Papež: Teologija naj temelji na osebnem in preobražujočem srečanju s Kristusom
Vatican News
Papež je uvodoma navzočim dejal, da so razmišljali o nujnih aktualnih vprašanjih, ki so mu zelo pri srcu, tako kot tudi njegovim predhodnikom sv. Janezu Pavlu II., Benediktu XVI. in Frančišku. »Okoljska trajnost in varovanje stvarstva sta namreč nujno potrebna za preživetje človeštva in imata neposreden vpliv na organizacijo naših družb ter na možnost mirnega in solidarnega človeškega sobivanja.
Hkrati pa vsakršno prizadevanje za izboljšanje okoljskih in socialnih razmer v našem svetu terja zavezanost vseh, pri čemer vsak prispeva svoj delež, v duhu solidarnosti in sodelovanja, ki bi presegal regionalne, nacionalne, kulturne in tudi verske ovire in omejenosti. Medkulturno in medversko obzorje, ki ste ga dali svojemu seminarju, je znamenje za nadaljnje in vedno intenzivnejše izmenjave, za odločne in plodovite pobude. To je v skladu s prenovljenim profilom Teološke akademije, ki ga je želel papež Frančišek in je dal tej večstoletni ustanovi Svetega sedeža novo obliko.«
V nadaljevanju se je papež Leon XIV. navezal na apostolsko pismo Ad theologiam promovendam, ki je pred slabima dvema letoma spremljalo objavo novega statuta in programskih smernic Papeške teološke akademije, ter razmišljal o tem, da bosta za teologijo v prihodnosti bistvenega pomena misijonski in dialoški zagon.
»Teologija je gotovo konstitutivna razsežnost misijonskega in evangelizacijskega delovanja Cerkve: svoje korenine ima v evangeliju, njen končni cilj pa je v občestvu z Bogom, ki je namen krščanskega oznanila. Prav zato, ker je evangelizacija namenjena slehernemu človeku v vseh časih, se nenehno sooča z izzivi kulturnih kontekstov in potrebuje teologijo "v izhodu", ki združuje znanstveno natančnost in gorečnost za zgodovino; teologijo, ki je zato utelešena, prežeta z bolečinami, radostmi, s pričakovanji in upanji človeštva, žensk in moških našega časa.
Sintezo med temi različnimi vidiki lahko ponudi modrostna teologija, po vzoru teologije, ki so jo razvili veliki Očetje in Učitelji iz davnine, ki so bili poslušni Duhu ter so znali združevati vero in razum, premišljevanje, molitev in prakso. V tem smislu je pomemben vedno aktualen primer svetega Avguština, čigar teologija ni bila nikoli zgolj abstraktno iskanje, ampak vedno sad izkušnje Boga in življenjskega odnosa z Njim. Ta izkušnja se je začela že pred krstom, ko je v globini svojega srca čutil, da ga vodi neizrekljiva luč (prim. Izpovedi, VII, 10), in se nato nadaljevala skozi njegovo življenje, tudi skozi utelešeno teološko razmišljanje, ki je bilo sposobno odgovoriti na duhovne, doktrinarne, pastoralne in socialne potrebe njegovega časa.«
Papež je spomnil, da je sveti Avguštin začel to pot z bivanjskega in čustvenega vidika, izhajajoč iz notranjosti in priznavajoč »Resnico, ki prebiva v nas«. Sveti Tomaž Akvinski pa jo je sistematiziral s sredstvi aristotelske miselnosti. Na ta način je »zgradil trden most med krščansko vero in znanostjo vseh, razumevajoč teologijo kot sapida scientia, oziroma sapientia«. Zatem je papež navedel še enega velikega misleca novejšega časa, blaženega Antonia Rosminija, ki je »imel teologijo za vzvišen izraz intelektualne ljubezni, hkrati pa je dejal, da se mora kritični razum vseh znanj usmeriti k Ideji Modrosti« (Ad theologiam promovendam, 7).
»Teologija je torej ta modrost, ki odpira večja bivanjska obzorja, je v dialogu z znanostmi, s filozofijo, z umetnostjo in celotno človeško izkušnjo. Teolog ali teologinja je oseba, ki v svojem teološkem delu živi misijonsko željo, da vsem posreduje "znanje" in "okus" vere, da bi ta lahko osvetlila obstoj, odkupila šibke in izključene, se dotaknila in ozdravila trpeče meso revnih, nam pomagala izgraditi bratski in solidaren svet ter nas pripeljala do srečanja z Bogom.
Pomenljivo pričevanje znanja vere v službi človeka v vseh njegovih razsežnostih – osebnih, družbenih in političnih – je družbeni nauk Cerkve, ki je danes poklican dajati modre odgovore tudi na digitalne izzive. Teologija je neposredno vpletena v to, saj za kompleksen svet umetne inteligence ne zadošča izključno etični pristop; potrebno se je nanašati na antropološko vizijo, na kateri temelji etično delovanje, in se tako vrniti k večnemu vprašanju: kdo je človek, kakšno je njegovo neskončno dostojanstvo, ki ga ni mogoče zreducirati na nobenega digitalnega androida?«
»Zato vas vabim, da gojite teologijo, ki temelji na osebnem in preobražujočem srečanju s Kristusom in ki se skuša udejanjiti v konkretnih dogodkih današnjega človeštva. Spodbujam vas k dialogu ne samo s filozofijo, ampak tudi s fiziko, biologijo, ekonomijo, pravom, literaturo, glasbo, da se obogatite in obogatite druge, da boste prinašali dobri kvas evangelija v različne kulture, v srečanja z verniki drugih verstev ter z nevernimi. Za ta dialog ad extra je, kot veste, potreben dialog ad intra, to je med teologi, v zavedanju, da je Božje obličje mogoče iskati le, če hodimo skupaj. Zato upam, da bo Akademija postala kraj srečanja in prijateljstva med teologi, kraj občestva in podelitve, kjer bomo lahko skupaj hodili Kristusu naproti.
S to željo želim spodbuditi in blagosloviti vse tri "obraze" Akademije, ki jih opredeljuje novi statut: akademsko-znanstveni obraz, kjer se izvaja intelektualna natančnost, raziskovanje in kritično preučevanje vere; modrostni obraz, ki predstavlja trenutek kontemplacije in razločevanja ter vključuje veliko navadnih ljudi prek "teoloških skupin", kjer teologija postane molitev, poslušanje in podelitev, pomaga premagati napačne predstave o Bogu in hrani duhovno življenje; in nazadnje solidarnostni obraz, ki si prizadeva navdihovati in spodbujati konkretna dejanja ljubezni. Resnično poznavanje Boga se namreč uresničuje v življenju, ki ga preobraža ljubezen.
Predragi, zahvaljujem se vam za vaš trud in vam želim, da bi razvijali in utelešali to modrostno teologijo v službi Cerkve in sveta. Naj vas spremlja in podpira moj blagoslov. Hvala!«
