Sporočilo Leona XIV. udeležencem Ekumenskega tedna v Stockholmu
Leon XIV.
Sporočilo njegove svetosti papeža Leona XIV.
udeležencem Ekumenskega tedna v Stockholmu
ob stoletnici ekumenskega srečanja 1925
18. – 24. avgusta 2025
Dragi bratje in sestre, prisrčno pozdravljam vse, ki ste se zbrali v Stockholmu na Ekumenskem tednu, ki obeležuje stoletnico Vesoljne krščanske konference o življenju in delu leta 1925, kakor tudi 1700 letnico prvega ekumenskega koncila v Niceji, ki je bil pomemben dogodek v zgodovini krščanstva.
Leta 325 so se škofje, ki so prihajali iz vsega znanega sveta, zbrali v Niceji. Potrdili so božanstvo Jezusa Kristusa in oblikovali izpovedi naše vere, da je on »pravi Bog od pravega Boga« in »enega bistva (homoousios) z Očetom«. Tako so izrazili vero, ki še naprej povezuje kristjane med seboj. Ta koncil je bil pogumno znamenje edinosti v različnosti, prvo pričevanje prepričanja, da lahko naša skupna veroizpoved preseže delitve in spodbuja občestvo.
Podobna želja je spodbudila konferenco leta 1925 v Stockholmu, ki jo je sklical pionir prvega ekumenskega gibanja, nadškof Nathan Söderblom, tedanji luteranski nadškof Uppsale. Srečanja se je udeležilo 600 pravoslavnih, anglikanskih in protestantskih voditeljev. Söderblom je bil prepričan, da »služenje združuje«. Zato je svoje krščanske brate in sestre spodbujal, naj ne čakajo na soglasje o vsaki teološki točki, ampak naj se združujejo v »praktičnem krščanstvu«, da bodo skupaj služili svetu pri iskanju miru, pravičnosti in človekovega dostojanstva.
Čeprav Katoliška Cerkev na tem prvem srečanju ni bila zastopana, lahko ponižno in veselo zatrdim, da smo danes ob vas kot Kristusovi učenci in priznavamo, da je to, kar nas povezuje, veliko večje od tistega, kar nas deli.
Od 2. vatikanskega koncila naprej je Katoliška Cerkev v celoti sprejela ekumensko pot. Unitatis redintegratio, koncilski odlok o ekumenizmu nas je dejansko pozval k dialogu v ponižnem in ljubečem bratstvu, utemeljenem na našem skupnem krstu in na našem skupnem poslanstvu v svetu. Mislim, da mora biti edinost, ki jo Kristus želi za svojo Cerkev, vidna in da takšna edinost raste skozi teološki dialog, skupno bogoslužje, kjer je mogoče, in skupno pričevanje spričo trpljenja človeštva.
Povabilo k skupnemu pričevanju ima močan izraz v temi, ki ste jo izbrali za Ekumenski teden: »Time for God's peace« [Čas za Božji mir]. To sporočilo ne bi moglo biti bolj časovno primerno. Naš svet kaže globoke brazgotine konfliktov, neenakosti, propadanja okolja in naraščajočega občutka duhovne nepovezanosti. Vendar se sredi vseh teh izzivov spomnimo, da mir ni zgolj človeški dosežek, ampak je znamenje Gospodove navzočnosti med nami. To je hkrati obljuba in naloga, saj so Kristusovi sledilci poklicani, da postanejo tvorci sprave: da soočijo delitve s pogumom, ravnodušnost s sočutjem, in da prinašajo ozdravljenje tja, kjer je prišlo do ran.
To poslanstvo so okrepili nedavni ekumenski mejniki. Leta 1989 je papež Janez Pavel II. postal prvi rimski papež, ki je obiskal Švedsko in ga je nadškof Bertil Werkström, primas švedske Cerkve toplo sprejel v katedrali v Uppsali. Ta trenutek je zaznamoval novo poglavje v odnosih med katoličani in luterani. Sledilo je skupno obeleženje reformacije v Lundu leta 2016, ko se je papež Frančišek pridružil luteranskim voditeljem pri skupni molitvi in kesanju. Tam smo potrdili našo skupno pot »od konflikta do skupnosti«. Vesel sem, da je ta teden, ko se skupaj pogovarjate in obhajate božjo službo, moja delegacija lahko navzoča kot znamenje prizadevanja Katoliške Cerkve, da nadaljuje pot skupne molitve in dela, kjer je to le mogoče, za mir, pravičnost in dobro vseh.
Naj Sveti Duh, ki je navdihnil koncil v Niceji in ki še naprej vodi vse nas, v tem tednu vaše prijateljstvo naredi še globlje in prebudi novo upanje za edinost, ki jo Gospod tako goreče želi med tistimi, ki mu sledijo. S temi občutji molim, da bi bil Kristusov mir vedno z vami vsemi.
LEON PP. XIV.
