Sveti oče med homilijo: Biti bližnji je odločitev, bližnji postanemo
Vatican News
Homilija papeža Leona XIV. med sveto mašo na Lampedusi
Dragi bratje in sestre,
Bog nas vedno ljubi prvi. Lepota morja, tega otoka in vaših obrazov je odsev njegove zastonjske pobude: ljubezen hodi pred nami, nas obdaja in nas združuje. Hvaležen sem Gospodu, da vas lahko obiščem po stopinjah papeža Frančiška, ki je 8. julija 2013 med svojim prvim potovanjem kot Petrov naslednik želel priti na Lampeduso.
Kot veste, so apostoli pluli po Sredozemskem morju in izkusili gostoljubnost prebivalcev njegovih otokov in obal, ki so že tisočletja stičišče civilizacij. Evangelij odmeva tam, kjer se ljudstva srečujejo, kjer se osebe sprejemajo, kjer se prepletajo njihove življenjske zgodbe in kjer različne kulture stopajo v dialog. Nem pa je tam, kjer vsakdo postane otok, kjer je stik prepovedan in izmenjava prekinjena. V tem smislu prilika o usmiljenem Samarijanu, ki smo jo pravkar prebrali, opisuje zgodbo, ki se nadaljuje (prim. Lk 10,25–37). Okrožnica Fratelli tutti nam jo je pomagala ponovno prebrati v dramatičnih zgodovinskih okoliščinah, v katere smo še vedno potopljeni. Božja beseda je vedno za danes in nas vodi v pogovor, iz katerega moramo izstopiti spremenjeni. Kako bomo torej odgovorili na ljubezen tistega, ki nas je ljubil prvi?
Biti bližnji je odločitev, bližnji postanemo
Predragi, danes se Lampedusa in Linosa nahajata na nevarni poti, podobni tisti, ki je vodila iz Jeruzalema v Jeriho (prim. v. 30). Tukaj niste videli samo enega, ampak na tisoče ljudi, ki so padli v roke razbojnikov, ki jim vzamejo vse, jih pretepejo do krvi in odidejo ter jih pustijo napol mrtve (prim. Lk 10,30). Morje je sprejelo druge, tiste, ki jim ni uspelo priti tja, kamor so upali. Vendar pa čutimo njihovo navzočnost, ki nas ne vprašuje nič manj kot tisti, ki so se izkrcali in potrebujejo pozornost in pomoč. Pred kakršnim koli intelektualnim razmišljanjem in ideološkim prepričanjem nas namreč pogled na tiste, ki ležijo pred nami, oropani vsega, poziva k bližini. V Pismu Hebrejcem smo slišali: »Spominjajte se […] zatiranih, kakor ste tudi sami v telesu« (Heb 13,3). To je središče evangeljske prilike: biti bližnji je odločitev, bližnji postanemo (prim. Lk 10,36-37)!
Zahvala prebivalcem Lampeduse za bližino migrantom
Prišel sem, da bi se vam zahvalil, bratje in sestre z Lampeduse, za bližino, za katero so se odločili mnogi izmed vas. Ponovno se je zgodil čudež sočutja – »Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil« (v. 33) –: notranja revolucija, ki v nas prebudi »čutenje« Boga in razširi misli, srce in življenje. Zahvaljujem se prostovoljcem, združenjem, povezanim v »Forum solidarna Lampedusa«, civilnim ustanovam, obalni straži, županom in upravam, ki so se vrstile skozi čas; hvala diakonom, duhovnikom, redovnicam, zdravnikom, psihologom, vzgojiteljem; hvala varnostnim silam in vsem tistim, ki so se z darom vere ali brez njega odločili, da bodo skupaj ljubili. Da, kajti med vami se je oblikovala ljubezen; tista ljubezen, katere sočutje – ki vidi brata v morju –, je kot prvi utrip, globok klic, da si upate to, česar si nikoli ne bi mislili. Pozdravljam migrante, ki so tukaj: te osebe niso samo prejemale, ampak so na svojem potovanju velikokrat izkazovale solidarnost, kakor ubogi, ki pomagajo najbolj ubogim. Hvala, bratje in sestre, saj v tem, da postajate bližnji, ni nič samoumevnega, nič avtomatičnega.
