Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik posvetitve Lateranske bazilike

Ezk 47, 1-2.8-9.12

Tedaj me je peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej: izpod tempeljskega praga je privrela voda, proti vzhodu, ker je bilo tempeljsko pročelje na vzhodni strani. Voda je tekla od spodaj, od desne strani templja, južno od oltarja. Nato me je peljal ven skozi severna vrata; zunaj sva zavila k zunanjim vratom, ki so gledala proti vzhodu. In glej: voda je pritekala od desne strani.

Tedaj mi je rekel: Ta voda teče v vzhodno okrožje in odteka v Arábo. Ko se izlije v morje, v okužene vode morja, postane voda spet zdrava. Vsa živa bitja, ki tam mrgolijo, bodo oživela, kamor koli bo prišla reka; rib bo silno veliko. Ko bo ta voda prišla tja, bo ta postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo.

Ob reki bo na obeh bregovih rastlo vsakovrstno sadno drevje. Njegovo listje ne bo ovenelo in sadja mu ne bo zmanjkalo. Vsak mesec bo rodilo nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo.

1Kor 3,9c-11.16-17

Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja zgradba. Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus.

Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.

Jn 2,13-25

 Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so odgovorili in  mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

    Ko je bil na velikonočni praznik v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal. Jezus sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi o simbolnem pomenu goloba ter denarja, da »je golob lahko tudi simbol lahkovernosti, denar pa simbol navideznih dobrin.« Origen nadalje pravi: Da, Kristusa použiva gorečnost predvsem za tisto Božjo hišo, ki je v vsakem od nas, saj ne želi, da postane prostor trgovanja in tudi ne, da bi postal jama razbojnikov. Bog namreč ne želi, da bi se karkoli je tuje njegovi volji, pomešalo v duši vsakega človeka, predvsem pa tistega, ki namerava sprejeti resničnost vere.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »Kristus ni zaupal nikomur, kdor se še ni utrdil v iskreni in veliki ljubezni do Boga, saj se ta ne vzpostavi v tistem, ki jo hoče takoj, temveč z marljivim in vztrajnim prizadevanjem za dobro.«

Misli Benedikta XVI.

V današnjem evangeliju Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. Evangelist nam da ključ za branje tega pomenljivega dogodka z vrstico iz psalma 69: »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« (prim. Ps 69,10). Jezus je namreč tisti, ki ga »použiva gorečnost« za »Božjo hišo«, ker so jo uporabljali za druge namene, kot je bilo predvideno. Ko so verski voditelji zahtevali znamenje, s kakšno oblastjo to dela, jim je na začudenje navzočih dejal: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19). Jezus je s to besedo odgovoril judovskim oblastem, ki so zahtevale znamenje, s katerim naj bi Jezus dokazal svojo zakonito pravico za dejanje, kakor je očiščenje templja. Njegovo ‘znamenje’ je križ in vstajenje. Križ in vstajenje ga zakonito izkazujeta kot tistega, ki vzpostavlja pravo bogočastje. Jezus se zagovarja s svojim trpljenjem – z Jonovim znamenjem, ki ga daje Izraelu in svetu.

 To skrivnostno, v tistem trenutku nerazumljivo besedo, je evangelist Janez za svoje krščanske bralce pojasnil: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,21). Ta tempelj bodo njegovi nasprotniki uničili, toda On ga bo po treh dneh obnovil z vstajenjem. Kristusova boleča in pohujšljiva smrt je bila kronana z zmago njegovega slavnega vstajenja.

Zavrnitev Jezusa, njegovo križanje, pomeni hkrati konec templja. Čas templja je minil. Prihaja novo bogočastje v templju, ki ga niso naredili ljudje. Ta tempelj je njegovo telo – Vstali, ki zbira ljudstva in jih združuje v zakramentu svojega telesa in krvi. On sam je novi tempelj človeštva. Jezusovo križanje je hkrati porušenje starega templja. Z njegovim vstajenjem se začenja nov način češčenja Boga. Boga ne častimo več na tej ali oni gori, ampak v ‘duhu in resnici’ (Jn 4,23).

