Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za slovesni praznik Binkošti

Apd 2,1-11

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko je zaradi tega nastal hrup, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: 'Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!

1 Kor 12,3-7.12-13

Zato vas spominjam, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne pravi: »Jezus je izobčen,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur pa je dano razkritje Duha v skupno korist. Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako je tudi Kristus. Saj smo bili namreč enem Duhu vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

Jn 20,19-23

Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil sredo mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! 
Kakor je Oče mene poslal, 
tudi jaz vas pošiljam.«

In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Razlaga cerkvenih očetov

V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzočih narodov in čudenje množice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslušalcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odrešenih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teološki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izročitev nove sinajske postave na binkošti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so prišla v Jeruzalem, torej se novi Izrael v moči Svetega Duha obrne na stari Izrael. Cerkveni očetje zaznavajo pri Luku teologijo, ki namiguje na novi Sinaj, ko poudarjajo pomen petdesetih dni, nekateri opozarjajo na besedo 'začetek evangelija', kar bi pomenilo začetek novega ljudstva. Sv. Janez Krizostom, sv. Ciril Jeruzalemski in Arator pa povežejo krst kristjanov s krstom v Svetem Duhu. Bedi Častitljivemu in Cirilu Jeruzalemskemu je iz dejstva Lukovega omenjanja daru jezikov jasno, da nakazuje na propad Babilona, ter na to, da prisotnost tega daru kaže na univerzalnost (vesoljnost) Cerkve. K temu pritrjujejo še sv. Avguštin, sv. Leon Veliki ter sv. Kasiodor. »Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

»Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

Misli Benedikta XVI.

Knjiga apostolskih del poudarja, da so vsi zbrani v dvorani zadnje večerje »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Molitev je torej osnovna dejavnost porajajoče se Cerkve, saj po njej od Gospoda prejema enotnost in se pusti voditi Njegovi volji, kot o tem pričuje žreb s katerim so izbrali kdo bo prevzel Judovo mesto (prim. Apd 1,25).

Ta skupnost je bila ponovno zbrana na istem kraju, v dvorani zadnje večerje, zjutraj na judovski praznik Binkošti, to je praznik Zaveze, med katerim so se spominjali dogodka na Sinaju, ko je Bog predložil po Mojzesu, da bi Izrael postal njegova lastnina izmed vseh ljudstev, kot znamenje njegove svetosti (prim. 2Mz 19). Kakor je zapisano v 2 Mojzesovi knjigi, se je sklepanje zaveze dogajalo med mogočnim razodevanjem Gospodove moči: »Vsa Sinajska gora se je kadila, ker je GOSPOD v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla« (2Mz 19,18). Prvini vetra in ognja se pojavita tudi za binkošti v Novi zavezi, vendar tako, da ne vzbujata več strahu. Ogenj se pojavi v obliki jezikov in obstane nad vsakim učencem po eden in »vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« in so začeli zaradi učinka tega izlitja »govoriti v tujih jezikih« (Apd 2,4). Gre za resničen krst skupnosti z ognjem, neke vrste novo stvarjenje. Na binkošti je bila Cerkev ustanovljena, ne iz človeške volje temveč iz moči Božjega Duha. Takoj se opazi, da je Duh dal življenje skupnosti, ki je istočasno ena in vesoljna, ter je tako prerasla prekletstvo Babela (prim. 1Mz 11,7-9). Dejansko lahko samo Sveti Duh, ki ustvarja edinost v ljubezni in medsebojnem sprejemanju različnosti, osvobodi človeštvo nenehne skušnjave po zemeljski moči, ki hoče vse nadvladati in uniformirati.

»Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico, ki bi jo rad sedaj omenil: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1). Od binkoštnega dogodka naprej se v polnosti razodeva zveza med Kristusovim Duhom in Njegovim mističnim Telesom, ki je Cerkev. Rad bi se zaustavil ob enem posebnem vidiku delovanja Svetega Duha, to je ob prepletanju mnogovrstnosti in edinosti. O tem govori drugo berilo, ko razpravlja o skladnosti različnih milostnih darov v občestvu z istim Duhom. To se zelo jasno pokaže že v današnjem odlomku iz Apostolskih del. V binkoštnem dogodku je jasno, da pripadajo Cerkvi številni jeziki in različne kulture, ki se lahko v veri medsebojno razumejo in bogatijo. Sveti Luka nam želi jasno posredovati temeljno zamisel, da je Cerkev že od svojega rojstva katoliška to je vesoljna. Od svojega začetka govori vse jezike, saj je Evangelij, ki ji je zaupan, namenjen vsem narodom, kakor je hotel in naročil Vstali Kristus (prim. Mt 28,19). Cerkev, ki se je rodila na binkošti, ni le delna Cerkev, to je Jeruzalemska Cerkev, temveč je vesoljna Cerkev, ki govori jezike vseh narodov. Iz Jeruzalemske Cerkve so se porodile druge skupnosti v vseh delih sveta, delne Cerkve, ki so vse in vedno udejanjenje ene in edine Kristusove Cerkve. Zato katoliška Cerkev ni federacija Cerkva, temveč je ena sama resničnost. Skupnost, ki ni v tem smislu katoliška, niti ni Cerkev.

Homilija 12. junij 2011 
Na binkoštni praznik se je Cerkev v minulih dneh pripravljala z molitvijo, z vztrajno in ponavljajočo prošnjo Bogu za ponovno izlitje Svetega Duha nad nas. Tako je Cerkev ponovno doživela to, kar se je zgodilo na njenih začetkih, ko so apostoli zbrani v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Zbrani so bili v ponižnem in zaupljivem pričakovanju, da se bo izpolnila Očetova obljuba o kateri jim je govoril Jezus: ‘Vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu ... prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas' (Apd 1,5.8).

To kar nam želi reči Cerkev je, da je Duh stvarnik vseh stvari ter Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal od Očeta nad skupnost njegovih učencev eden in isti Duh. Stvarjenje in odrešenje sta povezana med seboj in dejansko izražata eno in isto skrivnost ljubezni in zveličanja. Vera v Duha Stvarnika in vera v Duha, ki ga je Vstali Kristus podaril apostolom in ga podarja vsakemu od nas, sta tako neločljivo povezani. V Svetem Duhu namreč prepoznamo v Kristusu Gospoda in v njem lahko tudi izpovemo vero Cerkve: da je 'Jezus Gospod'.

Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha v njih, človeku Božje življenje.

V današnji liturgiji pa najdemo še eno povezavo. Sveti Duh je Stvarnik in je prav tako Duh Jezusa Kristusa na način, da so Oče, Sin in Sveti Duh en in edini Bog. V luči današnjega prvega berila lahko dodamo: Sveti Duh poživlja Cerkev. Ta ne izhaja iz volje, premisleka in sposobnosti človeka ter njegove organizacijske sposobnosti, saj če bi bilo tako, bi že zdavnaj zamrla, kakor mine vsaka človeška stvaritev. Ona je namreč Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh... Od prvega trenutka jo je Sveti Duh ustvaril, kot Cerkev vseh narodov. Tako objema ves svet, presega vse meje ras, slojev in narodov. Podira vse ovire ter združuje ljudi v izpovedi vere v Troedinega Boga. Od vsega začetka je Cerkev ena, katoliška in apostolska. To je njena resnična narava in kot takšno jo moramo priznati. Ona je sveta, ne zaradi sposobnosti njenih članov, temveč ker jo Bog sam s svojim Duhom ustvarja in nenehno posvečuje.

Ob tem naj dodam besedo iz Janezovega evangelija, ki je zelo povezana s skrivnostjo Cerkve ustvarjene po Duhu. Beseda, ki jo je vstali Jezus dvakrat izgovoril, ko se je zvečer na veliko noč prikazal učencem v dvorani zadnje večerje: 'Shalom - Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21). Izraz 'shalom' ni samo pozdrav, ampak je veliko več. Je dar obljubljenega miru (prim. Jn 20,14,27), ki ga je osvojil Jezus za ceno svoje krvi. Je sad zmage v boju proti duhu zla. To je mir, 'ne kakor ga daje svet', temveč kakor ga lahko da samo Bog.

Živeti moramo v skladu z Duhom edinosti in resnice; in za to moramo moliti, da bi nas Sveti Duh razsvetlil in nas vodil, da bi premagali navdušenje nad sledenjem lastnih resnic in sprejeli Kristusovo resnico, ki jo posreduje Cerkev. Binkošti je praznik povezanosti, razumevanja in občestva. V današnjem svetu pa opažamo, kako sta razumevanje in občestvo med osebami pogosto površinska in otežena. Pomenljiva je pripoved o gradnji babilonskega stolpa, s katerim so ljudje sami hoteli zgraditi pot v nebesa in stopiti na mesto Boga. A medtem ko so postavljali stolp, so se postavili eden proti drugemu, izgubili so temeljni element, ki pripada človeški osebi, to je zmožnost sporazumevanja, razumevanja in skupnega dela. Ta svetopisemska zgodba vsebuje trajno resnico, ki jo lahko vidimo tudi v današnjem času. Z znanstvenim in tehničnim napredkom smo prišli do tega, da obvladujemo naravne sile, manipuliramo z elementi, proizvajamo živa bitja. V takem stanju se zdi, da je prositi Boga nekaj zastarelega in nekoristnega, saj lahko sami zgradimo vse. A ne zavedamo se, da živimo izkušnjo babilonskega stolpa. Res je sicer, da so se povečale možnosti komuniciranja, informiranja in posredovanja novic, ampak ali lahko rečemo, da se je povečala tudi sposobnost medsebojnega razumevanja ali pa se razumemo vedno manj? Odgovor najdemo v Svetem pismu: »Edinost lahko obstaja samo z darom Božjega Duha, ki nam bo dal novo srce in nov jezik, novo zmožnost sporazumevanja. To je tisto, kar se je zgodilo na binkošti.« Petdeseti dan po veliki noči je nad zbrane učence prišel plamen Svetega Duha in jih napolnil z božjim ognjem, z ognjem ljubezni, ki spreminja. Izginil je strah, srce je začutilo novo moč in začeli so govoriti v tujih jezikih, tako da so vsi lahko razumeli oznanilo Jezusa Kristusa, umrlega in vstalega. Na binkošti sta se tam, kjer sta bila ločitev in odtujenost, rodili edinost in razumevanje.

Jezus je rekel: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13). Delovati kot kristjani pomeni ne biti zaprti v lastni 'jaz', ampak se usmeriti proti vsemu; pomeni vase sprejeti celotno Cerkev oziroma notranje pustiti, da nas Cerkev sprejme. Duh nas uvaja v vso resnico, ki je Jezus, vodi nas, da jo poglobimo in razumemo. V znanju ne rastemo, če se zapremo v lastni 'jaz', ampak samo če postane zmožni poslušati in deliti, samo v 'mi' Cerkve in z držo globoke notranje ponižnosti. Kjer ljudje hočejo postati Bog, se lahko postavijo samo drug proti drugemu. Kjer pa se postavijo v Gospodovo resnico, se odprejo za delovanje njegovega Duha, ki jih podpira in povezuje.

Sv. Pavel je dejal: »Dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa«(Gal 5,16). Naše osebno življenje je zaznamovano z notranjim konfliktom med težnjami, ki prihajajo iz mesa, in tistimi, ki prihajajo iz Duha. Ne moremo slediti obojih; nenehno moramo izbirati, katere bomo sledili; in pravilno lahko izberemo samo s pomočjo Kristusovega Duha. Sv. Pavel našteva dela mesa: to so grehi egoizma in nasilja, kot so sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, razprtije, to so misli in dejanja, ki ne pomenijo zares človeškega in krščanskega življenja v ljubezni. Gre za smer, ki vodi v izgubo lastnega življenja. Sveti Duh pa nas vodi k Bogu, da bi že na tej zemlji lahko živeli zametek božjega življenja, ki je v nas. Kot pravi sv. Pavel: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir,« (Gal 5,22).

