Govor papeža Leona XIV. v lateranski baziliki ob odprtju pastoralnega leta rimske škofije

Leon XIV.

Govor svetega očeta Leona XIV. 
Zbor rimske škofije 
Bazilika sv. Janeza v Lateranu, 19. september 2025

Dragi bratje in sestre. V veselje mi je biti z vami v rimski katedrali. Papež je takšen zato, ker je rimski škof, jaz pa sem z vami kristjan in za vas, škof. Zahvaljujem se kardinalu vikarju za njegove besede ob uvodu tega srečanja, ki ga doživljam kot velik objem med škofom in njegovim ljudstvom.

Pozdravljam člane škofovskega sveta, župnike, vse prezbiterje, diakone, redovnike in redovnice ter vse vas, ki ste tukaj kot predstavniki župnij. Zahvaljujem se vam za veselje, da ste učenci, za vaše pastoralno delo, za bremena, ki jih nosite, in za tista, ki jih dvigujete z ramen mnogih, ki trkajo na vrata vaših skupnosti.

Besede, ki jih je Jezus namenil Samarijanki in ki smo jih pravkar slišali v evangeliju, v tem težkem zgodovinskem času, so zdaj namenjene nam, rimski Cerkvi: »Ko bi poznala Božji dar!« (Jn 4,10). Tej utrujeni ženi, ki pride k vodnjaku v najbolj vroči uri dneva, Jezus razkrije, da obstaja živa voda, ki večno gasi, vrelec, ki nikoli ne presahne: to je samo Božje življenje, dano človeštvu. Ta dar je Sveti Duh, ki gasi našo žejo in namaka našo suhoto ter osvetljuje našo pot. Tudi sveti Luka v Apostolskih delih uporablja besedo »dar«, da bi označil Svetega Duha, Duha stvarnika, ki je sposoben vse prenoviti.

Skozi sinodalni proces je Duh navdihnil upanje na cerkveno prenovo, ki je sposobna oživiti skupnosti, da bi rasle na evangelijski način, v bližini z Bogom in v navzočnosti služenja in pričevanja v svetu.

Sad sinodalne poti je bil po dolgem obdobju poslušanja in razprav predvsem spodbuda za okrepitev služb in karizem, zajemajoč iz krstne poklicanosti, v središče pa je bil postavljen odnos s Kristusom in sprejemanje bratov in sester, začenši z najrevnejšimi, z podelitvijo njihovega veselja in žalosti, upanja in naporov. Na ta način se poudarja zakramentalni značaj Cerkve. Kot znamenje Božje ljubezni do človeštva je poklicana, da je privilegiran kanal, po katerem živa voda Duha doseže vse. To zahteva zglednost svetega Božjega ljudstva. Kot vemo, sta zakramentalnost in zglednost dva ključna pojma v ekleziologiji drugega vatikanskega koncila in v hermenevtiki papeža Frančiška. Spomnite se, kako draga mu je bila patristična tema mysterium lunae, torej Cerkev, ki jo vidimo v odsevu Kristusove luči, v njenem odnosu z Njim, soncem pravičnosti in lučjo ljudstva. Papež Frančišek je v spremni besedi k sklepnemu dokumentu XVI. sinodalnega zasedanja (24. november 2024) zapisal, da ta »vsebuje navedbe, ki jih glede na njegove osnovne usmeritve lahko v krajevnih Cerkvah in skupnostih Cerkva sprejmejo že sedaj. Pri tem je treba upoštevati različne kontekste ter tisto, kar je že bilo storjeno in kar je še potrebno storiti, da bi dojeli in še bolje razvili slog, ki je lasten sinodalni Cerkvi v poslanstvu..«

Zdaj je torej na nas, da se lotimo dela, da bi Cerkev, ki živi v Rimu, postala laboratorij sinodalnosti, sposoben – z Božjo milostjo – uresničevati »evangelijska dela« v cerkvenem kontekstu, ki ga zaznamujejo številni izzivi, zlasti pri posredovanju vere, in v mestu, ki potrebuje prerokbo, saj ga zaznamuje številna in naraščajoča ekonomska in eksistencialna revščina, mladi so pogosto zmedeni, družine pa so pogosto obremenjene. Sinodalna Cerkev v poslanstvu mora sprejeti slog, ki ceni darove vsakega posameznika in razume vlogo vodenja kot mirno in harmonično vajo, tako da nam v občestvu, ki ga navdihuje Duh, dialog in odnosi pomagajo premagati številne skušnjave nasprotovanja ali obrambne osamitve.

Sinodalni dinamizem je torej treba negovati v konkretnih kontekstih vsake lokalne Cerkve. Kaj to konkretno pomeni?

Gre predvsem za prizadevanje za aktivno sodelovanje vseh v življenju Cerkve. V tem pogledu so eno od orodij za krepitev vizije sinodalne in misijonarske Cerkve participativna telesa. Ta pomagajo Božjemu ljudstvu, da v polnosti udejanja svojo krstno identiteto, krepijo vez med posvečenimi duhovniki in skupnostjo ter vodijo proces od skupnostnega razločevanja do pastoralnih odločitev. Zato vas vabim, da okrepite oblikovanje participativnih teles in na župnijski ravni pregledate dosedanje korake ali, kjer takih teles primanjkuje, razumete ovire, da bi jih premagali.