Dogodek, ki so ga opisali vsi evangelisti, se je zgodil pred praznikom velike noči ter je naredil velik vtis tako na množico kot na učence. Kako si moramo razlagati to Jezusovo dejanje? Najprej je treba povedati, da varuhi javnega reda tega dejanja niso zatrli, saj so v njem videli tipično preroško dejanje. Preroki so namreč v Božjem imenu pogosto razkrivali zlorabe. Pri tem so se posluževali simboličnih dejanj. Problem je bil samo, s kakšno oblastjo so to delali. Zato so Judje vprašali Jezusa: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš?«  (Jn 2,18), dokaži nam, da resnično deluješ v Božjem imenu.

Jezusov izgon prodajalcev iz templja so razlagali tudi v politično revolucionarnem pomenu, ter s tem Jezusa enačili z gibanjem zelotov. Ti so bili resnično »goreči« za Božjo postavo in pripravljeni uporabiti tudi nasilje, da se jo spoštuje. V Jezusovem času so namreč pričakovali Mesija, ki bo osvobodil Izrael izpod rimske oblasti. Toda Jezus je razočaral to pričakovanje, saj so ga nekateri učenci zapustili in Juda Iškariot ga je celo izdal. V resnici Jezusa ne moremo prikazati kot nasilneža. Nasilje je namreč nasprotovanje Božjemu kraljestvu, je orodje antikrista. Nasilje nikoli ne pripomore k počlovečenju temveč k razčlovečenju. Prisluhnimo torej Jezusovim besedam, ki jih je izrekel med vršitvijo tega dejanja: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Jn 2,16). Tedaj so se učenci spomnili, da je v nekem psalmu zapisano: »Kajti gorečnost za tvojo hišo me použiva« (Ps 69,10). Ta psalm je pravzaprav klicanje na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov. To bo Jezus doživljal med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. Osebno bo plačal to gorečnost, ki je gorečnost ljubezni in ne tiste, s katero naj bi se služilo Bogu z nasiljem. Dejansko bo »znamenje«, ki ga bo Jezus dal kot dokaz njegove oblasti, ravno njegova smrt in vstajenje. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil«. Sveti Janez je dodal: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,19.21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje, bogoslužje ljubezni, in novi tempelj je On sam, vstali Kristus, po katerim more vsak vernik častiti Boga Očeta »v duhu in resnici« (Jn 4,23).

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 9. november 2014 
Danes se z bogoslužjem spominjamo »posvetitve lateranske bazilike«, ki je rimska stolnica ter jo izročilo imenuje »mater vseh cerkva mesta in sveta« (Urbe et Orbe). Z nazivom »mati« ni toliko mišljena sveta stavba bazilike, ampak delovanje Svetega Duha, ki se v tej stavbi razodeva in pomnožuje preko službe rimskega škofa v vse skupnosti, ki so v enosti s Cerkvijo, katere na čelu je.

Vsakič, ko obhajamo posvetitev kakšne cerkve, nas to spomni na bistveno resnico, da je svetišče, narejeno iz opek, znamenje skozi zgodovino žive in delujoče Cerkve, torej tistega »duhovnega svetišča«, kakor pravi apostol Peter, katerega »živi kamen, zavržen od ljudi, a izbran ter dragocen za Boga« (1Pt 2,4-8), je Kristus sam. Jezus je v evangeliju današnjega bogoslužja, ko je govoril o templju, razodel osupljivo resnico, da Božji tempelj ni samo zgradba, narejena iz opek, ampak je predvsem njegovo telo, narejeno iz živih kamnov. V moči krsta postane vsak kristjan del Božje stavbe (prim. 1Kor 3,9), še več, postane Božja Cerkev. Duhovna zgradba, Cerkev, skupnost ljudi, posvečenih s Kristusovo krvjo ter z Duhom vstalega Gospoda, zahteva od vsakega od nas, da je v skladu z darom vere in da hodi po poti krščanskega pričevanja. Ni pa to lahko, to vemo vsi… biti v življenju skladen z vero ter pričevanjem. Iti moramo naprej ter storiti, da bo naše življenje vsak dan skladno s tem. Kristjan je takšen, ne zaradi tega kar reče, temveč zaradi tega, kar dela, zaradi načina, kako se obnaša. Ta skladnost nam daje življenje in je milost Svetega Duha, za katero pa moramo prositi. Cerkev je bila na začetku svojega življenja ter poslanstva v svetu skupnost, ustanovljena, da bi izpovedovala vero v Jezusa Kristusa Božjega Sina ter človekovega Odrešenika, vero, ki deluje po karitativni ljubezni. Ti dve gresta skupaj. Tudi danes je Cerkev poklicana, da je v svetu skupnost, ki po krstu zakoreninjena v Kristusu, izpoveduje ponižno in pogumno vero Vanj ter jo izpričuje s karitativno ljubeznijo. K temu prvotnemu namenu morajo biti usmerjene vse pastoralne institucionalne strukture in organizmi. Torej, ta bistveni namen je pričevanje vere s karitativno ljubeznijo. Karitativna ljubezen je izraz vere in vera je razlaga temelja, ki je karitativna ljubezen.

