Praznik sv. Marjete Kasijske, blagoslov in pozdrav papeža Leona XIV.
Vatican News
Marjeta Kasijska (1380-1447), znana tudi kot Rita iz Cascie, je kot redovnica avguštinka štiriinštirideset let živela v avguštinskem samostanu v mestu Cascia, kjer se danes nahaja tudi njen grob. Slovesno mašo je dopoldne daroval vikar rimske škofije, kardinal Baldo Reina. Navzoč je bil tudi Alejandro Moral, vrhovni predstojnik reda svetega Avguština, ki je ob koncu maše posredoval papeževe besede med njunim zadnjim srečanjem: »Sveti oče me je prosil, naj se vam v njegovem imenu opravičim. Srečala sva se v ponedeljek in vprašal me je, ali bom prišel v Cascio. Odgovoril sem mu, da ja. Pošilja vam svoj pozdrav in molitev.«
Vrtnica, simbol trpljenja in kreposti
Slovesnega evharističnega bogoslužja se je udeležilo več sto ljudi, ki so v rokah nosili na tisoče rdečih vrtnic, simbol svete Rite. Povezan je s čudežem. Marjeta si je na smrtni postelji zaželela vrtnico z vrta svoje rojstne hiše v Roccaporeni; in čeprav je bilo sredi zime, so na vrtu res našli grm cvetočih vrtnic. Vrtnica s svojimi trni prav tako spominja na težave in preizkušnje, ki jih je doživljala Marjeta, prijeten vojn vrtnic pa na njene kreposti.
Izbrala je pot evangelija
Na svetničino težko življenje je med homilijo spomnil kardinal Reina: imela je izjemno težak zakon poln trpljenja, po osemnajstih letih zakona je bil njen mož umorjen, zatem sta bila ubita tudi oba njena sina. Ko je ostala sama, je vstopila v samostan avguštink v Cascii in sprejela redovniško življenje z velikim trpljenjem, ki jo je spremljalo do konca življenja. Lahko bi se odločila za pot zla in sovraštva, a izbrala je pot evangelija, torej pot odpuščanja.
»Zla se ne premaga z zlo. Zlo, ki je dodano zlu, je le zlo na kvadrat. Nikoli ne vodi k dobremu. Nobeno zlo še nikoli ni ustvarilo dobrega. Zlo vedno povzroča le zlo: prizadene tistega, ki ga doleti, prizadene storilca, ker oslabi srce. Škoduje družbenemu okolju in Cerkvi.«
»Načelo premagati zlo z dobrim je vedno aktualno,« je nadaljeval. »Sveta Rita bi se lahko maščevala za umor svojega moža. Na zlo bi lahko odgovorila z več zla in morda celo dobila odobravanje drugih. Vendar je izbrala drugačno pot: izbrala je pot evangelija. Odločila se je za odpuščanje.«
Graditi odnose, ki so resnično človeški, še preden postanejo krščanski
Danes nas zares zelo skrbi zaradi vsega, kar se dogaja na svetu. Veliko je vojn, za katere se zdi, da se ne bodo nikoli končale in da se le stopnjujejo z vse bolj slepim nasiljem. »Toda če za trenutek pustimo ob strani mednarodne konflikte – za katere še naprej molimo –, poglejmo tudi naš družbeni kontekst. Koliko nasilja je tudi v družinah, majhnih skupnostih, v vsakdanjih odnosih. Zdi se, da je edino orožje, ki ga imamo na voljo za spopadanje s konflikti, nasilje.« Kardinal Reina je dodal, da žal tudi v Italiji prihaja do skrajnih primerov, ko se ljudje pobijajo med seboj, pri čemer je izpostavil vedno več primerov femicidov, ko je umor žensk skoraj normalizirano nasilje.
Jezus pa nam je pokazal drugačno pot: »Vedno je vse premagal z dvojno ljubeznijo. Ne z dvojnim sovraštvom. To je preroško sporočilo. Papež Leon XIV. je jasno povedal, da moramo razorožiti jezik. In danes je to nujen poziv: razorožiti moramo jezik, čustva, srce. Zamisliti si moramo nove poti, graditi odnose, ki so resnično človeški, še preden postanejo krščanski.«
Krščanstvo ni čarovnija
Krščanstvo »ne more biti religija priložnosti«, ko se spomnimo, da smo kristjani, ko pride nedelja, božič, velika noč, neki praznik, in stopimo k Bogu, morda prejmemo obhajilo. Preostalega življenja pa se evangelij ne dotakne. »Podati se moramo v globino,« je izpostavil kardinal. Kdor ostaja v Bogu, ne more biti nepošten. Kdor ostaja v Bogu, ne more prezirati slabotnega, sirote, vdove, tujca, kajti v Bogu je vedno dobro. Sveta Rita je kljub težavam ostala polna radosti, kar je še eno pomembno življenjsko sporočilo te avguštinske svetnice.
»Bila je žena, ki je živela v tako tesnem odnosu z Gospodom Jezusom, da je na svojem telesu nosila znamenja njegovega trpljenja. Ostati v Njem ne pomeni lahkega življenja. Vera ni neka čarovnija. Krščanstvo ni čarovnija. Smo kristjani, duhovniki, menihinje, moški in ženske v različnih službah ... in imamo zapletena življenja. Življenje, ki ga zaznamujejo bolezen, napor, neuspeh, skušnjava. Tako kot sveta Rita. Prav vera nam pomaga, da se z vsem tem soočimo z zavestjo, da je Bog z nami. Da nas ne zapušča. Svet potrebuje vonj svetosti, bratstva, prijaznosti, sprejemanja in domačnosti. Cascia lahko postane središče, od koder se bo ta vonj širil po svetu.«
