Kateheza o konstituciji Sacrosanctum Concilium: V bogoslužju se izvršuje delo našega odrešenja

Sveti oče Leon XIV. je povabil, naj dopustimo, da nas obredi, simboli, geste in zlasti živa prisotnost Kristusa v bogoslužju oblikujejo. Bogoslužje namreč podpira vernike: prek oznanjevanja Besede, obhajanja zakramentov in skupne molitve smo okrepljeni, opogumljeni in prenovljeni v svoji zavzetosti vere in svojem poslanstvu. A mora se konkretizirati v vsakdanjem življenju, da bi to postalo »živa, sveta in Bogu všečna žrtev«.

  (@Vatican Media)

Svetopisemski odlomek: Ef 1,9-10

[Bog] nam je razodel skrivnost svoje volje, po blagohotnem načrtu, ki ga je vnaprej zastavil v njem, da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v eni glavi, v Kristusu, vse reči, ki so v nebesih, in tiste, ki so na zemlji.

Dokumenti drugega vatikanskega koncila

III. Konstitucija Sacrosanctum Concilium
1. Bogoslužje v skrivnosti Cerkve

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Danes začnemo serijo katehez o prvem dokumentu, ki ga je objavil drugi vatikanski koncil. To je konstitucija o svetem bogoslužju Sacrosanctum Concilium (SC).

Pri pripravi te konstitucije koncilski očetje niso hoteli le začeti reforme obredov, ampak Cerkev usmeriti k razmišljanju in poglabljanju tiste žive vezi, ki oblikuje in združuje: to je Kristusova skrivnost. Bogoslužje namreč seže v samo srce te skrivnosti: je hkrati prostor, čas in kontekst, v katerih Cerkev od Kristusa prejema svoje lastno življenje. V liturgiji »se izvršuje delo našega odrešenja« (SC, 2), ki iz nas naredi izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, ki si ga je Bog prisvojil (prim. 1 Pt 2,9).

Kot je pokazala trojna prenova – svetopisemska, patristična in liturgična –, ki je zaznamovala Cerkev v 20. stoletju, skrivnost, ki jo obravnavamo, ne orisuje mračne stvarnosti, ampak odrešenjski načrt Boga, ki je bil od večnosti zakrit in se je razodel v Kristusu, kot to trdi sveti Pavel (prim. Ef 3,3-6). To je krščanska skrivnost: velikonočni dogodek, torej trpljenje, smrt, vstajenje in poveličanje Kristusa, ki je prav v bogoslužju postal zakramentalno prisoten, tako da smo vsakič, ko se pridružimo ljudstvu, zbranem »v njegovem imenu« (Mt 18,20), potopljeni v to skrivnost.

Kristus sam je notranje načelo skrivnosti Cerkve, svetega Božjega ljudstva, ki je rojeno iz njegove prebodene strani na križu. V svetem bogoslužju še naprej deluje z močjo svojega Duha. Posvečuje in združuje Cerkev, svojo nevesto, s svojo daritvijo Očetu. Izvršuje svoje popolnoma edinstveno duhovništvo, On, ki je navzoč v oznanjeni Besedi, v zakramentih, v duhovnikih, ki obhajajo, v zbrani skupnosti in v najvišji meri v evharistiji (prim. SC, 7). Tako Cerkev, ko obhaja evharistijo – kot pravi sveti Avguštin (prim. Serm., 277) – »prejme Gospodovo Telo in postane to, kar prejme«: postane Kristusovo Telo, »Božje bivališče v Duhu« (Ef 2,22). To je »delo našega odrešenja«, ki nas upodablja po Kristusu in nas izgrajuje v občestvu.

V svetem bogoslužju se to občestvo uresničuje »po obredih in molitvah« (SC, 48). Ritualnost Cerkve izraža njeno vero – v skladu z znanim rekom lex orandi, lex credendi – in hkrati oblikuje cerkveno identiteto: oznanjena Beseda, obhajanje zakramentov, geste, tišina, prostor – vse to predstavlja in oblikuje ljudstvo, ki ga je sklical Oče, Kristusovo Telo, svetišče Svetega Duha. Vsako obhajanje tako postane prava epifanija Cerkve v molitvi, kot je to spomnil sveti Janez Pavel II. (Apostolsko pismo Vicesimus quintus annus, 9).

Če je bogoslužje v službi Kristusove skrivnosti, razumemo, zakaj se ga je opredelilo kot »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč« (SC, 10). Res je, da delovanje Cerkve ni omejeno le na bogoslužje, vendar je vsako njeno delovanje (pridiganje, služenje revnim, spremljanje človeških realnosti) usmerjeno v ta »vrhunec«. V obratnem smislu pa bogoslužje podpira vernike, tako da jih vedno znova potaplja v Gospodovo veliko noč; in zato so prek oznanjevanja Besede, obhajanja zakramentov in skupne molitve okrepljeni, opogumljeni in prenovljeni v svoji zavzetosti vere in svojem poslanstvu. Z drugimi besedami, udeležba vernikov pri bogoslužnem opravilu je hkrati »notranja« in »zunanja«.

To prav tako pomeni, da je bogoslužje poklicano, da se konkretno razprostre na celotno vsakdanje življenje, v etični in duhovni dinamiki, tako da se obhajanje liturgije spremeni v življenje in zahteva zvesti obstoj, ki zmore konkretizirati to, kar se je živelo v obhajanju bogoslužja: na ta način naše življenje postane »živa, sveta in Bogu všečna žrtev«, ki uresniči naše »duhovno bogoslužje« (Rim 12,1).

Na ta način »bogoslužje vsak dan vgrajuje tiste, ki so v Cerkvi, kot sveti tempelj v Gospodu« (SC, 2), in oblikuje skupnost, ki je odprta in gostoljubna za vse. V njej namreč prebiva Sveti Duh, nas uvaja v Kristusovo življenje, nas oblikuje kot njegovo Telo in v vseh svojih razsežnostih predstavlja znamenje enosti vsega človeštva v Kristusu. Kot je dejal papež Frančišek, »svet še vedno ne vé, a vsi smo bili povabljeni na Jagnjetovo gostijo (Raz 19,9)« (Apostolsko pismo Desiderio desideravi, 5).

Predragi, pustimo, da nas notranje oblikujejo obredi, simboli, geste in zlasti živa prisotnost Kristusa v bogoslužju, kar bomo še bolj poglobili v naslednjih katehezah.