Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 25. nedeljo med letom

Iz 55,6-9

Iščite Gospoda, dokler se daje najti,
kličite ga, dokler je blizu!
Naj krivičnež zapusti svojo pot
in hudobni svoje misli.
Vrne naj se h Gospodu in se ga bo usmilil,
k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju.
Kajti moje misli niso vaše misli
in vaša pota niso moja pota, govori Gospod.
Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo,
tako visoko so moje poti nad vašimi potmi
in moje misli nad vašimi mislimi.

Flp 1,20-24.27

Željno pričakujem in upam, da ne bom v ničemer osramočen, ampak da bo Kristus v polni sproščenosti kakor zmeraj tudi zdaj poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem bodisi s smrtjo. Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček. Če pa živeti v mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem. Razpet sem namreč med dvojim: po eni strani hrepenim, da bi se razrešil in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, po drugi strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem mesu.

Da le živite tako, kakor je vredno Kristusovega evangelija! Tako bom, bodisi da pridem in vas vidim bodisi da bom odsoten, slišal o vašem vedênju, kako stojite trdno v enem duhu in kako se enodušno bojujete za vero evangelija.

Mt 20,1-16

Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je dogovoril za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ Rekli so mu: ›Ker nas nihče ni najel.‹ Dejal jim je: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Ko pa se je zvečerilo, je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim daj plačilo. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.

Razlaga cerkvenih očetov

Neznani pisec pravi, da je »vinograd kraj za gojenje kreposti, kot so ljubeznivost, čistost, potrpežljivost in številne druge odlike.« Sveti Janez Krizostom pa o delavcih, ki so bili ob različnih urah poklicani na delo, torej »ob zori, ob devetih, opoldne, ob treh in ob petih popoldne, so tisti, ki so se pridružili Cerkvi v različnih starostnih obdobjih in živeli v pravičnosti.« Sv. Ciril Aleksandrijski razloži besedo 'dan', »s katero Jezus označi celotno obdobje, med katerim poudari različne trenutke od Adamovega prestopka, pravičnih pri njihovem pobožnem delu, da bi potem jim povrnil dolžno plačilo glede na njihova dejanja.« To bolj podrobno razloži Neznani pisec: »Bog je šel ob zori ven in je poklical Adama in tiste, ki so bili z njim, ob deveti uri je poklical Noeta in tiste, ki so bili z njim, ob poldne je poklical Abrahama, popoldne ob treh Mojzesa in Davida. Ob petih pa je poklical pogane.« Sveti Ciril Aleksandrijski pravi: »Po pravici da Gospod vsakemu njemu pripadajoči 'denarij', torej milost Svetega Duha.« Gregor Veliki zato pravi: »Nihče se ne sme pritoževati nad velikodušnostjo Boga, da je dovolil tistim, ki so manj delali, vstopiti v nebeško kraljestvo

Misli Benedikta XVI.

»Dragi bratje in sestre, po velikem papežu Janezu Pavlu II. so gospodje kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me dejstvo, da Gospod zna uporabljati in delati z ne dovolj dobrim orodjem. Predvsem pa zaupam vašim molitvam. V veselju vstalega Gospoda, z zaupanjem v njegovo stalno pomoč, gremo naprej. Gospod nam bo pomagal in Marija njegova Najsvetejša Mati bo na naši strani. Hvala.« To so prve besede, ki jih je v torek, 19. aprila 2005 izrekel Benedikt XVI. potem, ko je bil izvoljen za papeža.

Benedikt XVI. je v nedeljo 21. septembra 2008 nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja začel z mislijo na te prve besede: »Morda se spomnite, ko sem se na dan moje izvolitve množici zbrani na Trgu sv. Petra spontano predstavil kot delavec v Gospodovem vinogradu. Ravno v današnjem evangeliju (prim Mt 20,1-16a) namreč Jezus pripoveduje priliko o gospodarju vinograda, ki ob različnih urah dneva kliče delavce na delo v svoj vinograd. Zvečer pa da vsem isto plačilo ter s tem prebudi negodovanje tistih, ki so delali od prve ure. Jasno je, da ta denar predstavlja večno življenje, dar, ki ga je Bog pripravil vsem. Celo, tisti, ki mislijo, da so 'zadnji', seveda, če ga sprejmejo, postanejo 'prvi' in 'prvi' lahko tvegajo, da so 'zadnji'. Prvo sporočilo prilike je v tem, da gospodar, če tako rečemo, ne prenese brezposelnosti ter hoče, da so vsi zaposleni v njegovem vinogradu. Resnično, prvo plačilo je že to, da smo bili poklicani, da lahko delamo v Gospodovem vinogradu, da mu lahko služimo ter tako sodelujemo pri njegovem delu. To je že po sebi neprecenljivo plačilo, ki poplača vsak trud. Vendar to razume samo tisti, ki ljubi Gospoda in njegovo kraljestvo. Kdor pa dela samo za plačilo, ne bo opazil niti opazil vrednosti tega neprecenljivega zaklada.