Ljubezen je vedno v svobodi in svoboda je v odločitvah
O tem nam pripoveduje prilika: ljubezen je vedno v svobodi in svoboda je v odločitvah. Obstajajo tudi tisti, ki se odločijo, da ne bodo postali bližnji, in tisti, ki se odločijo, da se ne bodo odločili. Mrtvi v tem morju so žrtve sprejetih odločitev, pa tudi odločitev, ki niso bile sprejete. Ravnodušnost do skupnega dobrega in korupcija v krajih izvora, svetovni ekonomski sistem, ki povzroča revščino in izključevanje, strah, ki povečuje predsodke in prezir, ideja, da nas ti problemi ne zadevajo, kriminalna preračunljivost tistih, ki služijo na račun trpljenja drugih, počasen in težak prehod od zgolj soočanja z izrednimi razmerami k oblikovanju celovitih in skupnih politik: vse to danes odraža naglico, da »gremo mimo« (prim. v. 31-32), kot pravi evangeljski odlomek.
Ni bližnjega, če se jaz ne približam
V priliki se duhovnik znajde tam »slučajno« (prim. v. 31) in za njim še levit. Oba vidita, vendar gresta mimo. Žal v vsakem času ne manjka tistih, ki se bojijo, da bi se v stiku z drugimi okužili in tako – celo spričo trpljenja in smrti – zanikajo skupni izvor v Bogu, neskončno dostojanstvo vsakega človeka in poklicanost v brezmejno ljubezen. Čas je, da prepoznamo in poudarimo, da verska pripadnost ne sme nikoli postati razlog za diskriminacijo, skoraj kot da bi vera imela meje in ne bi bila univerzalni klic k zveličanju. Kjer so bili zidovi ločitve, jih je Kristus podrl (prim. Ef 2,14). Ni Božje ljubezni brez ljubezni do bližnjega in ni bližnjega, če se jaz ne približam. Ustaviti se, biti ganjeni, se skloniti, jokati ob bolečini drugih – kakor je storil Jezus – pomeni vstopiti v gibanje ljubezni, v kateri se je razodel Bog.
Prispevati k civilizaciji ljubezni
Predragi, kdor se prepusti tej dinamiki sočutja, usmiljenja, začne živeti drugače, biti drugačen državljan, delati drugače. Tedaj se lahko resnično vzpostavi civilizacija ljubezni, ki so jo nakazovali moji sveti predhodniki Janez XXIII., Pavel VI. in Janez Pavel II. Skupaj z velikim številom prerokov in mučencev prejšnjega stoletja so razumeli, da na brezna človeškega srca in grozote vojne lahko samo usmiljenje odgovori z novimi začetki. Na ramenih teh velikanov smo vstopili v tisočletje, v katerem moramo civilizaciji ljubezni dati duhovno, kulturno, pravno, politično in ekonomsko obliko. Naj nam velika bolečina, ki smo ji priča, pomaga razumeti radikalnost tega klica.
Kakor Samarijan, lahko spremenimo načrt in smer
Kakor Samarijan, lahko spremenimo načrt in smer. Imamo več virov in priložnosti kot Samarijan, da damo upanju zgodovinsko konkretnost. On je stopil »k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj« (Lk 10,34). Tudi mi moramo prepoznati, da se civilizacija ljubezni »ne rodi iz enega in spektakularnega dejanja, ampak iz vsote majhnih in vztrajnih dejanj zvestobe, ki ustavljajo razčlovečenje« (Okrožnica Magnifica humanitas, 213). Vi ste temu priče, prijatelji z Lampeduse! Tukaj, v srečanju z vami, se bolje razume naš čas in vsakdo lahko preveri smer svojega življenja. »Seveda nimajo vsi enake moči, da bi vplivali na resničnost [...]. Vendar nihče ni brez odgovornosti. Vsakdo ima svoje področje delovanja in tam – ne drugje – je poklican, da se odloči, če bo spodbujal logiko moči (tudi samo z ravnodušnostjo, cinizmom, lažjo, sovraštvom) ali varoval logiko miru (z resnico, treznostjo, bližino, skrbjo« (ibid., 212).