Današnji praznik nas vabi k premišljevanju o občestvu vseh Cerkva, torej te krščanske skupnosti ter nas spodbuja k prizadevanju, da bo človeštvo lahko preraslo meje sovraštva ter ravnodušnosti in si prizadevalo graditi mostove razumevanja ter dialoga, da bo ves svet ena sama družina v bratstvu in solidarnosti spravljenih ljudstev med seboj. Cerkev je namreč znamenje ter predokus tega novega človeštva, ko živi ter širi svoje pričevanje evangelija, ki je sporočilo upanja ter sprave za vse ljudi.

Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo, naj nam pomaga postati kakor ona, »Božja hiša« živo svetišče Njegove ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 8. marec 2015 
Današnji evangeljski odlomek. nam predstavlja dogodek, ko je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce denarja (Jn 2,13-22). Iz vrvi je »spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli«, denarjem, vsem. Jezusovo dejanje je na ljudi in njegove učence naredilo močan vtis. Zdela se je preroška gesta, zato so ga nekateri od navzočih vprašali: »Toda … Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš? Kdo si, da tako delaš?« Pričakovali so namreč božansko, čudežno znamenje, ki bi Jezusa potrdilo kot Božjega poslanca. On jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Na to so mu odvrnili, da se je tempelj gradilo šestinštirideset let. Niso razumeli, da se je Gospod nanašal na »živi tempelj svojega telesa«, ki bo uničen s smrtjo na križu, a bo tretji dan vstal. Ko je vstal od mrtvih – v nadaljevanju piše evangelist – so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

V resnici se to Jezusovo dejanje in njegovo preroško sporočilo v polnosti razumeta v luči njegove velike noči. V tem odlomku najdemo prvo naznanilo Kristusove smrti in vstajenja. Njegovo telo, ki ga bo na križu uničilo nasilje greha, bo v vstajenju postalo kraj vesoljnega srečanja med Bogom in ljudmi. Prav vstali Kristus je kraj vesoljnega srečanja za vse! Zato je Jezusova človeškost resničen tempelj, kjer se Bog razodeva, govori, se daje srečati. Resnični častilci Boga pa »niso varuhi materialnega templja, nosilci oblasti ali verskega znanja, temveč so tisti, ki Boga častijo ‘v duhu in resnici’ (Jn 4,23).

Hodimo v svetu kot Jezus. Iz vsega našega bivanja naredimo »znamenje njegove ljubezni do naših bratov, zlasti najšibkejših in najrevnejših«: »Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju.« Tako, če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečale tudi mnoge osebe, na katere naletimo na naši poti. Toda – vprašajmo se, vsak od nas se lahko vpraša – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju? Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike? To so tiste drže poželjivosti, ljubosumnosti, posvetnosti, zavisti, sovraštva in navade opravljanja, »odiranja« drugih. Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim? Lahko nas je strah, da nas bo Jezus »natepel«. Toda Jezus tega nikoli ne stori. Jezus očisti z nežnostjo, z usmiljenjem, z ljubeznijo. Usmiljenje je njegov način čiščenja. Jezusov bič je usmiljenje. Vsaka evharistija, ki jo obhajamo z vero, nam pomaga rasti kot živi Gospodov tempelj. Jezus pozna tisto, kar je v vsakem izmed nas. Pozna tudi našo najbolj gorečo željo: »Da bi On, samo On, prebival v nas.« Pustimo mu, da vstopi v naše življenje, v našo družino, v naša srca.