Tisti, ki pripoveduje to priliko je evangelist in apostol, sveti Matej. Želim poudariti, da je Matej sam doživel to izkušnjo (prim. Mt 9,9). On je namreč, preden ga je Jezus poklical, opravljal službo cestninarja. Zaradi tega so ga imeli za javnega grešnika in zato izključenega iz 'Gospodovega vinograda'. Toda vse se je spremenilo, ko je šel Jezus mimo mitnice, ga pogledal in mu rekel: »Hodi za menoj.« Matej je vstal in šel za njim. Od cestninarja je takoj postal Kristusov učenec. Kot 'zadnji' je postal 'prvi', zaradi Božje miselnosti, ki je hvala Bogu, drugačna kot je miselnost tega sveta. 'Kajti moje misli niso vaše misli' pravi Gospod po ustih preroka Izaija, 'in vaše poti niso moje poti' (Iz 55,8). Tudi sveti Pavel je okušal veselje, ko je bil poklican od Gospoda, da bo delal v Gospodovem vinogradu. In koliko dela je opravil! Toda, kakor sam prizna, je bila Božja milost, ki je delovala v njem, tista milost, ki ga je od preganjalca Cerkve preoblikovala v apostola narodov. On sam pravi: 'Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček. Če pa živeti v mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem' (Flp 1,21-22). Pavel je dobro razumel, da je že tu na zemlji poplačano, če delamo za Gospoda.

Angel Gospodov, 18. september 2011
V današnjem bogoslužju je začetek pisma sv. Pavla Filipljanom, torej članom skupnosti, ki jo je ustanovil on sam v mestu Filipe, pomembni rimski koloniji Makedoniji, ki se nahaja v današnji severni Grčiji. Pavel je prišel v Filipe med svojim drugim misijonskim potovanjem z obale Anatolije tako, da je preplul Egejsko morje. S tem je prvič prišel evangelij v Evropo. Smo okoli leta 50, torej okoli dvajset let po Jezusovi smrti in vstajenju. In vendar je že v pismu Filipljanom himna Kristusu, ki predstavlja celovit povzetek njegove skrivnosti: učlovečenja, kenoze to je izpraznjenja, oziroma ponižanja vse do smrti na križu ter poveličanja. Ta ista skrivnost je postala eno z življenjem apostola Pavla, ki je pisal to pismo v zaporu, medtem ko je čakal na obsodbo na smrt ali življenje. Pravi: »Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček« (Flp 1,21). V občestvu z živim Jezusom Kristusom dobi življenje, človeško bivanje, novi smisel. Vendar ne samo z Jezusom Kristusom kot zgodovinsko osebnostjo, učiteljem modrosti ali verskim voditeljem, temveč s človekom v katerem osebno živi Bog. Njegova smrt in vstajenje je Vesela novica, namenjena, da iz Jeruzalema doseže vse ljudi in vsa ljudstva, ter od znotraj prenovi vse kulture ter jih odpre za temeljno resnico, da je Bog ljubezen, ki je v Jezusu Kristusu postal človek in je s svojim darovanjem odkupil človeštvo iz suženjstva zla ter mu podaril gotovost upanja.

Sveti Pavel je bil človek, ki je v sebi združeval tri svetove: judovskega, grškega in rimskega. Ni mu po naključju Bog zaupal poslanstva, da ponese evangelij iz Male Azije v Grčijo ter nato v Rim ter tako zgradi most, po katerem se bo razširilo krščanstvo vse do skrajnih meja zemlje. Danes živimo v času nove evangelizacije. Odpirajo se široka obzorja za oznanjevanje evangelija, medtem ko so področja s starodavnim krščanskim izročilom poklicana, da ponovno odkrijejo lepoto vere. Nosilci tega poslanstva so možje in žene, ki lahko kakor sv. Pavel rečejo: 'Kajti živeti je zame Kristus'. Torej posamezniki, družine, skupnosti, ki sprejmejo povabilo, da delajo v Gospodovem vinogradu, kakor je opisano v evangeliju današnje nedelje (prim. Mt 20,1-16) in kot takšni ne zahtevajo za plačilo nič drugega kot to, da smejo biti deležni Kristusovega poslanstva in poslanstva njegove Cerkve. Apostol Pavel še piše: »Če pa živeti v mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem« (Flp 1,22), torej popolno združitev s Kristusom onkraj smrti ali služenje njegovemu mističnemu telesu tu na zemlji.