Prav tako bi rad spregovoril o prefekturah in drugih telesih, ki povezujejo različna področja pastoralnega življenja, pa tudi o samih škofijskih sektorjih, ki so namenjeni boljšemu povezovanju sosednjih župnij na določenem ozemlju s središčem škofije. Tveganje je, da te entitete izgubijo svojo funkcijo orodij občestva in se zreducirajo na nekaj srečanj, kjer skupaj razpravljamo o nekaj temah, nato pa se vrnemo k razmišljanju in izvajanju pastoralne oskrbe v izolaciji, znotraj meja lastne župnije in/ali znotraj lastnih okvirov. Danes, kot vemo, moramo v bolj kompleksnem svetu in v hitrem mestu, kjer ljudje doživljajo nenehno mobilnost, razmišljati in načrtovati skupaj, se osvoboditi ustaljenih meja in eksperimentirati s skupnimi pastoralnimi pobudami. Zato vas pozivam, da te organizme spremenite v resnične prostore skupnostnega življenja, kjer se lahko izvaja občestvo, kraje razprav, kjer se lahko izvaja skupnostno razločevanje ter krstna in pastoralna soodgovornost.

In kaj smo danes poklicani razločevati? Kar je bilo storjeno v zadnjih letih, je dragoceno, vendar obstajajo nekateri cilji, ki jih je treba doseči v sinodalnem slogu in na katere bi se rad osredotočil.

Prvi cilj, ki ga predlagam, je negovanje odnosa med krščansko iniciacijo in evangelizacijo, pri čemer je treba upoštevati, da prošnja za zakramente postaja vse redkejša možnost. Uvajanje v krščansko življenje je proces, ki mora vključevati bivanje v njegovih različnih vidikih, postopoma usposabljati ljudi za odnos z Gospodom Jezusom, jih napravljati domače za poslušanje Besede, željne molitve in delovanja v dejavni ljubezni. Po potrebi moramo eksperimentirati z novimi orodji in jeziki, v proces vključevati družine in si prizadevati preseči šolski pristop h katehezi. S tega vidika moramo z občutljivostjo in skrbnostjo ravnati s tistimi, ki kot mladostniki in odrasli izrazijo željo po krstu. Pisarne vikarijata, ki so za to odgovorne , morajo sodelovati z župnijami in posebno pozornost nameniti stalni vzgoji katehistov.

Drugi cilj je vključevanje mladih in družin, področje, na katerem se danes srečujemo z različnimi težavami. Verjamem, da je nujno vzpostaviti solidarno pastoralo, ki bo spodbudna, empatična, diskretna in neobsojajoča, sposobna sprejeti vsakogar in ponuditi čim bolj osebne poti, primerne različnim življenjskim situacijam tistih, katerim je namenjena. Ker družine s težavo prenašajo vero in so lahko v skušnjavi, da bi se tej nalogi izognile, si moramo prizadevati, da jih podpiramo, ne da bi jih nadomeščali, in da postanemo spremljevalci na poti ter ponudimo orodja za iskanje Boga. Gre za – in moramo biti iskreni – pastoralo, ki ne ponavlja istih starih stvari, temveč ponuja novo vajeništvo; služba, ki postane kot šola, sposobna ljudi uvajati v krščansko življenje, jih spremljati skozi življenjske faze, graditi pomenljive človeške odnose in tako vplivati ​​na družbeno tkivo, zlasti pri služenju najrevnejšim in najbolj slabotnim.

Nazadnje – tretji cilj – bi rad priporočil formacijo na vseh ravneh. Doživljamo izredno stanje na področju formacije in ne smemo se slepiti, da bo zgolj izvajanje nekaj tradicionalnih dejavnosti ohranilo naše krščanske skupnosti žive. Postati morajo ustvarjalne: biti naročje, ki začne vero, in srce, ki išče tiste, ki so jo opustili. Župnije potrebujejo usposabljanje, in kjer ga ni, bi bilo pomembno vključiti biblične in liturgične tečaje, ne da bi zanemarili vprašanja, ki odmevajo pri mlajših generacijah, a zadevajo vse nas: socialna pravičnost, mir, kompleksen pojav migracij, skrb za stvarstvo, dobro državljanstvo, spoštovanje življenja pri parih, duševno zdravje in odvisnosti ter številni drugi izzivi. Zagotovo ne moremo biti specialisti za vse, vendar moramo razmisliti o teh vprašanjih, morda s poslušanjem številnih znanj, ki jih ponuja naše mesto.

Vse to, priporočam, je treba zamisliti in uresničiti skupaj, skupaj na sinodalni način, kot Božje ljudstvo, ki pod vodstvom svojih pastirjev nikoli ne neha čakati in upati, da bodo nekega dne vsi resnično lahko sedeli na gostiji, ki jo je pripravil Gospod, po viziji preroka Izaija (prim. 25,6–10).

Evangelijski odlomek o Samarijanki se zaključi z misijonarskim naraščanjem: Samarijanka gre k svojim someščanom, pripoveduje, kaj se ji je zgodilo, oni pa gredo k Jezusu in pridejo do izpovedi vere. Prepričan sem, da nas bo tudi v naši škofiji pot, ki smo jo opravili in spremljali v zadnjih letih, pripeljala do zorenja v sinodalnosti, občestvu, soodgovornosti in poslanstvu. V sebi bomo obnovili željo, da bi oznanjali evangelij vsakemu moškemu in ženski našega časa. Tekli bomo proti njim kakor Samarijanka, pustili svoj vrč in namesto tega nosili vodo, ki gasi večno žejo. In veselje nam bo, da bomo slišali številne sestre in brate, ki nam bodo, tako kot Samarijani, rekli: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, ampak smo sami slišali in vemo, da je on resnično Zveličar sveta« (Jn 4,42).

Naj nas spremlja in varuje na naši poti Devica zaupanja in upanja, Salus Populi Romani.