Homilija, 9. november 2019, Lateran 
Nocoj, med tem obhajanjem posvetitve, želim vzeti iz Božje besede tri vrstice ter vam jih podariti, da boste lahko o njih razmišljali in molili.

Vrstica iz Psalma 46 za rimsko skupnost (Ps 46,5) 
Za prvo (vrstico) čutim, da je namenjena vsem, vsej škofijski rimski skupnosti. Je vrstica iz psalma z odpevom: »Reka s svojimi tokovi razveseljuje Božje mesto« (Ps 46,5). Kristjani, ki prebivajo v tem mestu, so kakor reka, ki izvira iz templja, saj prinašajo Besedo življenja in upanja, ki je sposobna oploditi puščavo v srcih, kakor tok vode, opisan v videnju preroka Ezekijela (prim. 47. poglavje), ki oplaja puščavo Arábo in ozdravlja slane vode brez življenja Mrtvega morja. Pomembno je, da vodni tok izvira iz templja in je namenjen v sovražna obličja zemlje. Mesto ne more drugače, kot da se razveseli, ko vidi kristjane, ki postajajo veseli oznanjevalci, odločeni, da podelijo z drugimi zaklade Božje Besede in si prizadevajo za skupno dobro. Teren, za katerega se je zdelo, da bo za vedno ostal suh, pokaže svoje izjemne zmožnosti, saj postane vrt z vedno zelenečimi drevesi, katerih listje in sadovi imajo zdravilno moč. Ezekijel razloži od kot takšna rodovitnost: »Kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča« (Ezk 47, 12). Bog je namreč skrivnost te moči novega življenja!

Da bi se Bog res veselil, ko nas bo videl v gibanju pripravljene s srcem prisluhniti svoje uboge, ki vpijejo k Njemu. Da bo mati Cerkev v Rimu lahko okušala tolažbo, ko bo ponovno videla poslušnost in pogum svojih otrok, navdušenih za ta novi letni čas evangelizacije. Srečati druge, vstopiti v dialog z njimi, prisluhniti jim s ponižnostjo, zastonjskostjo in uboštvom srca… Vabim vas, da bi živeli vse to, ne kot mučno prizadevanje, ampak z duhovno lahkotnostjo. Namesto, da nas vodi tesnoba po dosežkih, je bolj pomembno razširiti zaznavanje, da razberemo navzočnost in delovanje Boga v mestu. To je kontemplacija, ki se porodi iz ljubezni.

Duhovnikom vrstica iz Pavlovega pisma Korinčanom (1Kor 3,11) 
Vam duhovnikom pa želim posvetiti vrstico iz današnjega drugega berila Prvega pisma Korinčanom: »Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus« (1Kor 3,11). To je vaša naloga, srce vašega poslanstva, da pomagate skupnosti biti vedno ob Gospodovih nogah in poslušati Besedo; jo držati daleč od vsake posvetnosti, od škodljivih kompromisov; ohranjati temelj in sveto korenino duhovne stavbe; braniti jo pred krvoločnimi volkovi, pred tistimi, ki jo želijo speljati stran od poti evangelija. Kakor Pavel ste tudi vi modri arhitekti (prim. 1Kor 3,10). Modri zaradi tega, ker se zavedate, da katera koli druga ideja ali resničnost, ki bi jo namesto evangelija polagali v temelj Cerkve, bi morda zagotavljala večji uspeh, morda takojšnjo tolažbo, a bi neizogibno pripeljala do zrušitve duhovne zgradbe!

Od kar sem rimski škof, sem številne med vami bolj od blizu spoznal, občudoval vero in ljubezen do Gospoda, bližino ljudem in velikodušnost v skrbi za revne. Četrti mesta poznate bolje kot nihče drug ter ohranjate v srcu obraze, nasmehe in solze številnih ljudi. Opustili ste ideološka nasprotovanja ter osebno potegovanje za vodilne vloge in tako napravili prostor za tisto, kar od vas zahteva Bog. Realizem tistega, ki stoji z nogami na tleh in ve »kako potekajo stvari tega sveta«, vam ni onemogočil letenja v višave z Gospodom ter sanjanja na veliko. Bog naj vas blagoslovi. Naj bo veselje domačnosti z Njim najboljša nagrada za vse dobro, ki ga vsak dan storite.