Misli papeža Frančiška

Homilija, nedelja, 8. junij 2014 
»Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« (Apd 2,4). Ko Jezus govoril apostolom med zadnjo večerjo, jim je rekel, da jim bo po svojem odhodu s tega sveta, poslal Očetov dar, Svetega Duha (prim. Jn 15,26). Ta obljuba je bila z močjo izpolnjena na binkoštni dan, ko se je Sveti Duh spustil na učence zbrane v dvorani zadnje večerje. To izlitje, čeprav izjemno, ni edino in izključno samo za tisti trenutek, ampak je dogodek, ki se je ponovil in se še ponavlja. Kristus, poveličan na Očetovi desnici, nadaljuje z uresničevanjem svoje obljube tako, da pošilja Cerkvi oživljajočega Duha, ki nas uči, spominja in nam omogoča govoriti.

Sveti Duh nas uči, je namreč notranji Učitelj. Skozi okoliščine življenja nas vodi po pravi poti. Uči nas pot. Na začetku se je Cerkev, torej krščanstvo, imenovala 'pot' (prim. Apd 9,2), saj je Jezus sam Pot. Sveti Duh nas uči hoditi za njim. Bolj kot učitelj nauka je Sveti Duh učitelj življenja. Za življenje pa je seveda pomembno tudi vedenje, znanje, a znotraj širšega in usklajenega obzorja krščanskega bivanja.

Sveti Duh nas spominja  
Sveti Duh nas spominja na vse tisto, kar je Jezus rekel. On je živ spomin Cerkve. Ko nas spominja, nam omogoča razumeti Gospodove besede. To spominjanje v Duhu in po Duhu ni samo, da si vtisnemo v spomin, ampak je bistveni vidik Kristusove navzočnosti v nas in v njegovi Cerkvi. Duh resnice in ljubezni nas spomninja na vse, kar je Kristus rekel ter nam omogoča vedno bolj vstopiti v pomen njegovih besed. Vsi imamo to izkušnjo, kot trenutek v kateri koli situaciji, ko pride misel, zatem druga, ki se naveže na svetopisemski odlomek. Sveti Duh je, ki nas vodi po tej poti, po poti živega spomina Cerkve. To pa od nas zahteva odgovor. Bolj velikodušen je odgovor, bolj postanejo v nas Jezusove besede življenje, drže, izbire, izrazi, pričevanje. Skratka Duh na spominja na zapoved ljubezni in nas poziva, naj jo živimo.

Kristjan brez tega spomina, ni pravi kristjan, je napol kristjan, je človek, ki je jetnik trenutka. Ne zna si iz spomina ustvarjati zaklad svoje zgodovine, ne zna ga brati in živeti kot zgodovino zveličanja. S pomočjo Svetega Duha pa lahko razlagamo notranje navdihe in dogodke življenja v luči Jezusovih besed. Tako v nas raste modrost spomina, modrost srca, ki je dar Duha. Naj Sveti Duh v vseh nas poživi krščanski spomin. Tisti dan je bila z učenci Žena spomina, tista Žena, ki je od začetka vse premišljevala v svojem srcu. Bila je Marija, naša Mati. Naj nam ona pomaga na tej poti spomina.

Sveti Duh nam omogoča govoriti 
Sveti Duh nas uči, spominja in še več, omogoča nam govoriti z Bogom ter z ljudmi. Ni nemega kristjana, nemega v duši. Ni! Zanj ni prostora.

V molitvi 
Omogoča nam v molitvi govoriti z Bogom. Molitev je dar, ki smo ga zastonjsko prejeli. Je pogovor z Njim v Svetem Duhu, ki moli v nas in nam omogoča, da se obračamo na Boga tako, da mu rečemo Oče, Očka, Abba (prim. Rim 8,15; Gal 4,4). To pa ni le fraza, temveč je resničnost. V resnici smo Božji otroci. »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji otroci« (Rim 8,14). Omogoča nam govoriti v trenutku izpovedi vere. Nihče namreč ne more reči: »Jezus je Gospod«, kot smo danes slišali, »brez Svetega Duha«.

V bratskem pogovoru 
Sveti Duh omogoča v bratskem pogovoru govoriti drug z drugim. Pomaga nam govoriti z drugimi tako, da jih prepoznamo kot brate in sestre, da govorimo z njimi prijateljsko, z nežnostjo, krotkostjo ter tako razumemo njihove stiske ter upanja, žalost in veselje.

Po preroštvu 
Je pa še več. Sveti Duh nam omogoča govoriti ljudem po preroštvu tako, da nas napravlja ponižne in učljive kanale Božje Besede. Preroštvo naj bo vedno odkritosrčno, naj jasno pokaže na nasprotja in krivice, a vedno s krotkostjo in konstruktivnim namenom. Prežeti z Duhom ljubezni smo lahko znamenje in orodje Boga, ki ljubi, ki služi in ki daje življenje.

Če povzamem: Sveti Duh nas uči pot, nas spominja na Jezusove besede in jih razlaga, omogoča nam moliti in reči Bogu Oče, omogoča nam v bratskem pogovoru pogovarjati se z ljudmi, omogoča nam govoriti po preroštvu.

Na binkoštni dan, ko so bili učenci napolnjeni s Svetim Duhom, je bil krst Cerkve, ki se je rodila v 'izhodu', ko se je 'odpravila' oznanjat dobro novico. Mati Cerkev, ki se odpravi služit. Spomnimo se: druga Mati, naša Mati, se je v naglici odpravila služit. Mati Cerkev in Mati Marija, obe devici, obe materi, obe ženi. Jezus je bil odločen do učencev; niso smeli zapustiti Jeruzalema, preden bi od zgoraj prejeli moč Svetega Duha (prim. Apd 1,4.8). Brez njega ni poslanstva, ni evangelizacije. Zato z vso Cerkvijo, z našo Materjo katoliško Cerkvijo kličimo: Pridi Sveti Duh!

Homilija, nedelja, 4. junij 2017 
Danes se konča velikonočni čas, petdeset dni, ki jih od Jezusovega vstajenja do binkošti še posebej zaznamuje navzočnost Svetega Duha. On je namreč najodličnejši velikonočni dar. Duh stvarnik je, ki vse dela novo. V današnjih berilih sta predstavljeni dve novosti: v prvem Duh nareja iz učencev novo ljudstvo; v evangeliju ustvarja v učencih novo srce.

