Papež Leon XIV. sprejel udeležence štirih različnih kapitljev

Leon XIV.

--- 
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. 
Mir z vami. 
---

Dober dan in dobrodošli! 
Dragi bratje in sestre, Vaša Eminenca, zelo sem vesel, da vas lahko srečam ob vaših kapitljih in zborih.

Pozdravljam prisotno generalno predstojnico in generalne predstojnike ter vse vas, ki ste v teh dneh zaposleni z delom poslušanja in razločevanja. V nekaterih vaših kongregacijah se voli in tudi to je velik dar za Cerkev in velika odgovornost, ki jo skupaj zaupamo Gospodu.

Pričevanje vaših ustanov »je sijajno in raznoliko pričevanje, ki odraža mnogoterost darov, ki jih je Bog podaril ustanoviteljem in ustanoviteljicam, ki so, odprti za delovanje Svetega Duha, znali razlagati znamenja časov in se z razsvetljenim uvidom odzvati na nastajajoče potrebe« (sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Posvečeno življenje, 9).

Tako je že v sedemnajstem stoletju Brigita Jezusova Morello z vzgojo deklet, v času, ko družba ni vedno v celoti prepoznavala njihove vrednosti, začela delo za spodbujanje žensk, ki je v prihodnosti obrodilo veliko sadov. Podobno se je dve stoletji pozneje sveti Gašper del Bufalo v Rimu z ljudskimi misijoni in širjenjem pobožnosti do Kristusove krvi zavezal boju proti divjajočemu duhu »brezbožnosti in nevere«, ki je pestil njegov čas. Oče Jean-Claude Colin se je v Franciji lotil podobnega podviga, pri čemer je v svojem apostolatu črpal navdih iz duha ponižnosti in skritosti Marije iz Nazareta. Končno so bili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, po stopinjah svetega Frančiška in svetega Maksimilijana Kolbeja, ustanovljeni frančiškanski bratje Brezmadežne.

To je večplastna zapuščina, ki vas je danes pripeljala sem in iz nje lahko poudarimo nekatere povezovalne vidike.

Prvi je pomen skupnostnega življenja v redovnem poklicu, ki si ga delite, kot kraja posvečenja in vira navdiha, pričevanja in moči v apostolatu. V njem »energija Duha v človeku prehaja hkrati na vse« (ibid., 42) in »ne le, da ima človek korist od lastnega daru, ampak se ta pomnoži z podeljevanjem z drugimi in uživa sad daru drugih kot svojega« (ibid.). Ni zaman Sveti Duh navdihnil tiste, ki so bili pred vami, da so se združili s sestrami in brati, ki jih je previdnost postavila na njihovo pot, da bi se v občestvu dobrega dobrota množila in rasla. Tako je bilo na začetku vaših temeljev in skozi stoletja, in tako je še danes.

Drugi vidik, na katerega bi se rad osredotočil, je temeljna vrednota pokorščine kot dejanja ljubezni v redovniški posvetitvi. Jezus nam je dal zgled tega v svojem odnosu z Očetom: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 5,30). V zvezi s tem sveti Avguštin močno poudarja tesno povezavo med pokorščino in resnično ljubeznijo v krščanskem življenju: »V srcu imaš ljubezen,« pravi v govoru, »toda pokorščina je njena hči [...], korenina je pod zemljo, sad pa je razgaljen. Ne verjamem, da je tisto, kar se oklepa zemlje, če ne vidim, kar visi na veji. Ali imaš ljubezen?« Pokaži mi njen sad! Naj vidim pokorščino [...]. »Naj držim hčer v naročju, da prepoznam [plodnost] matere« (Sermo 359 B, 12). Danes govorjenje o pokorščini ni zelo v modi. Ima se jo za odpoved lastni svobodi. Vendar to ne drži. Pokorščina v svojem najglobljem pomenu aktivnega in velikodušnega poslušanja drugih je veliko dejanje ljubezni, s katerim človek sprejme umiranje samemu sebi, da bi lahko njegov brat in sestra rasla in živela. Izpovedana in živeta z vero, utira svetlo pot dajanja, ki lahko svetu, v katerem živimo, močno pomaga, da ponovno odkrije vrednost žrtve, sposobnost trajnih odnosov in zrelost v skupnem bivanju, ki presega »občutek« trenutka, da bi se utrdila v zvestobi. Poslušnost je šola svobode v ljubezni.

Končno, tretji vidik, na katerega bi se rad osredotočil, je pozornost do znamenj časa. Brez tega odprtega in pozornega pogleda na resnične potrebe naših bratov in sester se nobena od vaših kongregacij ne bi nikoli rodila. Vaši ustanovitelji in ustanoviteljice so bili ljudje, sposobni opazovati, ocenjevati, ljubiti in se nato podati, tudi s tveganjem velikega trpljenja, tudi s ceno izgube svojega, da bi služili svojim bratom in sestram v njihovih resničnih potrebah, prepoznavajoč Božji glas v revščini svojih bližnjih. Zato je pomembno, da delate v živem spominu na te pogumne začetke, ne v smislu »ukvarjanja z arheologijo ali gojenja nekoristne nostalgije, temveč da se vrnete po poti preteklih generacij, da bi v njej dojeli navdihujočo iskro, ideale, projekte, vrednote, ki so jih gnale« (Frančišek, Apostolsko pismo vsem posvečenim osebam ob letu posvečenega življenja, 21. november 2014, I, 1), in odkrijete potencial, ki je morda še neraziskan, da bi ga dobro uporabili v službi »tukaj in zdaj«.

Dragi moji, vem, koliko dobrega delate vsak dan, v toliko delih sveta, dobro, ki je pogosto neznano očem ljudi, ne pa tudi Božjim! Zahvaljujem se vam in vas blagoslavljam iz dna srca ter vas spodbujam, da nadaljujete svoje poslanstvo z vero in velikodušnostjo. Hvala. [Molitev Očenaša in blagoslov]