Papež Leon XIV.: Bogu ne bo manjkalo src in rok, ki prinašajo pomoč in tolažbo

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
Vigilija jubileja tolažbe 
Vatikanska bazilika, 15. september 2025

»Tolažite, tolažite moje ljudstvo« (Iz 40,1). To je povabilo preroka Izaija, ki danes na zahteven način prihaja tudi do nas. Kliče nas, da Božjo tolažbo podelimo z mnogimi brati in sestrami, ki doživljajo šibkost, žalost in bolečino. Za tiste, ki jočejo, ki so obupani, ki so bolni in žalujejo, jasno in močno doni preroško oznanilo Gospodove volje, da bo končal trpljenje in ga spremenil v veselje. V tem smislu bi se rad ponovno zahvalil dvema osebama, ki sta podelili svoje pričevanje. Vse bolečine se lahko preobrazijo z milostjo Jezusa Kristusa. Hvala! Ta sočutna beseda, ki se je v Kristusu učlovečila, je usmiljeni Samarijan, o katerem nam je govoril evangelij: on lajša naše rane, on poskrbi za nas. V trenutku teme tudi proti vsej jasnosti nas Bog ne pušča samih; nasprotno, ravno v teh stiskah smo bolj kot kdaj koli poklicani, da upamo v bližino Zveličarja, ki nas nikoli ne zapusti.

Iščemo nekoga, ki nas bo potolažil, in ga ne najdemo. Včasih nam postanejo neznosni glasovi tistih, ki nameravajo iskreno podeliti našo bolečino. Res je, so trenutki, v katerih besede ne koristijo in postanejo skoraj odveč. V takšnih trenutkih morda ostanejo samo solze joka, če seveda niso bile že izčrpane. Papež Frančišek je spomnil na solze Marije Magdalene, zbegane in same, pri praznem Jezusovem grobu: »Samo jokala je. Vidite, včasih v našem življenju so solze očala, da vidimo Jezusa. V našem življenju pride trenutek, v katerem nas samo solze pripravijo, da vidimo Jezusa. In kakšno je sporočilo te žene? 'Videla sem Gospoda'«.[1]

Drage sestre in dragi bratje, solze so govorica, ki izraža globoka čustva ranjenega srca. Solze so nemi krik, ki prosi za sočutje in tolažbo. Še prej pa so osvoboditev in očiščenje oči, čustev in misli. Ne smemo se sramovati joka; je način izražanja naše žalosti in potrebe po novem svetu; je jezik, ki govori o naši slabotni človeškosti in preizkušeni, vendar poklicani k veselju.

Kjer je bolečina, se neizogibno postavi vprašanje: zakaj vse to zlo? Od kod prihaja? Zakaj je moralo doleteti ravno mene? V svojih Izpovedih sv. Avguštin piše: »Iskal sem, od kod slabo … Kaj mu je korenina, kaj je njegovo seme? … Od kod torej je, ko pa je dobri Bog ustvaril vse dobro? … Takšne misli so mi vznemirjale ubogo srce … Vendar je čvrsto živela v meni vera tvoje Katoliške Cerkve v tvojega Kristusa, našega Gospoda in Odrešenika; vera, ki je bila še v marsičem izpačena in je omahovala, toda moja duša je ni več izpuščala« (VII, 5).

Prehoda od vprašanj k veri nas uči Sveto pismo. So namreč vprašanja, ki nas zapirajo vase ter nas delijo v naši notranjosti in od stvarnosti. Obstajajo misli, iz katerih se ne more roditi nič. Če nas osamijo in spravijo v obup, ponižajo tudi naš razum. Tako kot v psalmih je bolje, če je vprašanje protest, žalostinka, klic po tisti pravičnosti in miru, ki nam ju je Bog obljubil. Tedaj zgradimo most do neba, tudi kadar se zdi nemo. V Cerkvi iščemo odprta nebesa, ki so Jezus, Božji most do nas. To je tolažba, ki nas doseže takrat, ko »trdna in stabilna« ostane tista vera, ki se nam zdi »nestalna in omahljiva« kot čoln v viharju.

Kjer je zlo, tam moramo iskati tisto tolažbo in uteho, ki ga premagata in mu ne dajeta premora. V Cerkvi to pomeni: nikoli sami. Nasloniti glavo na ramo nekoga, ki te tolaži, ki joče s teboj in ti daje moči, je zdravilo, ki se mu ne more nihče odpovedati, ker je znamenje ljubezni. Kjer je bolečina globoka, mora biti še globlje upanje, ki se rojeva iz občestva. In to upanje ne razočara.

