Papež: Sv. Frančiška Rimska, svetilnik, ki razsvetljuje vernike vsake dobe
Šest stoletij dejavne ljubezni
»Sveta Frančiška Rimska je 15. avgusta 1425, potem ko je del življenja preživela kot vzorna žena in mati, skupaj z devetimi tovarišicami izrekla slovesne zaobljube in se posvetila Bogu v ponižnem in predanem služenju ljudem, ki jih je prizadela človeška in duhovna revščina tistega časa. V teh šestih stoletjih je bila vaša starodavna redovna družina, ki se je navdihovala pri Pravilih velikega očeta zahodnega meništva, svetega Benedikta, šola dejavne ljubezni, vir duhovnosti in ideal darovanja sebe Kristusu in Cerkvi.«
Ob tej obletnici se papež Leon XIV. v molitvi pridružuje oblatinjam in jih imenuje »ljubljene hčere, ki vsak dan obračate svoj pogled Vanj, ki je dal svoje življenje za naše zveličanje (prim. Jn 10,17-18), Njemu z ljubeznijo izročate svoje življenje in želje, ki jih hranite v duši, da bi se gradilo njegovo kraljestvo luči in miru«.
Naša družba potrebuje ženske, kot je sv. Frančiška Rimska
Papež izpostavi, da je samostan oblatinj pomemben za vso rimsko škofijo. »Sveta Frančiška Rimska, zelo ljubljena med verniki, še naprej ostaja svetilnik, ki razsvetljuje vernike vsake dobe in v današnjem človeku vžiga ogenj Kristusove ljubezni. Naša družba potrebuje ženske, kot je bila ona: navdušene za evangelij in “vnete z Božjo gorečnostjo, željne služiti Najvišjemu v duhu ponižnosti in, kolikor je to mogoče zaradi njihove krhkosti, posnemati apostolsko življenje, da bi se pridružile Kristusu in živele v občestvu in ljubezni ...” (papež Evgenij IV., Bula o ustanovitvi samostana Tor de’ Specchi); duše, ki so spodbujene in okrepljene s milostjo ter znajo kljub nežni občutljivosti za potrebe in nagnjenja današnje družbe sprejemati odločitve globokega evangeljskega radikalizma, zaznamovanega s strogo disciplino, veselo odpovedjo in velikodušnim darovanjem” (Janez Pavel II., pismo, 15. januar 1984).«
V svet prinesti Kristusa
Leon XIV. nadaljuje, da ima svetost Frančiške Rimske veliko potez, sam pa v pismu izpostavi tri.
»Prva je gorečnost, s katero si je prizadevala, da bi Kristus postal navzoč v svetu in da bi njegova prisotnost bila močna in resnična prek njenega pričevanja zvestobe in svetosti; druga je njena poslušnost vodenju angelov, katerih prisotnost je gojila z zvesto molitvijo in premišljevanjem Božje besede. Tretja krepost je prizadevanje za edinost Cerkve, za katero se je razdajala z molitvijo in delovanjem.«
Potrebujemo oaze miru in Božje ljubezni
Vse to se nadaljuje z navzočnostjo »odprtega« samostana v središču večnega mesta, ki je po papeževih besedah »kot svetilka za zgodovino in pot naroda«. »V prejšnjih stoletjih so bili številni častilci svetnice, ki so prišli na vzvišen kraj, bogat z umetnostjo in duhovnostjo, da bi našli notranji mir in okusili Božjo ljubezen; in še danes, v tako hitri in razkošni družbi, je velika potreba po takšnih oazah.«
Sveti oče zato oblatinje spodbuja, naj oživijo svojo karizmo in zaupajo v pomoč Svetega Duha, ki jih bo kljub izzivom sedanjega časa, znal okrepiti in jim pomagati pri poslanstvu za dobro Cerkve. Navede molitev svete Frančiške Rimske: »Vzel si mojo desnico v svojo roko, vodil si me po svoji volji in sprejel si me v slavo.« Tudi za oblatinje naj bo to »program in preroštvo, v zaupanju in vedno živi želji po večni domovini«.
»Predrage hčere, čutite se združene s Cerkvijo, ki vas gleda s posebno naklonjenostjo, da boste lahko z upanjem in pokorščino skupaj gledale v prihodnost,« sklene papež Leon XIV..
