Papež: Ni pravičnosti brez sočutja, niti legitimnosti brez poslušanja bolečine drugih
Leon XIV.
Dragi bratje in sestre, zbrani na Lampedusi! “O’scià!”. Dih, dihanje: to si voščite, ko se pozdravljate v svojem narečju. Tako vas je leta 2013 pozdravil naš ljubljeni papež Frančišek, ko je prišel med vas: to je bilo njegovo prvo potovanje. Veste, da sta v svetopisemskem jeziku dih, dihanje to, kar mi prevajamo kot »duh«. In tako, ko se pozdravljamo – danes na daljavo, upam pa, da kmalu tudi osebno – kot verujoči, kličemo Svetega Duha, Božji dih drug na drugega.
Sadovi Duha, dragi prijatelji, so med vami obilni. Spominjate me na to, kar je apostol Pavel pisal kristjanom v Tesaloniki: »Besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha, tako da ste postali zgled vsem verujočim« (1 Tes 1,6-7). Geografski položaj Lampeduse in Linose vas namreč od nekdaj postavljala za vrata Evrope. V zadnjih desetletjih je to od vaše skupnosti zahtevalo ogromno zavzetost pri sprejemanju, kar vas je iz središča Sredozemlja postavilo v središče Cerkve, »tako da nam - še pravi sv. Pavel – o tem ni treba nič govoriti« (1 Tes 1,8), saj sta vaša vera in vaša ljubezen sedaj znani vsem. To je nesnovna, a resnična dediščina.
Moj »hvala«, ki je »hvala« celotne Cerkve za vaše pričevanje, nadaljuje in obnavlja zahvalo papeža Frančiška. »Hvala« združenjem, prostovoljcem, županom in upravam, ki so si sledili skozi čas; »hvala« duhovnikom, zdravnikom, varnostnim silam in vsem tistim, ki so pogosto nevidno kazali in kažejo nasmeh in pozornost človeškega obličja ljudem, ki so preživeli svoje obupano potovanje upanja.
Vi ste branik tiste človečnosti, ki jo skušajo spodkopati glasni prepiri, podedovani strahovi in krivični ukrepi. Brez sočutja ni pravičnosti, ni zakonitosti brez poslušanja bolečine drugih. Toliko žrtev – med njimi toliko mater, toliko otrok – iz globin Mare nostrum vpije ne le k nebu, ampak tudi v naša srca. Mnogi bratje in sestre migranti so bili pokopani na Lampedusi in počivajo v zemlji kot semena, iz katerih hoče vzkliti nov svet. Hvala Bogu tudi ne manjka tisoče obrazov in imen ljudi, ki danes živijo boljše življenje in ne bodo nikoli pozabili vaše ljubezni. Mnogi izmed njih so tudi sami postali delavci za pravičnost in mir, saj je dobrota nalezljiva.
Sestre in bratje, diha Duha nikoli ne pogrešajte. Res je, da z leti lahko nastopi utrujenost. Kot na tekmi nam lahko zmanjka sape. Napori težijo za tem, da postavljajo pod vprašaj to, kar smo storili, včasih pa nas tudi razdvajajo. Odzivati se moramo skupaj, ostati povezani in se ponovno odpreti Božjemu dihu. Vse dobro, ki ste ga storili, se morda zdi, kot kapljica v morje. Vendar ni tako, je veliko več!
Zdi se, da se je globalizacija brezbrižnosti, ki jo je papež Frančišek obsojal, začenši ravno z Lampeduso, danes mutirala v globalizacijo nemoči. Soočeni s krivico in nedolžno bolečino smo bolj ozaveščeni, vendar je nevarno, da ostanemo nedejavni, tihi in žalostni, premagani od občutka, da ni mogoče ničesar storiti. Kaj lahko storim jaz spričo tako velikega zla? Globalizacija nemoči je hči laži: da je zgodovina bila vedno takšna, da zgodovino pišejo zmagovalci. Zato se zdi, da smo nemočni. In vendar ne: zgodovino pustošijo mogočneži, rešujejo pa jo ponižni, pravični, mučenci, v katerih sije dobrota, pristna človečnost pa vztraja in se obnavlja.
Kakor je papež Frančišek globalizaciji brezbrižnosti nasprotoval s kulturo srečanja, tako bi rad, da se danes skupaj začnemo zoperstavljati globalizaciji nemoči s kulturo sprave. Sprava je poseben način srečanja. Danes se moramo srečati zato, da celimo svoje rane in si odpustimo zlo, ki smo ga povzročili in tudi tisto, ki ga nismo povzročili, nosimo pa njegove posledice. Toliko strahu, toliko predsodkov, veliki in tudi nevidni zidovi so med nami in našimi ljudstvi, kot posledice ranjene zgodovine. Zlo se prenaša iz roda v rod, z ene skupnosti na drugo. Vendar se prenaša tudi dobro in zna biti močnejše! Če ga hočemo uresničevati, da bi ga spet spravili v obtok, moramo postati izvedenci sprave. Popraviti moramo, kar je zlomljeno, obzirno moramo ravnati s spomini, ki krvavijo, potrpežljivo se moramo bližati drug drugemu, se poistovetiti z zgodovino in bolečino drugih, priznati, da imamo iste sanje, ista upanja. Sovražnikov ni: so samo bratje in sestre. To je kultura sprave. Potrebna so spravna dejanja in spravne politike.
Dragi bratje in sestre, skupaj pojdimo naprej po tej poti srečanja in sprave. Tako se bodo pomnožili otoki miru, postali bodo stebri mostov, da bo mir lahko dosegel vsa ljudstva in vse stvari. Na tem obzorju upanja in zavzetosti vas na priprošnjo Marije Morske zvezde blagoslavljam in z veliko naklonjenostjo pozdravljam. O’scià! Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas. Amen.
