Papež: Naj bodo družine pesem upanja, ki s svojim življenjem širi Kristusovo luč
Vatican News
Po uvodnem pozdravu je papež Leon XIV. zbrane nagovoril z naslednjimi besedami: »Vesel sem, da vas danes lahko sprejmem v Petrovem domu, domu Cerkve, kjer se moramo vsi čutiti kot ena velika družina, zbrana okoli ognja njegove ljubezni. V teh dneh ste se pogovarjali v skladu s sinodalno metodo in razmišljali o nekaterih aktualnih vprašanjih, ki vplivajo na družinsko življenje. Živeti sinodalnost v družini predpostavlja "hoditi skupaj", deliti žalost in veselje, se spoštljivo in iskreno pogovarjati z vsemi člani, naučiti se poslušati drug drugega ter sprejemati družinske odločitve, pomembne za vse.
V okviru te teme in kot bi rekel naš dragi papež Frančišek, vam predlagam tri besede za skupni razmislek: jubilej, upanje in družina.
Jubilej je v Stari zavezi pomenil vrnitev: vrnitev k zemlji, k prvotnemu stanju svobodnih ljudi, k izvorom Božje pravičnosti in usmiljenja (prim. 3 Mz 25). Danes moramo to vrnitev razumeti kot poziv, da se vrnemo v središče svojega življenja, k Bogu samemu, k Bogu Jezusa Kristusa.
Jubilej nas prav tako vabi k premišljevanju o naših koreninah: o veri, ki smo jo prejeli od svojih staršev, o vztrajni molitvi naših babic, ki so prebirale jagode na rožnem vencu; o njihovem preprostem, skromnem in poštenem življenju, ki je kot kvas podpiralo toliko družin in skupnosti. Od njih smo se naučili, da je Jezus Pot, Resnica in Življenje (prim. Jn 14,6). V Njem najdemo svoje pravo veselje: radost, ker vemo, da smo doma, na kraju, kjer moramo biti.
Jubilej upanja je pot k srečanju s to Resnico, ki je Bog sam. Jezus na začetku svojega poslanstva opiše ta jubilej kot leto milosti (prim. Lk 4,19) in po vstajenju učence povabi, naj se "vrnejo v Galilejo" (prim. Mt 28,10). Ne smemo zapasti v nevarnost, da bi svoje življenje utemeljili na človeških gotovostih in pričakovanjih sveta. Na družbenem področju bi lahko to skušnjavo prevedli v poskus, da bi "životarili", kot je dejal sveti Peter Jurij Frassati (cf. Pismo Isidoru Boniniju, 27. februar 1925), ki je bil pred kratkim kanoniziran. Hkrati se zavedamo, da danes obstajajo resnične grožnje za dostojanstvo družine, kot so na primer problemi, povezani z revščino, s pomanjkanjem dela in dostopa do zdravstvenih sistemov, z zlorabami najbolj ranljivih, migracijami, vojnami (prim. Frančišek, posinodalna apostolska spodbuda Amoris laetitia, 44–46). Javne institucije in Cerkev imajo odgovornost, da poiščejo načine za spodbujanje dialoga in krepitev elementov v družbi, ki bodo spodbujali družinsko življenje in vzgojo njenih članov (prim. Janez Pavel II., okrožnica Sollicitudo rei socialis, 8).
V tem kontekstu lahko družino razumemo kot dar in nalogo. Bistveno je spodbujati soodgovornost in protagonizem družin v družbenem, političnem in kulturnem življenju ter spodbujati njihov dragoceni prispevek v skupnosti. V vsakem otroku, v vsaki ženi ali možu nas Bog izroči svojemu Sinu, njegovi Materi, kot je storil s svetim Jožefom, da bi bili skupaj z njimi temelj, kvas in pričevanje Božje ljubezni med ljudmi. Da bi bili domača Cerkev in ognjišče, kjer gori ogenj Svetega Duha, ki vsem širi svojo toplino ter jih vabi k temu upanju.
Sveti Pavel VI. je v svoji znani pridigi v Nazaretu spodbudil, naj sledimo zgledu Svete Družine, spremljamo in podpiramo drugega v tišini, delu in molitvi, da bo Bog v njem uresničil načrt ljubezni, ki ga je zanj pripravil. To je ljubezen, ki se uteleša v vsakem življenju, ki je v krstu rojeno za vero ter maziljeno, da oznani to "leto milosti" vsem ljudem, ki bodo srečali Jezusa v evharistiji in v zakramentu odpuščanja; tistim, ki mu bodo sledili pri poslanstvu kot duhovniki, kot krščanski očetje ali kot posvečeni, vse do končnega srečanja, do cilja našega upanja.
Dragi bratje in sestre, zaključek tega razmišljanja mora biti klic k zavezanosti in k tisti neizmerni radosti, ki je preplavila učence, ko so srečali vstalega Jezusa, in jih je vodila, da so njegovo ime oznanjali po vsem svetu. Sveti Avguštin je to "veselje" opredelil kot radost, ki je ni mogoče izraziti z besedami in ki je značilna zlasti za Neizrekljivo (prim. Komentar k Psalmu 94, 3). Naj bodo naše družine tista tiha pesem upanja, ki s svojim življenjem širi Kristusovo luč, "da bi veselje evangelija doseglo vse konce zemlje in da nobeno obrobje ne bo brez njegove svetlobe" (Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 288).
Vse vas izročam priprošnji svete nazareške Družine, popolnega zgleda, ki ga Bog ponuja kot odgovor na obupani klic na pomoč mnogih družin. Če jo bomo posnemali, bodo naši domovi žive bakle Božje luči. Naj vas Gospod blagoslovi. Najlepša hvala.«