Pričevanja, ki smo jih slišali, prenašajo to gotovost: da bolečina ne sme roditi nasilja; da nasilje ni zadnja beseda, ker ga premaga ljubezen, ki zna odpuščati. Ali lahko upamo, da bomo dosegli večjo osvoboditev, kot izhaja iz odpuščanja, ki lahko po milosti odpre srce, čeprav je  doživelo vse mogoče surovosti? Prestanega nasilja ni mogoče izbrisati, vendar je odpuščanje tistim, ki so ga povzročili, predokus Božjega kraljestva na zemlji, je sad njegovega delovanja, ki naredi konec zlu in vzpostavi pravičnost. Zveličanje je usmiljenje in lahko izboljša našo prihodnost, medtem ko še vedno čakamo na Gospodov prihod. Samo On bo obrisal vsako solzo in odprl knjigo zgodovine ter nam omogočil, da bomo razumeli strani, ki jih danes ne moremo ne upravičiti in ne razumeti (prim. Raz 5).

Tudi vam, bratje in sestre, ki ste doživeli krivico in nasilje zlorabe, Marija danes ponavlja: »Jaz sem tvoja mati.« Gospod pa vam v skrivnosti vašega srca pravi: »Ti si moj sin, ti si moja hči.« Nihče ne more odvzeti tega daru, ki je osebno dan vsakemu izmed vas. In Cerkev, katere njeni člani so vas žal ranili, danes skupaj z vami kleči pred Materjo. Vsi se od nje naučimo nežno varovati najmanjše in najbolj krhke! Naj se naučimo prisluhniti vašim ranam in hoditi skupaj. Naj od Žalostne Marije dobimo moč, da bomo priznali, da našega življenja ne določa samo zlo, ki smo ga pretrpeli, ampak Božja ljubezen, ki nas nikoli ne zapusti in ki vodi vso Cerkev.

Besede sv. Pavla nam potem svetujejo, naj potem, ko prejmemo Božjo tolažbo, postanemo sposobni ponuditi tolažbo tudi drugim: On, »nas tolaži v vsaki naši stiski, da bi tudi mi mogli tolažiti tiste, ki so v kateri koli stiski, s tolažbo, s katero nas same tolaži Bog« (2 Kor 1,4). Skrivnosti našega srca pred Bogom niso skrite: ne smemo mu preprečiti, da bi nas tolažil, tako da bi se slepili, da se lahko zanašamo samo na svoje moči.

Sestre in bratje, na koncu te vigilije, vam bo ponujeno majhno darilo: Agnus Dei. To je znamenje, ki ga lahko ponesemo v svoje domove, da bi nas spominjalo, da je Jezusova skrivnost, skrivnost njegove smrti in vstajenja zmaga dobrega nad zlom. On je Jagnje, ki daje Svetega Duha Tolažnika, ki nas nikoli ne zapusti, nas tolaži v naših potrebah in nas krepi s svojo milostjo »prim. Apd 15,31).

Tisti, ki jih ljubimo in nam jih je iztrgala sestra smrt, niso izgubljeni in ne izginejo v niču. Njihovo življenje pripada Gospodu, ki jih kot dobri pastir objema in jih stiska k sebi, in nam jih bo nekega dne vrnil, da bomo lahko uživali večno in skupno srečo.

Predragi, tako kot obstaja osebna bolečina, tako v našem času obstaja tudi skupna bolečina celih ljudstev, ki pod bremenom nasilja, lakote in vojne prosijo za mir. To je neizmeren krik, ki nas zavezuje, da molimo in delujemo, da bi prenehalo vsako nasilje in bi tisti, ki trpijo, mogli ponovno najti vedrino; in najprej zavezuje Boga, čigar srce trepeta od sočutja, da bi prišli v njegovo kraljestvo. Resnična tolažba, ki jo moramo biti sposobni posredovati, je v tem, da pokažemo, da je mir mogoč in da kali v vsakem izmed nas, če ga ne zadušimo. Naj odgovorni med narodi na poseben način prisluhnejo kriku tolikih nedolžnih otrok, da jim bodo zagotovili prihodnost, ki jih bo zaščitila in jih potolažila.

Sredi tolikšne objestnosti, bodimo prepričani, da Bogu ne bo manjkalo src in rok, ki prinašajo pomoč in tolažbo, delavcev za mir, ki so sposobni opogumiti tiste, ki trpijo in so žalostni. In skupaj bomo, kot nas je učil Jezus, bolj zares prosili: »Pridi k nam tvoje kraljestvo!«

[1] Frančišek, Jutranja meditacija v kapeli Doma sv. Marte (2. aprila 2013).