Dragi prijatelji, evangelij je spremenil svet in ga še spreminja kakor reka, ki namaka neizmerno polje. V molitvi se obrnimo na Devico Marijo, da bi v vsej Cerkvi zoreli duhovniški, redovniški in laiški poklici za službo nove evangelizacije.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 24. september 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Mt 20,1-16) najdemo priliko o delavcih, poklicanih za en dan, ki jo pripoveduje Jezus, da bi z njo sporočil dva vidika Božjega kraljestva: prvi, da Bog hoče poklicati vse na delo za svoje kraljestvo; in drugi, da hoče na koncu dati vsem isto plačilo, to je zveličanje, večno življenje.

Gospodar vinograda, ki predstavlja Boga, gre ob zori ven in najame skupino delavcev. Z njimi se dogovori, da bo plačal en denarij za en dan, torej pravično plačilo Ven gre tudi ob naslednjih urah, vse do poznega popoldneva, da bi najel še druge delavce, ki jih najde brezposelne. Ob koncu dneva gospodar ukaže, da se da en denarij vsem, tudi tistim, ki so delali le nekaj ur. Jasno je, da so se delavci, ki so bili najeti prvi, začeli pritoževati, saj so videli, da so plačani na isti način, kot tisti, ki so manj delali. Gospodar pa jih spomni, da so prijeli tisto, za kar so se dogovorili, če pa on sam hoče biti velikodušen z drugimi, tega ne smejo zavidati.

V resnici ima ta tako imenovana gospodarjeva 'krivica' namen izzvati v tistem, ki posluša priliko, preskok nivoja, saj Jezus ne želi govoriti o problemu dela in pravičnem plačilu, temveč o Božjem kraljestvu! Sporočilo je namreč tole: v nebeškem kraljestvu ni brezposelnih, vsi so poklicani, da naredijo svoj del in za vse bo na koncu plačilo, ki izhaja iz Božje, na našo srečo ne iz človeške pravičnosti, torej zveličanje, ki nam ga je Jezus Kristus pridobil s svojo smrtjo in vstajenjem. Zveličanje, ki ni zasluženo, ampak podarjeno. Zveličanje je zastonjsko, zato »zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji« (Mt 20,16).

S to priliko želi Jezus odpreti naše srce za logiko Božje ljubezni, ki je zastonjska in velikodušna. Gre za to, da se pustimo navdušiti Božjim mislim in potem, ki kakor spominja prerok Izaija, niso naše misli in niso naše poti (prim. Iz 55,8). Človekovo misel pogosto zaznamuje sebičnost in osebna korist in naše ozke in vijugaste poti se ne morejo primerjati z širokimi in ravnimi Gospodovimi. On se poslužuje usmiljenja! Ne pozabite tega. On se poslužuje usmiljenja, na široko odpušča, poln je velikodušnosti in dobrote, ki ju izliva na vsakega od nas in vsem odpira brezmejna področja svoje ljubezni in svoje milosti, saj samo ti lahko dasta človeškemu srcu polnost veselja.

Jezus nam hoče ponuditi v zrenje gospodarjev pogled, torej pogled, s katerim gleda vsakega od delavcev, ki čakajo na delo in jih kliče, naj gredo v njegov vinograd. To je pogled poln pozornosti, dobrohotnosti, je pogled, ki kliče, ki vabi, da se dvignemo, se podamo na pot, saj hoče življenje za vsakega od nas, hoče polno, zavzeto življenje, osvobojeno vsake praznine in lenobe. Bog ne izključuje nikogar in hoče, da vsak doseže njegovo polnost. To je ljubezen našega Boga, ki je Oče.

Naj nam sveta Marija pomaga, da bomo v svoje življenje sprejeli logiko ljubezni, ki nas osvobaja vsakega domišljanja, da zaslužimo Božje plačilo in negativne sodbe o drugih.

Angel Gospodov, nedelja, 20. september 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnja evangeljska stran (prim. Mt 20,1-16) pripoveduje priliko o delavcih, ki jih je za en dan poklical gospodar vinograda. S pomočjo te pripovedi nam Jezus pokaže na presenetljiv način delovanja Boga, ki ga predstavljata dve gospodarjevi drži: klic in plačilo.

