Papež Leon XIV. je z novimi škofi spregovoril o različnih temah

Tiskovni urad Svetega sedeža

Papež Leon XIV., je izpostavil potrebo po tem, da ostanejo blizu Gospodu, da ohranijo čas za molitev in da še naprej živijo v brezpogojnem zaupanju v Svetega Duha, ki je vir vsakega poklica. Nadalje je poudaril vrednost pastoralne in človeške izkušnje, razvite v lokalni Cerkvi, ki jo je treba razviti v novi službi, ki škofe povezuje z vesoljnostjo Cerkve. Govoril je o vrednosti pričevanja, o sposobnosti obnoviti svojo povezavo s svetom, da bi odgovorili na vprašanja, ki si jih danes zastavljajo moški in ženske o smislu življenja in zlu v svetu: »Gotovi odgovori, ki smo se jih naučili pred 25 leti v semenišču, niso dovolj,« je izjavil. Nove škofe je pozval, naj bodo vztrajni učenci, neustrašni ob prvih težavah, pastirji blizu ljudem in duhovnikom, usmiljeni in odločni, tudi takrat ko gre za odločitve, sposobni poslušanja in dialoga, ne le pridiganja. V tem smislu je dodal nekaj besed o sinodalnosti, ki ni pastoralna metoda, temveč »stil Cerkve, poslušanja in skupnega uresničevanja poslanstva, h kateremu smo poklicani«. Nadaljeval je: »Bodite graditelji mostov.« Pozval jih je, naj cenijo vlogo in vključevanje laikov v življenje Cerkve ter naj služijo »neoboroženemu in razorožujočemu« miru, saj je »mir izziv za vse!« Na koncu je papež, preden je odgovoril na nekaj vprašanj, vse pozval, naj se nemudoma lotijo ​​vprašanj v zvezi z neprimernim vedenjem duhovščine: »Teh ni mogoče dati v predal. Z občutkom usmiljenja in resnične pravičnosti jih je treba obravnavati tako do žrtev kot do obtoženih.« Zahvalil se je novim škofom, ker so sprejeli službo: »Molim za vas. Cerkev ceni vaš da. Niste sami. Skupaj nosimo breme in skupaj oznanjajmo evangelij Jezusa Kristusa.«

Papež je v odgovoru na vprašanja škofov spregovoril o potrebi po previdnosti pri uporabi družbenih medijev, kjer obstaja tveganje, da se »vsakdo počuti upravičenega povedati, kar hoče, tudi lažne stvari«, in dodal: »so pa trenutki, ko je doseganje resnice boleče,« a nujno. V tem smislu je koristno poiskati pomoč strokovnjakov za komunikacijo, ljudi, usposobljenih na tem področju. Svoje misli je o tej zadevi povzel takole: »Mirnost, dobra glava in pomoč strokovnjaka.«

Ko je govoril o izzivu vsake nove službe, je papež osebno spregovoril o tem, kaj to pomeni zanj in jih pozval, naj zaupajo v Božjo milost in milost stanu, naj prepoznajo lastne darove in omejitve ter potrebo po pomoči drugih, morda se zanesejo na dragocene izkušnje dobrega zaslužnega škofa, ki jih lahko spremlja ali jim pomaga. Posvaril je pred skušnjavo, da bi oblikovali lastno skupino in ostali izolirani v njej.

Papež Leon je ponovno poudaril potrebo po gradnji mostov in iskanju dialoga, tudi tam, kjer so kristjani manjšina, z resničnim spoštovanjem do ljudi drugih verskih izročil, zlasti s pričevanjem pristne ljubezni in krščanskega usmiljenja, kajti »po tem, kako se ljubite med seboj, vas bodo prepoznali«.

Papež je spregovoril tudi o semeniški formaciji, odgovornosti začetne formacije in jih pozval naj sprejmejo tiste, ki pridejo, naj sprejmejo poklice, hkrati pa prosil, naj se vsaka posameznika spremlja pri odkrivanju drugih razsežnosti evangelija ter krščanskega in misijonarskega življenja. Ko je govoril o poslanstvu, je predlagal, da se zanesemo tudi na tiste pristno misijonarske laike, ki so prisotni v gibanjih in so lahko vir upanja za lokalno Cerkev.

Papež je v odgovorih na vprašanja o hudih posledicah okoljskih kriz spomnil na deseto obletnico okrožnice Laudato Si' in spodbudil promocijo te teme v pastoralnem delovanju. Dodal je, da bo na tem pomembnem področju »Cerkev prisotna«, ne da bi se pri tem vpletala druga vprašanja, ki so v nasprotju s krščansko antropologijo.

Teme, o katerih so razpravljali, so vključevale odnose med različnimi telesi vesoljne in delne Cerkve, postopek imenovanja škofov, ki je bil predmet preučevanja nekaterih skupin, ki jih je sprožila sinoda, številne krize, ki se odvijajo v svetu, potrebo po skupnem soočanju z njimi in njihovem reševanju ter vrednost škofove prisotnosti, ki mora biti blizu tistim, ki trpijo. Razpravljali so tudi o mladih, zlasti v Evropi po nedavnem jubileju, o njihovem hrepenenju po občestvu in molitvi ter o njihovi žeji po duhovnem življenju, ki je niso mogli potešiti v virtualnem svetu niti »v tipičnih izkušnjah naših župnij«.

Na koncu je papež podelil svoj blagoslov navzočim škofom, nato pa jih je posamično pozdravil v atriju dvorane Pavla VI.