Novo ljudstvo. Na binkoštni dan se je Duh spustil z neba v obliki »jezikov, podobnim plamenom, ki so se razdelili… Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v drugih jezikih« (Apd 2,3-4). Božja beseda s tem opiše delovanje Duha, ki je naprej obstal na vsakem od njih in zatem med vsemi vzpostavi komunikacijo. Vsakemu da en dar in vse zbere v enost. Z drugimi besedami, isti Duh ustvarja različnost in enost in na ta način oblikuje novo ljudstvo, tako raznovrstno, a združeno: vesoljno Cerkev. Najprej z domišljijo in nepredvidljivostjo ustvarja različnost, saj v vsakem obdobju stori tako, da zacvetijo nove in različne karizme. Zatem isti Duh uresniči enost: poveže, zbere, vzpostavi harmonijo: »S svojo navzočnostjo in s svojim delovanjem poveže v eno duhove, ki so si med sabo različni in ločeni« (sv. Ciril Aleksandrijski, Komentar Janezovega evangelija, XI. 11). Tako da je resnična enost, tista, kot jo hoče Bog, ki ni uniformiranost, ampak je enost v različnosti.

Da pa to storimo, si je dobro pomagati izogniti se dvema ponavljajočima se skušnjavama. Prva je ta, ko iščemo različnost brez enosti. To se zgodi, ko se hoče razlikovati od drugih, ko se oblikujejo koalicije in stranke, ko se togo vztraja na stališču izključevanja, ko se zapre v lastne posebnosti, ko se kdo ima za boljšega ali ko so tisti, ki imajo vedno prav. Tedaj se izbere del, ne vse, pripadati k temu ali onemu, ne pa Cerkvi, se postane 'navijač' enega dela, ne pa brat in sestra v istem Duhu, torej 'desni' ali 'levi' kristjani, ne pa Jezusovi; togi varuhi preteklosti ali avantgardisti prihodnosti, ne pa ponižni in hvaležni otroci Cerkve. Tako pride do različnosti brez enosti. Nasprotna skušnjava pa je, če iščemo enost brez različnosti. Na ta način pa enost postane uniformiranost, obveznost delati vse skupaj in isto, misliti vsi na isti način. Tako se enost skrči na enakost in ni več svobode. Toda sveti Pavel pravi: »Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2Kor 3,17).

Naša molitev k Svetemu Duhu je torej to, da prosimo milost za sprejem njegove enosti, torej pogled, ki objame in ljubi onkraj osebnih prednosti, Njegovo Cerkev, našo Cerkev. Zavzeti se torej za enost vseh tako, da opravimo govorice s katerimi se seje ljuljko in zavist, ki zastruplja, kajti biti moški in ženske Cerkve pomeni biti moški in ženske občestva. Prosimo pa tudi za srce, ki čuti Cerkev kot svojo mater in svoj dom, gostoljuben in odprt dom, kjer si lahko podelimo raznovrstno veselje Svetega Duha.

Sedaj preidimo k drugi novosti: novo srce. Ko se je Vstali Jezus prvič prikazal svojim, je rekel: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23). Jezus ni obsodil svojih, ki so ga med trpljenjem zapustili in zatajili, ampak jim podari Duha odpuščanja. Duh je prvi dar Vstalega in je predvsem za odpuščanje grehov. Glejte, začetek Cerkve; glejte, lepilo, ki nas drži skupaj; cement, ki drži skupaj opeko doma: odpuščanje. Kajti odpuščanje je naj, naj dar, je največja ljubezen, je to, kar nas ne glede na karkoli ohranja povezane, ki onemogoča razpad, ki okrepi in utrjuje. Odpuščanje osvobaja srce in omogoča ponovni začetek. Opuščanje daje upanje, brez odpuščanja ne moremo graditi Cerkve.

Duh odpuščanja, ki vse razreši v skladnost, nas preganja, da zapustimo druge poti, tisto površno njega, ki sodi; tisto brez izhoda njega, ki zapira vsaka vrata; tisto enosmerno njega, ki kritizira druge. Duh pa nas nasprotno priganja, da hodimo po dvosmerni poti prejetega in podarjenega odpuščanja, božanskega usmiljenja, ki postane ljubezen bližnjemu, dejavna ljubezen, kot »edini kriterij« po katerem mora biti vse storjeno ali ne storjeno, spremenjeno ali ne spremenjeno«. Prosimo za milost, da bomo delali vedno lepše obličje naše matere Cerkve tako, da jo bomo prenavljali z odpuščanjem in popravljanjem nas samih, kajti le tako bomo lahko z dejavno ljubeznijo popravljali druge.

To prosimo Svetega Duha, ogenj ljubezni, ki gori v Cerkvi in v nas, čeprav ga pogosto pokrivamo s pepelom naših krivd: »Božji Duh, Gospod, ki si v mojem srcu ter v srcu Cerkve, Ti, ki pelješ naprej Cerkev oblikujoč jo v različnosti, pridi. Da bi lahko živeli, te potrebujemo, kakor potrebujemo vodo. Ponovno se spusti nad nas in uči nas enosti, prenovi naša srca in uči nas ljubiti, kakor nas Ti ljubiš, odpuščati, kakor ti odpuščaš. Amen.

Homilija, nedelja, 31. maj 2020 
»Različni so milostni darovi, isti pa je Duh« (1 Kor 12,4), piše Korinčanom apostol Pavel. In nadaljuje: »In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog« (5-6), Različni – isti: Sveti Pavel vztrajno postavlja skupaj ti besedi, ki si navidez nasprotujeta. Hoče nam reči, da je Sveti Duh tisti isti, ki spravi skupaj različne; in da se je tudi Cerkev rodila tako: iz nas, različnih, ki nas je združil Sveti Duh.

Stopimo torej k začetku Cerkve, v binkoštni dan. Poglejmo apostole: med njimi so preprosti ljudje, vajeni živeti od dela lastnih rok kot ribiči; in je tudi Matej, ki je bil izobražen izterjevalec davkov. Različen izvor in družbene okoliščine, hebrejska in grška imena, blagi in ognjeviti značaji, različne vizije in nagibi. Vsi bodo drugačni. Jezus jih ni spremenil, ni jih poenotil kot serijske odlitke, ne. Pustil je njihovo raznolikost, zdaj pa jih zedinja tako, da jih mazili s Svetim Duhom. Edinost – edinost med njimi različnimi – prihaja z maziljenjem. Na binkošti apostoli doumejo zedinjujočo moč Duha. Z lastnimi očmi jo vidijo, ko vsi, čeprav govorijo različne jezike, postanejo eno samo ljudstvo: Božje ljudstvo, ki ga je oblikoval Duh, ki tke edinost iz naših razlik, ki daje sozvočje, ker v Duhu je sozvočje. On je sozvočje.

