Sveti oče avguštincem: V središču vsega je ljubezen
Vatican News
Predragi bratje,
vesel sem, da sem tukaj z vami ob vašem generalnem kapitlju. Lahko rečem, da se počutim kot doma in da se tudi sam, v duhu duhovne podelitve, notranje soudeležujem tega, kar živite v teh dneh. Zahvaljujem se generalnemu priorju, ki je zaključil svojo službo in pozdravljam novoizvoljenega priorja: za to tako zahtevno nalogo je potrebna molitev vseh nas, ne pozabimo tega!
Generalni kapitelj je dragocena priložnost za skupno molitev in premišljevanje o prejetem daru, o aktualnosti karizme in tudi o izzivih in problemih, s katerimi se sooča skupnost. Medtem ko se nadaljuje z različnimi dejavnostmi, obhajati kapitelj pomeni prisluhniti Duhu, v nekem smislu podobno kot je dejal naš oče Avguštin, ko je opozarjal na pomembnost notranjosti na poti vere: »Ne izstopaj iz sebe, vrni se vase: resnica prebiva v notranjem človeku« (De vera religione, 39,72).
Po drugi strani pa notranjost ni beg od naših osebnih in skupnostnih odgovornosti, od poslanstva, ki nam ga je Gospod zaupal v Cerkvi in v svetu, od nujnih vprašanj in problemov. Vase se ponovno vstopi zato, da se potem še z večjo motiviranostjo in navdušenjem odpravi na poslanstvo. Ko ponovno vstopimo vase, se prenovi duhovni in pastoralni zagon: vrnemo se k izviru redovnega življenja in posvečenja, da bi mogli ponuditi luč tistim, ki jih Gospod postavlja na našo pot. Ponovno odkrijemo odnos z Gospodom ter z brati lastne redovne družine, saj lahko iz tega občestva ljubezni črpamo navdih in se bolje soočamo z vprašanji skupnostnega življenja in apostolskih izzivov.
V tem kontekstu se po obširnem in skupnem premišljevanju, s katerim ste nadaljevali v teh letih, posvečate nekaterim temam, ki bi jih rad na kratko omenil.
Najprej, temeljna tema: poklici in začetna formacija. Rad se spominjam spodbude svetega Avguština: »Ljubite to, kar boste« (Discorso 216, 8). Menim, da je to dragoceno priporočilo, predvsem zato, da ne bi zapadli v zmoto, da bi si redovniško formacijo predstavljali kot skupek pravil, ki jih je treba upoštevati, ali stvari, ki jih je treba storiti, ali pa kot že izdelano obleko, ki jo je treba pasivno nositi. V središču vsega je namreč ljubezen. Krščanska poklicanost, še posebej poklicanost v redovništvo, se rodi samo takrat, ko zaznamo privlačnost nečesa velikega; ljubezni, ki lahko nahrani in nasiti srce. Zato bi morala biti naša prva skrb pomagati zlasti mladim, da bi odkrili lepoto klica ter ljubili tisto, kar bodo lahko postali, če bodo sprejeli poklicanost. Poklicanost in formacija nista vnaprej določeni stvarnosti: sta duhovna pustolovščina, ki zajema celotno zgodovino osebe, in predvsem gre za ljubezensko pustolovščino z Bogom.
Ljubezen, ki jo je, kot vemo, Avguštin postavil v središče svojega duhovnega iskanja, je temeljno merilo tudi za razsežnost teološkega študija ter intelektualne formacije. Pri spoznavanju Boga nikoli ne moremo priti do Njega samo s svojim razumom in z vrsto teoretičnih informacij, ampak gre predvsem za to, da dopustimo, da nas osupne njegova veličina; da se sprašujemo o sebi ter o smislu dogodkov, da bi v njih našli sledi Stvarnika, ter predvsem da bi ga ljubili in pomagali drugim, da bi ga ljubili. Tistim, ki študirajo, Avguštin svetuje velikodušnost in ponižnost, ki se rodita prav iz ljubezni: velikodušnost, da drugim posredujemo svoja iskanja, da bi to koristilo njihovi veri; ponižnost, da ne bi zapadli v prevzetnost tistih, ki iščejo znanje zaradi znanja in se čutijo boljši od drugih zato, ker ga imajo.
Hkrati je neizrekljiv dar božje ljubezni tisto, kar moramo posnemati, če želimo čim bolje živeti tudi skupnostno življenje in apostolsko dejavnost, in sicer tako, da zberemo skupaj naše materialne, pa tudi človeške in duhovne dobrine. Spomnimo se, kako učinkovito je to, kar je zapisano v našem Pravilu: »Kakor vas hrani ena sama shramba, tako se oblačite iz ene same garderobne omare« (Pravilo, 30). Ostanimo zvesti evangeljskemu uboštvu in poskrbimo, da postane merilo za to, da bomo živeli vse, kar smo in imamo, vključno s sredstvi in strukturami, v službi našega misijonskega poslanstva.
Nazadnje, ne pozabimo na svoje misijonsko poslanstvo. Od prvega misijona dalje v letu 1533 so avguštinci oznanjali evangelij na mnogih koncih sveta z gorečnostjo in velikodušnostjo; skrbeli so za lokalne krščanske skupnosti, se posvečali vzgoji in poučevanju, skrbeli za uboge in opravljali socialna in karitativna dela. Ta misijonski duh ne sme ugasniti, saj je tudi danes zelo potreben. Spodbujam vas, da ga poživite ter se spominjate, da evangelizacijsko poslanstvo, h kateremu smo vsi poklicani, terja pričevanje ponižnega in preprostega veselja, razpoložljivosti za služenje, podelitev življenja z ljudstvom, h kateremu smo poslani.
Predragi, želim vam, da nadaljujete z delom kapitlja v bratskem veselju in s srcem, pripravljenim sprejeti navdihe Duha. Molim za vas, naj Gospodova ljubezen navdihuje vaše misli in dejanja, da boste postali apostoli in priče evangelija v svetu. Naj Devica Marija in sveti Avguštin posredujeta s svojo priprošnjo ter naj vas spremlja apostolski blagoslov.