Vrstica, namenjena članom pastoralnih ekip (Jn 2,13-22) 
In končno vrstica za vas, člane pastoralnih ekip, ki ste tukaj, da bi od škofa prejeli posebno pooblastilo. Nisem mogel, da je ne bi vzel iz evangelija (Jn 2,13-22), kjer se Jezus obnaša božansko izzivalno. Da bi lahko stresel topost ljudi in jih pripeljal do korenitih sprememb, včasih Bog izbere krepak način delovanja, da s tem prekine določeno situacijo. Jezus s svojim delovanjem želi povzročiti spremembo hoje, spremembo smeri. Isti način so imeli številni svetniki, saj so bila nekatera njihova obnašanja, nerazumljiva za človeško logiko, sad intuicije, ki jo je prebudil Sveti Duh in so imela namen izzvati njihove sodobnike ter jim pomagati razumeti, da »moje misli, niso vaše misli«, kakor pravi Bog po preroku Izaiju (Iz 55,8).

Da bi prav razumeli današnji evangeljski dogodek, je potrebno poudariti pomembno podrobnost. Prodajalci so se nahajali na dvorišču poganov, na kraju, ki je bil dostopen nejudom. Ravno to dvorišče je bilo spremenjeno v tržnico. Bog namreč hoče, da je njegov tempelj hiša molitve za vsa ljudstva (prim. Iz 56,7). Od tu izhaja Jezusova odločitev, da prevrne mize menjalcem denarja in odžene živali. To očiščenje svetišča je bilo potrebno zato, da bi Izrael ponovno odkril svojo poklicanost, da je luč za vsa ljudstva, torej malo ljudstvo izbrano, da je v službi zveličanja, ki ga Bog želi dati vsem. Jezus ve, da ga bo to izzivanje drago stalo. In ko ga vprašajo: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ko tako delaš? (Jn 2,18), jim Gospod takole odgovori: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom obudil« (v. 19).

Ravno ta vrstica je, ki jo želim nocoj izročiti vam, pastoralne ekipe. Zaupana vam je naloga, da pomagate vašim skupnostim in pastoralnim delavcem pri doseganju prebivalcev tega mesta tako, da odkrijete nove poti za srečanje s tistim, ki je oddaljen od vere in Cerkve. Toda, pri opravljanju te službe ponesite v sebi to zavest, to zaupanje, da ni človeškega srca, v katerem se Kristus ne bi hotel ali bi mogel ponovno roditi. V našem življenju grešnikov se nam pogosto zgodi, da se oddaljimo od Gospoda in ugasnemo Duha. Podiramo Božji tempelj, ki je vsak od nas. Pa vendar to ni nikoli dokončno stanje, saj Gospodu zadostujejo trije dnevi za ponovno postavitev templja v nas!

Nihče, ki je od zla ranjen, ni na tej zemlji obsojen na večno ločitev od Boga. Na pogosto skrivnosten, a realen način naredi Gospod nove špranje, torej želje dobrega in lepega, ki napravijo prostor za evangelizacijo. Včasih se lahko naleti na nezaupanje in sovražnost, a se zaradi tega ni treba ustaviti, temveč ohraniti prepričanje, da Bogu zadostujejo trije dnevi za obuditev svojega Sina v srcu človeka. To je zgodovina tudi nekaterih med nami, torej temeljito spreobrnjenje, ki je sad nepredvidenega delovanja milosti. Mislim na 2. vatikanski koncil: »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, torej božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da so pridruženi velikonočni skrivnosti« (v. 22).

Naj nam Gospod da, da bomo vse to izkusili v našem evangelizacijskem delovanju. Da bomo lahko rastli v veri v velikonočno skrivnost in bili pridruženi njegovi »gorečnosti« za našo hišo. Srečno pot!