Stopimo zdaj k sebi, v današnjo Cerkev. Lahko se vprašamo: »Kaj nas povezuje, na čem temelji naša edinost?« Tudi med nami so razlike, na primer v mišljenju, odločitvah, nagibih. Toda vedno obstaja skušnjava, da bi z golim mečem branili svoje ideje, prepričani, da so dobre za vse, in bi se strinjali samo s tistimi, ki mislijo kakor mi. To je kruta skušnjava, ki nas ločuje. Toda to je vera po naši podobi, ne tisto, kar hoče Duh. Tako bi lahko mislili, da nas povezujejo iste reči, v katere verjamemo, in isto ravnanje, ki ga izvajamo. A je še več kot to: naše počelo edinosti je Sveti Duh. On nas spominja, da smo predvsem ljubljeni Božji otroci, v tem vsi enaki in vsi različni. Duh prihaja k nam kljub naši raznolikosti in bedi, da nam pove, da imamo samo enega Gospoda, Jezusa, in samo enega Očeta, in da smo zato bratje in sestre! To je naše izhodišče, glejmo na Cerkev, kakor to počne Duh, ne kakor dela svet. Svet nas vidi z desne in z leve, s to ideologijo in z drugo ideologijo; Duh nas vidi, da smo Očetovi in Jezusovi. Svet vidi starokopitne in napredne; Duh vidi Božje otroke. Posveten pogled vidi strukture, ki jih je treba narediti učinkovitejše; duhovni pogled vidi brate in sestre, ki moledujejo za usmiljenje. Duh nas ljubi in pozna mesto vsakega v celoti; zanj nismo pleve, ki jih veter raznaša, ampak nenadomestljivi kamenčki njegovega mozaika.

Vrnimo se v binkoštni dan in odkrijmo prvo delo Cerkve: oznanilo. In vendar vidimo, da apostoli ne pripravljajo neke strategije. Ko so bili zaprti tam v dvorani zadnje večerje, niso pripravljali neko strategijo, ne niso pripravljali, nimajo pastoralnega načrta. Lahko bi si razdelili ljudi po skupinah glede na razna ljudstva, najprej spregovorili bližnjim, potem bolj oddaljenim, vse po redu… Lahko bi tudi še malo počakali z oznanilom in se vmes poglobili v Jezusov nauk, da bi se izognili tveganjem … Ne. Duh noče, da bi se spomin na Učitelja gojil v zaprtih krogih, v odmaknjenih kotičkih, kjer se človeku zahoče »ugnezditi«. To je strašna bolezen, ki lahko pride v Cerkev. Cerkev ne kot skupnost, ne kot mati, ampak kot gnezdo. On odpira, zažene, potiska onkraj že povedanega in že storjenega, onkraj ograj plašne in oprezne vere. V svetu se brez premišljene dispozicije in preračunane strategije vse sesuje. Nasprotno pa v Cerkvi Duh zagotavlja edinost tistemu, ki oznanja. In apostoli gredo: nepripravljeni vstopijo v igro, pridejo ven. Eno samo hrepenenje jih nosi: da bi dali, kar so prejeli. Lep je začetek Janezovega pisma: »To kar smo prejeli in smo videli, vam damo« (prim. 1Jn 1,1).

Končno se nam svita, kaj je skrivnost edinosti, skrivnost Duha. Skrivnost edinosti v Cerkvi, skrivnost Duha je dar. Ker je On dar, živi tako, da se daruje, in nas na ta način drži skupaj, tako da nas naredi deležne istega daru. Pomembno je verovati, da je Bog dar, ki se ne jemlje, ampak se daje. Zakaj je pomembno? Ker je od tega, kako razumemo Boga, odvisno, kakšni bomo kot verniki. Če imamo v mislih Boga, ki jemlje in se uveljavlja, bomo tudi mi hoteli jemati in se uveljavljati: zasedali bomo prostor, zahtevali pomembnost, iskali oblast. Če pa imamo v srcu Boga, ki je dar, se vse spremeni. Če se zavedamo, da je to, kar smo, njegov dar, zastonjski in nezasluženi dar, bomo tudi sami hoteli iz življenja narediti dar. In s tem, da ponižno ljubimo, zastonj in veselo služimo, bomo svetu podarili pravo Božjo podobo. Duh, žívi spomin Cerkve, nas bo spomnil, da smo se rodili iz daru in da rastemo tako, da se darujemo; ne tako, da se ohranjamo, ampak tako, da se darujemo.

Dragi bratje in sestre, poglejmo vase in se vprašajmo, kaj nas ovira pri darovanju. Recimo, trije so sovražniki daru, trije glavni, ki vedno prežijo pri durih srca: narcisizem, viktimizem in pesimizem (zagledanost vase, igranje žrtve in črnogledost). Narcisizem pomeni, da malikujemo sami sebe, da uživamo samo v svojih koristih. Narcis misli: »Življenje je lepo, če imam od njega korist.« In tako pride do besed: »Zakaj bi se moral darovati drugim?« Kako v tej pandemiji boli narcisizem, zapiranje v lastne potrebe, brezobzirnost do drugih, nepriznavanje lastne krhkosti in svojih napak. A tudi drugi sovražnik, viktimizem, je nevaren. Viktimist se vsak dan pritožuje nad drugimi: »Nihče me ne razume, nihče mi ne pomaga, nihče me nima rad, vsi me zatirajo!« Kolikokrat smo slišali ta pritoževanja. In njegovo srce se zapre, medtem ko se sprašuje: »Zakaj se mi drugi ne darujejo?« Kako grd je viktimizem v drami, ki jo doživljamo! Misliti, da nas nihče ne razume in ne izkuša tega, kar mi izkušamo. Slednjič je tu še pesimizem. Tukaj so vsakdanje litanije take: »Nič ne deluje, ne družba ne politika ne Cerkev …« Pesimist se jezi na ves svet, a ostaja negiben in misli: »Kaj pa imam od tega, če dajem? Vse je brez haska.« Kako poguben je pesimizem pri velikih naporih novih začetkov, ko vse vidi črno, ko ponavlja, da ne bo nič več tako, kot je bilo! Ko tako misli, se zagotovo ne bo vrnilo upanje. V teh treh, v maliku narcisa - ogledala; boga - ogledala, boga - pritoževalca in boga – negativca, je vse črno, vse temno. Znajdemo se v pomanjkanju upanja in potrebno nam je ovrednotiti dar življenja, dar, kar vsak od nas je. Zato potrebujemo Svetega Duha, Božjega daru, ki nas ozdravi narcisizma, viktimizma in pesimizma (zagledanosti vase, igranja žrtve in črnogledosti), da nas ozdravi ogledala, pritoževanja in teme.

