Papež Leon XIV.: Naseliti puščave, Božje kraljestvo je kraljestvo miru

Papeževa želja je, da bi »v veselju spoznali, da je kamen, ki so ga zidarji zavrgli, postal izbran in dragocen vogalni kamen; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen (prim. 1 Pt 2,6). Upanje namreč ne razočara (prim. Rim 5,5)«.

Premagovati zidove nezaupanja

»Puščave so običajno odvrženi kraji in veljajo za neprimerne za življenje. Pa vendar tam, kjer se zdi, da ne more nič rasti, Sveto pismo vedno znova pripoveduje o krajih, kamor prihaja Bog. V puščavi se rodi njegovo ljudstvo. Pravzaprav le na poti skozi njegove tegobe dozori odločitev za svobodo. Svetopisemski Bog – ki opazuje, posluša, pozna trpljenje svojih otrok in jih pride rešit (prim. 2 Mz 3,7-8) –, puščavo spreminja v kraj ljubezni in odločitev, da zacveti kot vrt upanja. Preroki se ga spominjajo kot prizorišča zaroke, kamor se naj vrnemo vsakokrat, ko se srce ohladi, da bi začeli znova pri Božji zvestobi (prim. Oz 2,16). Menihinje in menihi že tisočletja naseljujejo puščave v imenu vseh nas ter pred Gospodom tišine in življenja predstavljajo vse človeštvo.«

Zato sveti oče ceni, da je ena od razstav, ki zaznamujejo letošnje srečanje v Riminiju, posvečena pričevanju alžirskih mučencev. »V njih sije poklicanost Cerkve, da v puščavi biva v globokem občestvu s celotnim človeštvom, s tem da premaguje zidove nezaupanja, ki kljubujejo religijam in kulturam, v celostnem posnemanju učlovečenja in darovanja Božjega Sina. To je pot prisotnosti in preprostosti, spoznanja in “dialoga življenja”, je prava pot poslanstva. Ni razkazovanje samega sebe z nasprotjem identitet, ampak je darovanje sebe vse do mučeništva tistega, ki dan in noč, v veselju in trpljenju časti samo Jezusa kot Gospoda.«

Božje kraljestvo je kraljestvo miru

V nadaljevanju sporočila je izpostavljeno, da bodo na srečanju v Riminiju potekali pogovori med katoličani različnih prepričanj ter z verniki drugih verstev in neverniki. Gre za »pomembno urjenje v poslušanju, ki pripravlja “nove zidake”, s katerimi gradimo tisto prihodnost, ki jo je Bog že pripravil za nas, a se odpira le z medsebojnim sprejemanjem«.

»Ne moremo si več privoščiti upiranja Božjemu kraljestvu, ki je kraljestvo miru. Tam, kjer se zdi, da odgovornim za državne in mednarodne institucije ne uspe vzpostaviti prava, mediacije in dialoga, si verske skupnosti in civilna družba morajo drzniti preroštvo. To pomeni podati se v puščavo in že sedaj pogledati, kaj se lahko rodi iz ruševin in iz prevelikega nedolžnega trpljenja.« Papež Leon XIV. je junija letos italijanske škofe pozval, naj »spodbujajo vzgojo za nenasilje, pobude za posredovanje v lokalnih konfliktih, projekte sprejemanja, ki strah pred drugim spremenijo v priložnost za srečanje. Vsaka skupnost naj postane “hiša miru”, kjer se ljudje učijo prekiniti sovražnost z dialogom, kjer se izvaja pravičnost in goji odpuščanje. Mir ni duhovna utopija: je ponižna pot, sestavljena iz vsakodnevnih gest, na kateri se prepletajo potrpežljivost in pogum, poslušanje in delovanje. In ki danes bolj kot kdaj koli prej zahteva našo budno in rodovitno prisotnost« (Govor škofom Italijanske škofovske konference, 17. junij 2025).

Kultura spreobrnjenja

Sveti oče udeležence Meetinga v Riminiju spodbuja, naj »dajo ime in obliko novemu, da se bodo vera, upanje in ljubezen spremenili v veliko kulturno spreobrnjenje«. Že papež Frančišek je učil, da »je izbira ubogih najprej teološka kategorija in šele nato kulturna, sociološka, politična ali filozofska« (Evangelii gaudium, 198).

»Bog je namreč izbral ponižne, male, nemoče in v telesu Device Marije postal eden izmed njih, da bi v naši zgodovini pisal svojo zgodovino. Pristen realizem torej vključuje tistega, ki “ima drugačni zorni kot, vidi vidike, ki jih centri moči, kjer se sprejemajo najpomembnejše odločitve, na priznavajo” (Fratelli tutti, 215). Brez žrtev zgodovine, brez tistih, ki so lačni in žejni pravičnosti, brez delavcev za mir, brez vdov in sirot, brez mladih in ostarelih, brez migrantov in beguncev, brez krika vsega stvarstva ne bomo imeli novih zidakov. Še naprej bomo sledili blodnim sanjam Babilona in se slepili, da je dotikanje neba in ustvarjanje imena edini človeški način za bivanje na zemlji (prim. 1 Mz 11,1-9). Vendar pa sta že od samega začetka zanikanje glasov drugih in zavračanje razumevanja drug drugega ponižujoči in razčlovečujoči izkušnji. Temu se je treba upreti s potrpežljivostjo srečanja s Skrivnostjo, ki je vedno druga in katere znamenje je drugačnost vsakega posameznika.«

Ko puščava postane vrt

»Razorožena in razorožujoča prisotnost kristjanov v sodobni družbi mora s kompetenco in imaginacijo spremeniti evangelij kraljestva v razvojne oblike, ki so alternativne potem rasti brez enakosti in trajnostnosti. Da bi služili živemu Bogu, je treba zapustiti idolatrijo profita, ki je resno ogrozila pravičnost, svobodo srečanja in medsebojne izmenjave, soudeleženost vseh ljudi v skupnem dobrem in navsezadnje mir. Vera, ki se distancira od dezertifikacije sveta ali posredno prispeva k temu, da jo toleriramo, ne sledi več Jezusu Kristusu. Nenehna digitalna revolucija tvega, da bo poudarila diskriminacijo in konflikte: zato jo je treba naseljevati z ustvarjalnostjo tistih, ki v poslušnosti Svetemu Duhu niso več sužnji, ampak otroci. Takrat puščava postane vrt in “Božje mesto”, ki so ga napovedali svetniki, preobrazi naše zapuščene kraje.«

Papež sklene s prošnjo k Blaženi Devici Mariji, naj podpre prizadevanje vsakega posameznika v občestvu s pastirji in cerkvenimi skupnostmi, v katere je vključen: »V sinergiji z vsemi ostalimi udi Kristusovega telesa bomo torej delovali v usklajeni harmoniji. Izzivi, s katerimi se sooča človeštvo, bodo manj zastrašujoči, prihodnost bo manj temna, razločevanje manj težavno. Če bomo skupaj ubogali Svetega Duha!« (Homilija med binkoštno vigilijo z gibanji, združenji in novimi skupnostmi, 7. junij 2025).