Papež v župniji sv. Ane: Z besedo in deli hočemo oznanjati, da je Jezus Zveličar sveta
Leon XIV.
Homilija svetega očeta pri maši
v cerkvi svete Ane v Vatikanu.
25. nedelja med letom
Dragi bratje in sestre, posebno veselje me navdaja ob tem predsedovanju sveti evharistiji v papeški župniji sv. Ane. Hvaležno pozdravljam avguštinske redovnike, ki tukaj opravljajo svojo službo, zlasti župnika p. Maria Millardija, kakor tudi novega generalnega priorja reda Josepha Farrella, ki je tukaj z nami in želim tudi pozdraviti patra Gioela Schiavello, ki je pred kratkim dopolnil častitljivo starost 103 let.
Ta cerkev stoji na posebnem kraju, ki je tudi ključ za pastoralno služenje, ki se tukaj izvaja. Smo namreč tako rekoč »na meji« in skoraj vsi, ki vstopajo ali odhajajo iz Vatikana, gredo mimo cerkve sv. Ane. Nekateri gredo mimo zaradi dela, drugi kot gostje ali romarji, nekateri v naglici, drugi s strahom ali z vedrino. Naj vsi izkusijo, da so tukaj odprta vrata in srca za molitev, poslušanje in dejavno ljubezen!
V zvezi s tem nas pravkar oznanjeni evangelij izziva, da pozorno preiščemo svojo povezanost z Gospodom in s tem tudi med nami. Jezus postavlja zelo jasno alternativo med Bogom in bogastvom, ter nas poziva, da zavzamemo jasno in dosledno stališče. »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodoma«, zato »ne morete služiti Bogu in bogastvu« (prim. Lk 16,13). Ne gre za naključno izbiro, kot je toliko drugih, pa tudi ne za neko začasno izbiro, ki bi jo lahko sčasoma spremenili glede na razmere. Gre za odločitev o življenjskem slogu. Gre za odločitev, kam položiti svoje srce, za razjasnitev, koga iskreno ljubimo, komu predano služimo in kaj je v resnici naše dobro.
Zato Jezus ravno bogastvo postavi v nasprotje z Bogom. Gospod govori tako, ker ve, da smo siromaki, da je naše življenje polno potreb. Odkar smo se rodili, ubogi in nagi, vsi potrebujemo skrb in naklonjenost, dom, hrano, obleko. Nevarno je, da pohlep po bogastvu prevzame Božje mesto v našem srcu, ki naj bi rešilo naša življenja, kakor razmišlja krivični oskrbnik v priliki (prim. Lk 16,3-7). Skušnjava je v tem: da mislimo, da bomo tudi brez Boga lahko živeli dobro, medtem ko bomo brez bogastva žalostni in prizadeti zaradi tisoč potreb. Pred preizkušnjo stiske se počutimo ogrožene, toda namesto da bi z zaupanjem prosili za pomoč in da bi med seboj podelili v bratstvu, začnemo preračunavati in kopičiti, tako pa postanemo sumničavi in nezaupljivi do drugih.
Takšne misli bližnjega spremenijo v tekmeca, v rivala ali v nekoga, s katerim se je treba okoristiti. Kakor opominja prerok Amos, si tisti, ki hočejo bogastvo spremeniti v sredstvo gospodovanja, komaj čakajo, da bodo »za denar kupili ubožca« (Am 8,6) in izkoriščajo njegovo revščino. Nasprotno pa Bog dobrine stvarstva namenja vsem. Naša revščina ustvarjenih oseb torej potrjuje obljubo in vez, za katere Gospod osebno poskrbi. Psalmist opisuje ta previdnostni slog: Bog, »ki se sklanja, da bi videl v nebesih in na zemlji. Iz prahu dvigne slabotnega, iz blata potegne ubogega« (Ps 113,6-7). Tako ravna dobri Oče, vedno in do vseh: ne samo do tistih, ki nimajo zemeljskih dobrin, ampak tudi do duhovne in moralne revščine, ki pesti mogočne in slabotne, revne in bogate.
Gospodova beseda namreč ne postavlja v nasprotje ljudi v tekmovalnih razredih, ampak vse spodbuja k notranji revoluciji, k spreobrnjenju, ki se začenja iz srca. Takrat se bodo odprle naše roke: da bodo dajale, ne grabile. Tedaj se bodo odprle naše misli: načrtovati boljšo prihodnost, ne pa odkrivati posla po najboljši ceni. Kakor piše sv. Pavel: »Predvsem torej prosim: naj se opravljajo prošnje, molitve, priprošnje, zahvale za vse ljudi, za kralje in za vse, ki so na oblasti« (1 Tim 2,1). Danes Cerkev še posebej moli, da bi se voditelji narodov osvobodili skušnjave, da bi bogastvo uporabili proti človeku, ko bi ga spremenili v orožje, ki uničuje ljudstva, in v monopole, ki ponižujejo delavce. Kdor služi Bogu, se osvobodi bogastva, kdor pa služi bogastvu, ostane njegov suženj! Kdor išče pravičnost, spremeni bogastvo v skupno dobro; kdor pa išče gospodovanje, skupno dobro spremeni v plen svoje požrešnosti. Sveto pismo osvetljuje to navezanost na materialne dobrine, ki bega naša srca in izkrivlja našo prihodnost.
Predragi, zahvaljujem se vam, ker na različne načine sodelujete pri ohranjanju te župnije pri življenju ter vršite velikodušen apostolat. Spodbujam vas, da vztrajate v upanju v času, ki ga resno ogroža vojna. Cela ljudstva danes trpijo zaradi nasilja in še bolj zaradi brezsramne brezbrižnosti, ki jih prepušča usodi revščine. Spričo teh dram nočemo biti popustljivi, ampak hočemo z besedo in deli oznanjati, da je Jezus Zveličar sveta; On, ki nas osvobaja vsakega zla. Naj njegov Duh spreobrne naša srca, da bomo, nasičeni z evharistijo, najvišjim zakladom Cerkve, sposobni postati priče dejavne ljubezni in miru.