Bratje in sestre, prosimo ga: Sveti Duh, Božji spomin, poživi v nas spomin na prejeti dar. Osvobodi nas ohromelosti sebičnosti in vžgi v nas željo po služenju, po dobrih delih. Kajti hujša od te krize je samo še drama, da bi jo zapravili, tako da bi se zaprli vase. Pridi, Sveti Duha: Ti, ki si sozvočje, naredi nas za graditelje edinosti. Ti, ki se vedno daješ, daj nam pogum, da bomo izstopili iz sebe, da se bomo ljubili in si pomagali, da bomo postali ena sama družina. Amen. 
Prevedel br. Miran Špelič OFM

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 31. maj 2020 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes ko je trg odprt, se lahko vrnemo. Kako lepo. Danes obhajamo velik praznik, binkošti, in se spominjamo izlitja Svetega Duha na prvo krščansko skupnost.

Današnji evangelij (prim. Jn 20,19-23) nas povede v velikonočni večer in nam pokaže vstalega Jezusa, ki se pojavi v dvorani zadnje večerje, kamor so se zatekli učenci. Bali so se. »Stopil je v sredo mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹« (19). Te prve besede, ki jih je izgovoril Vstali: »Mir vam bodi,« moramo razumeti več kot pozdrav. Izražajo odpuščanje, ki je podeljeno učencem, ki so ga, če rečemo po resnici, zapustili. To so besede sprave in odpuščanja. Tudi mi, ko drugim voščimo mir, dajemo odpuščanje in tudi prosimo za odpuščanje. Jezus ponuja svoj mir prav tem učencem, ki jih je strah, ki komaj verjamejo, kar so celo videli, namreč da je grob prazen, in podcenjujejo pričevanje Marije Magdalene in drugih žena. Jezus odpušča, vedno odpušča in ponuja svoj mir svojim prijateljem. Ne pozabite, Jezus se nikoli ne utrudi odpuščati, mi se utrudimo prositi odpuščanja.

Ko Jezus svojim učencem odpušča in jih zbira okoli sebe, s tem iz njih dela svojo Cerkev: spravljeno skupnost, ki je pripravljena na poslanstvo. Spravljena in pripravljena za poslanstvo. Ko neka skupnost ni spravljena, ni pripravljena za poslanstvo. Pripravljena je za razpravljanje o sebi, o notranjih zadevah. Srečanje z vstalim Gospodom obrne na glavo vse življenje apostolov in jih spremeni v pogumne priče. Dejansko takoj potem reče: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (21). Po teh besedah razumemo, da so apostoli poslani, da nadaljujejo isto poslanstvo, ki ga je Oče izročil Jezusu. »Jaz vas pošiljam«. To ni čas, da bi se zapirali niti da bi objokovali »lepe čase«, preživete z Učiteljem, ne. Veselje vstajenja je veliko, a to je veselje, ki se širi, ki ga ne smemo obdržati samo zase, je za darovanje. Na nedelje v velikonočnem času smo najprej poslušali o tem prizoru, potem pa o srečanju z učencema iz Emavsa, nadalje o dobrem pastirju, poslovilni govor in obljubo Svetega Duha: vse je usmerjeno v okrepitev vere učencev – in tudi naše –, da bi vstopili v poslanstvo.

In prav za poživitev poslanstva da Jezus apostolom svojega Duha. Evangelij pravi: »In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: ›Prejmite Svetega Duha!« (22). Sveti Duh je ogenj, ki izžge grehe in naredi nove ljudi. Je ogenj ljubezni, s katerim bodo učenci lahko »zažgali« svet, tiste nežne ljubezni, ki ima raje male, uboge, odrinjene … V zakramentih krsta in birme smo prejeli Svetega Duha z njegovimi darovi: modrosti, umnosti, sveta, moči, spoznanja, pobožnosti, strahu Božjega. Slednji dar – strah Božji – je pravo nasprotje od strahu, ki je prej hromil učence: je ljubezen do Gospoda, je prepričanje o njegovem usmiljenju in dobroti, je zaupanje, da se lahko gibljemo v smeri, ki jo je On začrtal, ne da bi nam kdaj zmanjkalo njegove bližine in podpore.

Binkoštni praznik obnavlja zavest, da v nas biva oživljajoča navzočnost Svetega Duha. On tudi nam daje pogum, da pridemo ven izza zaščitnih sten naših dvoran zadnje večerje, naših skupin, da se ne bi zleknili v mirno životarjenje ali se zapirali v jalove navade.

Povzdignimo svojo misel še k Mariji. Ona je bila tam z apostoli, ko je prišel Sveti Duh, kot protagonistka s prvo skupnostjo, ki je čudovito izkusila binkošti, in jo prosimo, naj doseže za Cerkev živega misijonarskega duha.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 28. maj 2023 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na slovesni praznik binkošti nas evangelij vodi v dvorano zadnje večerje, kamor so se apostoli zatekli po Jezusovi smrti (Jn 20, 19-23). Vstali se je na večer velike noči pojavil med tem stanjem strahu ter tesnobe in ko je dihnil nad njimi, je rekel: »Prejmite Svetega Duha!« (v. 22). Tako želi Jezus z darom Svetega Duha učence osvoboditi strahu, ki jih drži doma zaprte, da bodo sposobni iti ven in postati pričevalci ter oznanjevalci evangelija. Zaustavimo se torej ob Svetem Duhu, ki osvobaja strahu.