Evropa mora soočiti krizo na celovit način
Zato se s tega skrajnega roba Evrope v Sredozemskem morju bolje vidi zgodovinski izziv, ki ga migracijski pojav namenja evropskim družbam. Tudi s tega vidika – tako kot pri ekološkem prehodu in spodbujanju miru – ima Evropa edinstven potencial, ki izhaja iz njene zgodovine in kulture, in s tem tudi enako odgovornost. Zaradi svoje geografske lege in institucionalne ureditve je Evropa – na tem področju – sposobna soočiti krizo na celovit način; in sicer tako, da nujno pomoč vključi v dolgoročni strateški načrt, ki omogoča sprejem, zaščito, spodbujanje in vključevanje migrantov ter hkrati dela za razvoj, tako da nihče ne bi bil primoran migrirati. Pri vsem tem je potrebno bdeti nad spoštovanjem dostojanstva vsake osebe. To je naloga javnih ustanov, pa tudi celotne civilne družbe in Cerkve.
Bodite drzni in razmišljajte drugače!
Sestre in bratje, kot sem pred kratkim dejal na Tenerifu med apostolskim potovanjem v Španiji, ima tudi na Lampedusi kultura sprejemanja turistično poklicanost. Ta se – žal – lahko čuti ogrožena zaradi migracijskih poti in se razvije v brezbrižnost ali celo v nasprotje njihovim dramatičnim vidikom. Za mnoge so namreč počitnice samo razvedrilo, lahkotnost, brezskrbnost. Zdi se torej, da bi bilo potrebno postaviti nevidni zid med morjem brodolomcev in morjem počitnikarjev. Bodite drzni in razmišljajte drugače! Počasi, z ustvarjalnostjo vam bo uspelo, da bo vsak, ki na tem otoku preživi nekaj časa, tudi če je to čas počitka, postal bolj človeški, ko se bo srečal z vašo ljubeznijo, s tem, kar vas je naučilo morje in s srečanji, ki so vas vzgojila. Pristen počitek je namreč tam, kjer se ponovno najde smisel življenja; in resnično blagostanje obstaja takrat, ko je ekonomija pravična in bratska. V tej ekonomiji se skrb za stvarstvo in družbeno prijateljstvo združita v sintezo, ki jo človeštvo danes išče.
Bodite preroštvo tega, k čemur lahko skupaj stremimo
Prvo berilo nas je spomnilo, da so nekateri, ko so izkazovali gostoljubnost, »nevede pogostili angele« (Heb 13,2). Bodite torej v malem preroštvo tega, k čemur lahko skupaj stremimo v velikem obsegu. Od tega boste imeli korist najprej vi in vaše družine, saj boste premagali razdeljenosti in različnosti, ki jih lahko razreši samo ljubezen. Zlasti župnija naj bo skupnost, kjer se v šoli evangelija skupaj učimo sprejemati, spremljati in vključevati v duhu občestva.
Vsi imamo v Bogu varen pristan
Tukaj, ob oltarju, imamo podobo Marije varnega pristana, zavetnice Lampeduse. Morda veste, da je sveti Avguštin rad opisoval človeško življenje kot plovbo po razburkanem morju, njegov cilj pa kot varen in zanesljiv pristan. Ne dopustimo, da nas premaga strah, ampak glejmo na vsakodnevne napore kot na čas priložnosti in pričevanja. Naj se torej vaša vera, predragi, okrepi v teh letih preizkušenj in velikodušnega prizadevanja. Naj vam ta češčena podoba spet govori z močjo nekdanjih časov, ko so tisti, ki so vam predali to pobožnost, z izjemno iskrenostjo zaupali v Marijino priprošnjo. Vsi imamo v Bogu varen pristan in vsaka krščanska skupnost je poklicana biti njegov odsev na zemlji. In vam, skupnost Lampeduse in Linose, naj nikoli ne manjka dih vere, upanja in ljubezni: »O’scià!« [Pozdrav, značilen za prebivalce Lampeduse].
