjem, v tem končno odrešenem svetu, novem stvarjenju.

To pričakovanje ni pasivno. Jezusovo rojstvo nam razodeva Boga, ki je vključen: Marija, Jožef, pastirji, Simeon, Ana in pozneje Janez Krstnik, učenci in vsi, ki bodo srečali Gospoda, so vključeni, poklicani so k soudeleženosti. To je velika čast. Bog nas vključuje v svojo zgodbo, v svoje sanje. Upati torej pomeni biti soudeleženi. Geslo jubileja »Romarji upanja« ni neki slogan, ki bo če mesec dni izzvenel. Je program življenja. »Romarji upanja« pomeni ljudi, ki hodijo in čakajo, a ne z rokami v žepih, ampak s soudeleženostjo.

Drugi vatikanski koncil nas je naučil brati znamenja časov. Pravi nam, da tega nihče ne more početi sam, ampak skupaj. Znamenja časov se berejo v Cerkvi in z mnogimi brati in sestrami. To so znamenja Boga, Boga, ki prihaja s svojim kraljestvom skozi zgodovinske okoliščine. Bog ni zunaj sveta, zunaj tega življenja. Ob prvem prihodu Jezusa, Boga z nami, smo se ga naučili iskati v realnosti življenja. Iskati ga z razumom, srcem in zavihanimi rokami. Koncil je rekel, da to poslanstvo na poseben način pripada vernikom laikom, moškim in ženskam, kajti Bog, ki se je učlovečil, nam prihaja naproti v vsakdanjih situacijah. V težavah in v lepotah sveta nas Jezus čaka in vključuje, pravi nam, naj delamo z njim. Zato upanje pomeni biti soudeleženi.

Danes bi rad spomnil na Alberta Marvellija, mladega Italijana, ki je živel v prvi polovici prejšnjega stoletja. Doma je bil vzgojen v skladu z evangelijem, oblikoval se je v Katoliški akciji, diplomiral je iz inženirstva ter vstopil v družbeno življenje v času druge svetovne vojne, ki jo je odločno obsodil. V Riminiju in okolici si je z vsemi močmi prizadeval pomagati ranjenim, bolnim in razseljenim ljudem. Mnogi so ga občudovali zaradi te njegove nesebične predanosti, tako da je po koncu vojne bil izvoljen za svetnika in imenovan za člana komisije za stanovanja in obnovo. Vstopil je v aktivno politično življenje, toda ravno ko se je s kolesom odpravljal na zborovanje, ga je zbil vojaški avto. Imel je 28 let. Alberto nam kaže, da upati pomeni biti soudeležen, da služenje Božjemu kraljestvu daje veselje tudi sredi velikih tveganj. Svet postane boljši, če izgubimo nekaj varnosti in miru, da bi izbrali dobro. To pomeni biti soudeležen.

Vprašajmo se: Ali sodelujem v kakšni dobri pobudi, ki vključuje moje talente? Imam obzorje in dih Božjega kraljestva, ko opravljam neko dobro delo? Ali pa ga opravljam z godrnjanjem in se pritožujem, kako je vse slabo? Nasmeh na ustnicah je znamenje milosti v nas.

Upati pomeni biti soudeleženi. To je dar, ki nam ga poklanja Bog. Nihče ne more sam rešiti sveta. Niti Bog ga ne želi rešiti sam. On bi to sicer lahko storil, a tega ne želi, kajti skupaj je bolje. Soudeleženost nam pomaga izraziti in si prisvojiti tisto, kar bomo za vedno občudovali na koncu, ko se bo Jezus dokončno vrnil.