Učenci so zaprli vrata, pravi evangelij, »zaradi strahu« (v. 19). Jezusova smrt jih je pretresla; njihove sanje so se razblinile; njihovo upanje izpuhtelo. In so se zaprli notri. Ne samo, kjer so bivali, ampak tudi znotraj srca. Tole, zaprti notri, bi rad poudaril. Kolikokrat se tudi mi zapremo znotraj nas samih? Kolikokrat, zaradi kakšne težke situacije, zaradi osebnega ali družinskega problema, zaradi trpljenja, ki nas zaznamuje ali zaradi zla, ki ga dihamo okoli nas, tvegamo, da počasi zdrsnemo v izgubo upanja in nam zmanjka poguma iti naprej? Večkrat se to zgodi. In takrat se kakor apostoli zapremo notri in se zabarikadiramo v labirint zaskrbljenosti.

Bratje in sestre, to »zapreti se notri«, se zgodi, ko v najtežjih situacijah pustimo strahu, da dobi premoč in da postane »pomemben glas« v nas. Ko vstopi strah, se zapremo. Vzrok je torej strah. Strah, da ne bomo zmogli, da bomo sami v vsakodnevnih bitkah, da bomo tvegali in zatem ostali razočarani, da bomo storili napačne odločitve. Bratje, sestre, strah blokira, ohromi in osami. Pomislimo na strah pred drugim, pred tujcem, pred drugačnim, pred tistim, ki drugače misli. Obstaja celo strah pred Bogom, da me bo kaznoval, da se bo spravil name… Če prepustimo prostor tem lažnim strahovom, se bodo vrata srca, družbe in tudi Cerkve zaprla. Kjer je strah, je zaprtost. In to ni dobro.

Evangelij pa nam ponuja zdravilo Vstalega, to je Svetega Duha. On osvobaja zaporov strahu. Ko so prijeli Duha, so apostoli – kar danes praznujemo – šli ven iz dvorane zadnje večerje in se napotili v svet odpuščati grehe in oznanjati dobro novico. Po Njegovi zaslugi so strahovi premagani in vrata so se odprla. Sveti Duh namreč dela tako, da čutimo Božjo bližino in njegova ljubezen prežene strah, razsvetli pot, tolaži in podpira med nasprotovanji. Ko se znajdemo pred strahovi in zaprtostmi, tedaj kličimo Svetega Duha za nas, za Cerkev, za ves svet, da bodo nove binkošti pregnale strahove, ki nas napadajo in poživile ogenj Božje ljubezni.

Presveta Marija, ki je bila prva napolnjena s Svetim Duhom, naj prosi za nas.

Homilija, nedelja, 28. maj 2023 
Danes nam Božja Beseda kaže Svetega Duha v delovanju. Vidimo ga, kako deluje v treh okoliščinah: v svetu, ki ga je ustvaril, v Cerkvi in v naših srcih.

1. Najprej v svetu, ki ga je ustvaril, v stvarstvu. Sveti Duh deluje vse od začetka: »Pošlješ svoj dih, ustvarjena so,« smo molili s psalmom (Ps 104,30). On je namreč creator Spiritus (prim. sv. Avguštin, In Ps, XXXII,2,2), Duh stvarnik: tako ga Cerkev kliče že stoletja. Vendar se lahko vprašamo, kaj dela Duh pri stvarjenju sveta? Če vse izvira od Očeta, če je vse ustvarjeno po Sinu, kakšna je posebna vloga Duha? Veliki cerkveni oče sv. Bazilij je zapisal: »Če skušaš stvarjenju odtegniti Duha, se vse stvari pomešajo in njihovo življenje se kaže brez zakona, brez reda« (Spir., XVI,38). To je torej vloga Duha: On je tisti, ki v začetku in v vsakem času poskrbi, da stvari prehajajo iz nereda v red, iz razpršenosti v povezanost, iz zmede v harmonijo. Ta njegov način delovanja vidimo vedno v življenju Cerkve. Z eno besedo, on daje svetu harmonijo; na ta način »vodi tok časov in prenavlja obličje zemlje« (Veselje in upanje, 26; Ps 104,30). Prenavlja zemljo, toda pozor, ne s spreminjanjem resničnosti, ampak tako, da jo usklajuje; to je njegov način, kajti On je sam v sebi harmonija, Ipse harmonia est  je rekel cerkveni oče (sv. Bazilij, In Ps. 29,1).

Danes je v svetu veliko nesloge, veliko razdeljenosti. Vsi smo povezani, in vendar se počutimo med seboj razvezani, omamljeni od brezbrižnosti in izčrpani od osamljenosti. Toliko vojn, toliko spopadov: zlo, ki ga človek lahko stori, se zdi neverjetno! V resnici pa naše sovražnosti napaja duh delitve, hudič, čigar ime pomeni ravno »delilec«. Naše zlo, našo razpadanje predhaja in presega hudobni duh, »ki zapeljuje vesoljni svet« (Raz 12,9). Uživa v nasprotovanjih, v krivicah, v obrekovanju. To je njegovo veselje. Spričo zla nesloge naši napori za ustvarjanje harmonije ne zadoščajo. Zaradi tega Gospod na vrhuncu svoje velike noči, na vrhuncu odrešenja izlije na ustvarjeni svet svojega dobrega Duha, Svetega Duha, ki se zoperstavi duhu, ki ločuje, ker je harmonija, Duha edinosti, ki prinaša mir. Vsak dan ga kličimo nad naš svet, nad naše življenje in nad kakršno koli razdeljenost!