Najprej: klic. Petkrat je šel gospodar vinograda na trg in poklical, da bi delali zanj: ob šestih, ob devetih, ob dvanajstih, ob treh in ob petih popoldne. Ganljiva je podoba tega gospodarja, ki gre večkrat na trg in išče delavce za svoj vinograd. Ta gospodar predstavlja Boga, ki kliče vse in ki vedno kliče, ob kateri koli uri. Bog tudi danes dela tako, saj nadaljuje s klicanjem vsakega ob kateri koli uri, da povabi na delo v svojem kraljestvu. To je način Boga, ki smo ga tudi mi poklicani sprejeti in posnemati. On ni zaprt v svoj svet, ampak gre nenehoma »ven«. Bog je vedno v »izhodu« in nas išče, on ni zaprt. Nenehoma gre ven, da išče osebe, kajti hoče, da ni nihče izključen iz njegovega načrta ljubezni.

Tudi naše skupnosti so poklicane iti ven iz različnih vrst »meja«, ki obstajajo, da bi ponudili vsem besedo zveličanja, zaradi katere je Jezus prišel, da bi jo prinesel. Gre zato, da se odpremo obzorjem življenja, ki ponujajo upanje tistim, ki se nahajajo v bivanjskih periferijah in še niso izkusili ali pa so izgubili moč in luč iz srečanja s Kristusom. Cerkev mora biti kot Bog, vedno v izhodu. Ko Cerkev ni v izhodu, zboli za tolikimi boleznimi, ki jih imamo v Cerkvi. Zakaj je toliko bolezni v Cerkvi? Zato, ker ni v izhodu. Res je, če gre ven, lahko pride do nesreče. Toda bolje je poškodovana Cerkev zaradi tega, ker je šla ven, da bi oznanjala evangelij, kakor pa bolna Cerkev zaradi zapiranja vase. Bog gre vedno ven, ker je Oče, ker ljubi. Cerkev mora delati isto. Biti vedno v izhodu.

Druga gospodarjeva drža, ki predstavlja tisto Božjo, je njegov način, kako poplača delavce. Kako plača Bog? Gospodar se je dogovoril za en denarij (v. 2) s tistimi, ki jih je zjutraj zaposlil. Tistim, ki so se nadalje pridružili, je pa rekel: »Kar je prav, vam bom dal« (v. 4). Ob koncu dneva je gospodar vinograda zapovedal dati vsem isto plačilo, to je en denarij. Tisti, ki so delali vse od jutra, so bili ogorčeni in so se pritoževali nad gospodarjem. Toda on vztraja, saj hoče dati največje plačilo vsem, tudi tistim, ki so prišli zadnji (vv. 8-15). Bog vedno plača največ, nikoli ne plača na pol. Plača vse. Iz tega se razume, da Jezus ne govori o delu in o pravičnem plačilu, ki je pač drug problem, ampak o Božjem kraljestvu ter o dobroti nebeškega očeta, ki nenehoma gre ven, da povabi ter plača največ vsem.

Bog namreč ravna tako, da ne gleda na čas in na rezultate, temveč gleda na razpoložljivost ter na velikodušnost, s katerima vstopimo v njegovo službo. Njegovo delovanje je več kot pravično v smislu, saj gre onkraj pravičnosti in se razodene v milosti. Vse je milost. Naše zveličanje je milost. Naša svetost je milost. S tem, ko nam podarja milost, nam deli več kot si zaslužimo. In tako tisti, ki presoja s človeško logiko, torej s tisto glede zaslug, ki smo si jih pridobili s svojimi zmožnostmi, se kot prvi znajde na zadnjem mestu. »Toda jaz sem veliko, veliko delal za Cerkev, toliko sem pomagal in mi plačajo isto kot tistemu, ki je prišel zadnji… Zapomnimo si, kdo je bil prvi svetnik, kanoniziran v Cerkvi. Dobri razbojnik. Nebo je »ukradel« v zadnjem trenutku svojega življenja. To je milost, takšen je Bog z vsemi nami. Tisti pa, skuša misliti na svoje zasluge pogreši, kdor pa s ponižnostjo zaupa Očetovemu usmiljenju kot zadnji, kot dober razbojnik, postane prvi (prim. v. 16).

Sveta Marija naj nam pomaga vsak dan začutiti veselje in začudenje nad tem, da nas Bog kliče delati zanj na njegovi njivi, ki je svet, v njegovem vinogradu, ki je Cerkev in da bi imeli kot edino plačilo Jezusovo ljubezen in prijateljstvo.