Papež: Rodovitnost Marijinega »da« se nadaljuje v rodovitnosti Cerkve
Vatican News
Predrage sestre in bratje,
danes ni nedelja, vendar na drugačen način obhajamo Jezusovo veliko noč, ki spreminja zgodovino. V Mariji iz Nazareta je naša zgodovina, zgodovina Cerkve, ki je potopljena v skupno človeštvo. Ko se je Bog življenja, Bog svobode utelesil v njej, je premagal smrt. Da, danes zremo, kako Bog premaga smrt, nikoli brez nas. Njegovo je kraljestvo, naš pa je »da« njegovi ljubezni, ki more vse spremeniti. Na križu je Jezus svobodno izrekel tisti »da«, ki je moral odvzeti moč smrti; tisti smrti, ki se še vedno širi, kadar naše roke pribijajo na križ in so naša srca ujeta v strahu in nezaupanju. Na križu je zmagalo zaupanje, zmagala je ljubezen, ki vidi tisto, česar še ni, zmagalo je odpuščanje.
In Marija je bila tam, združena s Sinom. Danes lahko zaslutimo, da smo Marija mi, kadar ne bežimo; smo mi, kadar na njegov »da« odgovorimo s svojim »da«. V mučencih našega časa, v pričevalcih vere in pravičnosti, krotkosti in miru, ta »da« še živi in se še vedno upira smrti. Tako je ta dan veselja dan, ki nas zavezuje, da izberemo kako in za koga živeti.
Liturgija tega praznika Marijinega vnebovzetja nam je ponudila evangeljski odlomek o Marijinem obiskanju. Sveti Luka v njem posreduje spomin na ključni trenutek v Marijini poklicanosti. Lepo se je vrniti k temu dogodku na dan, ko obhajamo konč cilj njenega življenja. Vsaka življenjska zgodba na zemlji, tudi življenjska zgodba Božje Matere, je kratka in se konča. Vendar pa se nič ne izgubi. Ko se življenje konča, tako njegova edinstvenost zasije še močneje. Magnifikat, ki ga evangelij položi na usta mlade Marije, sedaj izžareva svetlobo vseh njenih dni. En sam dan, dan srečanja s sestrično Elizabeto, vsebuje skrivnost vseh drugih dni, vseh drugih obdobij. In besede ne zadoščajo: potrebna je pesem, ki se v Cerkvi še naprej poje »iz roda v rod« (Lk 1,50) ob zatonu vsakega dneva. Presenetljiva rodovitnost nerodovitne Elizabete je potrdila Marijo v njenem zaupanju: vnaprej ji je pokazala rodovitnost njenega »da«, ki se nadaljuje v rodovitnosti Cerkve in celotnega človeštva, kadar sprejme prenavljajočo Besedo Boga. Tisti dan sta se dve ženi srečali v veri, nato sta ostali skupaj tri mesece in se podpirali, ne samo v praktičnih stvareh, ampak tudi v novem načinu branja zgodovine.
Tako, sestre in bratje, vstajenje vstopa tudi danes v naš svet. Zdi se, da prevladujejo besede in izbire smrti, vendar Božje življenje prekine obup s konkretnimi izkušnjami bratstva, z novimi gestami solidarnosti. Preden vstajenje postane naš končni cilj, vstajenje namreč spreminja – v duši in telesu – naše bivanje na zemlji. Marijin hvalospev, njen Magnifikat, krepi v upanju ponižne, lačne, delavne Božje služabnike. To so moški in ženske blagrov, ki še v stiski že vidijo nevidno: mogočne vržene s prestolov, bogate praznih rok, uresničene Božje obljube. Gre za izkušnje, za katere bi morali vsi, v vsaki krščanski skupnosti, reči, da smo jih doživeli. Zdijo se nemogoče, vendar pa Božja beseda še vedno prihaja na dan. Ko se rodijo vezi, s katerimi se zoperstavimo zlu z dobrim, smrti z življenjem, tedaj vidimo, da »Bogu ni nič nemogoče« (Lk 1,37).
Včasih se žal tam, kjer prevladujejo človeške gotovosti, določeno materialno blagostanje in sproščenost, ki uspava vesti, ta vera lahko postara. Tedaj nastopi smrt v obliki sprijaznjenosti in tarnanja, nostalgije in negotovosti. Namesto da bi videli, kako se stari svet končuje, se še vedno išče pomoč: pomoč bogatih, mogočnih, ki jo običajno spremlja prezir do ubogih in ponižnih. Cerkev pa živi v svojih krhkih udih, pomlajuje se zahvaljujoč njihovemu Magnifikatu. Tudi danes so uboge in preganjane krščanske skupnosti, pričevalci nežnosti in odpuščanja v krajih konfliktov, tisti, ki delajo za mir in gradijo mostove v razbitem svetu, veselje Cerkve; so njena trajna rodovitnost, prvine prihajajočega Kraljestva. Mnogi izmed njih so žene, kakor ostarela Elizabeta in mlada Marija: velikonočne žene, apostolke vstajenja. Dopustimo, da nas spreobrne njihovo pričevanje!
Bratje in sestre, kadar v tem življenju »izberemo življenje« (5 Mz 30,19), imamo v Mariji, v nebo vzeti, razlog, da vidimo svoj cilj. Ona nam je podarjena kot znamenje, da Jezusovo vstajenje ni bilo osamljen primer, izjema. Vsi, v Kristusu, lahko použijemo smrt (prim. 1 Kor 15,54). Gotovo, gre za Božje delo, ne naše. Vendar pa je Marija tisti preplet milosti in svobode, ki vsakega izmed nas spodbuja k zaupanju, pogumu, vključevanju v življenje ljudstva. »Velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49): da bi mogel vsak izmed nas izkusiti to veselje in o njem pričevati z novo pesmijo. Ne bojmo se izbrati življenja! V splošnem se lahko zdi nevarno, nespametno. Koliko glasov nam neprestano šepeta: »Zakaj bi se trudil? Kaj te briga! Misli na svoje interese!« To so glasovi smrti. Mi pa smo Kristusovi učenci. Njegova ljubezen nas žene, dušo in telo, v našem času. Kot posamezniki in kot Cerkev ne živimo več zase. Prav to – in samo to – širi življenje in stori, da življenje prevlada. Naša zmaga nad smrtjo se začenja že sedaj.
Photogallery