2. Poleg stvarstva ga vidimo na delu v Cerkvi, začenši z binkoštnim dnem. Bodimo pa pozorni, da Duh ne začne Cerkve tako, da bi izdal navodila in pravila skupnosti, ampak se spusti na vsakega apostola. Vsak prejme posebne milosti in različne karizme. Vsa ta številčnost različnih darov bi lahko povzročila zmedo, vendar Duh, tako kot v stvarstvu, rad ustvarja harmonijo ravno izhajajoč iz številčnosti. Njegova harmonija ni vsiljen in odobren red, ne; v Cerkvi je red, ki je »urejen glede na raznovrstnost darov Duha« (sv. Bazilij, Spir., XVI,39). Na binkošti se je namreč Sveti Duh spustil v številnih ognjenih jezikih: vsakomur da sposobnost, da govori druge jezike (prim. Apd 2,4) in slišati, kako njegov jezik govorijo drugi (prim. Apd 2,6-11). Ne ustvari torej za vse enakega jezika, ne izbriše razlik, kultur, ampak vse to usklajuje brez homologiranja, brez standardiziranja. To nam da misliti v tem trenutku, ko je skušnjava vračanja nazaj, ki skuša homologirati vse v navidezne stroke brez vsebine.

Ostanimo pri tem vidiku, pri Duhu, ki ne izhaja iz strukturiranega projekta, kakor bi storili mi, ki se potem pogosto razpršimo v svojih programih; ne, On začne s podarjanjem zastonjskih in preobilnih darov. Ob binkoštih, poudarja besedilo, so bili »vsi napolnjeni s Svetim Duhom« (Apd 2,4). Vsi napolnjeni, tako se začne življenje Cerkve. Ne z natančno razčlenjenim načrtom, ampak z doživljanjem iste Božje ljubezni. Duh tako ustvarja harmonijo, nas vabi, naj občutimo začudenje nad njegovo ljubeznijo in njegovimi darovi, ki so navzoči v drugih. Kot nam je dejal sv. Pavel: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti […]V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo« (1 Kor 12,4.13). Vsakega brata in sestro v veri gledati kot del istega telesa, ki mu sam pripadam. To je harmoničen pogled Duha, to je pot, ki nam jo kaže!

In sinoda, ki je v teku, je – in mora biti – pot v skladu z Duhom. Ne parlament, da bi se sklicevali na pravice in potrebe v skladu z agendo sveta, ne priložnost, da bi šli tja, kamor piha veter, ampak priložnost, da smo poslušni vejanju Duha. Kajti v morju zgodovine Cerkev pluje samo z Njim, ki je »duša Cerkve« (sv. Pavel VI., Discorso al Sacro Collegio per gli Auguri onomastici, 21. junija 1976), srce sinodalnosti, motor evangelizacije. Brez Njega je Cerkev negibna, vera je samo nauk, morala samo dolžnost, pastorala samo delo. Večkrat slišimo tako imenovane mislece, teologe, ki nam dajejo hladne, matematične nauke,  ker tu notri manjka Duh. Z Njim pa je vera življenje, Gospodova ljubezen nas osvoji in ponovno se rodi upanje. Ponovno postavimo Svetega Duha v središče Cerkve, sicer naše srce ne bo gorelo od ljubezni do Jezusa, ampak do nas samih. Postavimo Duha na začetek in v srce sinodalnih del. Kajti »danes Cerkev potrebuje predvsem Njega! Vsak dan mu torej recimo: pridi, pridi!« (prim. prav tam., Udienza generale, 29 novembre 1972). In hodimo skupaj, ker Duh, tako kot ob binkoštih, rad pride, ko so »zbrani vsi skupaj« (prim. Apd 2,1). Da, da bi se pokazal svetu, je izbral trenutek in kraj, ko so bili vsi skupaj. Da bi bilo Božje ljudstvo napolnjeno z Duhom, mora torej hoditi skupaj, uresničevati sinodo. Tako se v Cerkvi obnavlja harmonija, ko hodimo skupaj z Duhom v središču. Bratje in sestre, gradimo harmonijo v Cerkvi!

3. Končno Duh ustvarja harmonijo v naših srcih. To vidimo v evangelijih, kjer Jezus v večeru velike noči dihne v učence in pravi: »Prejmite Svetega Duha« (Jn 20,22). Daje ga iz čisto določenega namena: da bi odpuščali grehe, da bi spravljali duhove, da bi prinašali harmonijo srcem, ki jih trga zlo, ki jih razbijajo rane, ki jih razkraja občutek krivde. Samo Duh prinaša skladnost v srce, saj je On tisti, ki ustvarja »zaupnost z Bogom« (sv. Bazilij, Spir., XIX,49). Če želimo skladnost, iščimo Njega, ne posvetnih dopolnil. Vsak dan kličimo Svetega Duha, vsak dan začnimo z molitvijo k Njemu, bodimo Mu poslušni!

In danes, na njegov praznik, se vprašajmo: sem poslušen harmoniji Duha? Ali pa zasledujem svoje načrte, svoje ideje, ne da bi se Mu pustil oblikovati, ne da bi dovolil, da me spremeni? Moje življenje vere se pusti podučiti Duhu ali pa je trmasto? Trmasto ob črki, trmasto ob tako imenovanih naukih, ki so samo hladen izraz nekega življenja? Sem prenagljen v sodbah, kažem s prstom in zaloputnem vrata drugim pred obrazom, in se imam za žrtev vseh in vsega? Ali pa sprejemam njegovo harmonično ustvarjalno moč, sprejemam »milost celote«, ki jo navdihuje, njegovo odpuščanje, ki daje mir? In s svoje strani odpuščam? Odpuščanje je namreč napravljanje prostora, da pride Sveti Duh. Pospešujem spravo in ustvarjam občestvo ali pa vedno iščem, vtikam nos tam, kjer so težave, da bi obrekoval, ločeval, uničeval. Odpuščam, pospešujem spravo, ustvarjam občestvo? Če je svet razdeljen, če se Cerkev polarizira, če je srce razbito, ne izgubljajmo časa s kritiziranjem drugih in z jezo nad samim seboj, ampak kličimo Duha, ki je sposoben razrešiti te stvari.

Sveti Duh, Jezusov in Očetov Duh, neizčrpni vir harmonije, izročamo ti svet, posvečamo ti Cerkev in svoja srca. Pridi Duh stvarnik, harmonija človeštva, prenovi obličje zemlje. Pridi, Dar darov, harmonija Cerkve, združi nas v Sebi. Pridi, Duh odpuščanja, harmonija srca, spremeni nas, kakor Ti znaš, po Mariji.