Sveti oče redovnicam: Tudi danes svet potrebuje velikodušne ženske
Vatican News
Sveti oče je po uvodnih pozdravih dejal, da je ena izmed značilnosti, ki je skupna vsem tem redovnim skupnostim, pogum, ki je zaznamoval njihove začetke. Iz tega razloga je za izhodišče svojega razmišljanja vzel naslednje besede iz knjige Pregovorov: »Vrlo ženo, kdo jo bo našel? Njena vrednost je daleč nad biseri« (Prg 31,10).
»Mislim, da vaše zgodovine nudijo odgovor na to vprašanje: v njih je namreč Bog našel ne samo eno, ampak mnoge močne in pogumne žene, ki niso oklevale, da bi tvegale in soočile težave ter tako sprejele Njegove načrte in odgovorile z "da" na Njegov klic. Ne samo to: odprle so pot mnogim drugim, ki so, tako kot ve, sledile ubogemu, čistemu in pokornemu Kristusu, ter nadaljevale njegovo delo, včasih vse do mučeništva.
Govorimo o izjemnih ženskah, ki so odšle v misijone v težkih časih; ki so se sklanjale nad moralno in materialno bedo v najbolj zapuščenih družbenih okoljih; ki so zato, da bi bile blizu pomoči potrebnim, tvegale svoje življenje, tudi do te mere, da so ga izgubile, ko so postale žrtve brutalnega nasilja v vojnih časih.«
Ob tem je papež dejal, da takšne žene opeva starodavna himna v brevirju z naslednjimi besedami: »Krotile s postom so telo, hranile pa z molitvijo so plemenitega duha in z Božjo milostjo z neba« (Pesem v čast svetim ženam, 1. večernice).
»To so modre in globoke besede, ki spominjajo na korenine vašega posvečenega življenja, tako v kontemplaciji kot v apostolskem delovanju. Moč zvestobe na obeh ravneh namreč izhaja iz istega vira, Kristusa; in sredstva, s katerimi lahko črpamo iz njegovega bogastva, so, kot nas uči tisočletna izkušnja Cerkve, tista, ki so bila omenjena: askeza, molitev, zakramenti, zaupnost z Bogom, z njegovo besedo, z nebeškimi stvarmi (prim. Kol 3,1-2).
Morda bi kdo v našem imanentističnem svetu lahko mislil, da je to neke vrste "spiritualizem", vendar bi bilo to zlahka ovrženo prav s pričevanjem tega, kar so skozi stoletja delale in še delajo vaše kongregacije. Vse to je bilo namreč mogoče samo zahvaljujoč moči, ki prihaja od Boga. To izkušamo vsak dan: naše delo je v Gospodovih rokah, mi pa smo le majhna in neprimerna orodja, "nekoristni služabniki", kot pravi evangelij (prim. Lk 17,10). A če se izročimo Njemu, če ostanemo združeni z Njim, se zgodijo velike stvari, prav prek naše revščine.
Sveti Avguštin je v zvezi s tem devicam priporočal: "Pojdite v višave s stopalom ponižnosti. Bog dviga tiste, ki mu ponižno sledijo […]. Izročite Mu darove, ki vam jih je podaril, da jih bo ohranil; položite svojo moč v njegove roke (prim. Ps 58,10)" (De sancta virginitate, 52,53). Ko je sveti Janez Pavel II. premišljeval o redovnem življenju izhajajoč iz Kristusove spremenitve (prim. Mt 17,1-9), je govoril o "vzponu na goro" in "sestopu z gore" (Apostolska spodbuda Vita consecrata, 25. marec 1996, 14): "Učenci, ki so bili tesno povezani z Učiteljem, za hip obdani s sijem trinitaričnega življenja in občestva svetnikov ter skorajda odneseni v večnost, so se takoj vrnili v vsakdanjo stvarnost, kjer so videli "samo Jezusa" v ponižni človeški naravi. Povabil jih je, naj se vrnejo v dolino, kjer bodo z njim prenašali napor Božjega načrta in pogumno stopili na pot križa" (ibid.)«.
»V tej luči gledamo Regino Protmann, Marijo Gertrudo Dragocene Krvi, Marie-Anne de Tilly – z duhovnikom Louisom Chauvetom – sveto Terezijo Avilsko, puščavnike z gore Karmel, kot na osebe, globoko povezane z Bogom in zato posvečene služenju Njemu ter v blagor vse Cerkve; v bratih so si prizadevale ukoreniniti in utrjevati tisto Kristusovo kraljestvo, ki so ga najprej živo občutile v sebi, ter ga širiti po vsem svetu (prim. Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 44).
Predrage, to je dediščina, ki ste jo prejele in zaradi katere je vaša navzočnost tukaj zelo pomenljiva. Tudi v današnjem času namreč potrebujemo velikodušne ženske. V zvezi s tem mi dovolite, da poseben pozdrav namenim sestram bosonogim karmeličankam iz Svete dežele, ki so danes tukaj prisotne: pomembno je tisto, kar delate s svojo budno in tiho prisotnostjo na krajih, ki so žal razdejani zaradi sovraštva in nasilja, s svojim pričevanjem zaupne izročitve Bogu ter s svojo nenehno molitvijo za mir. Vsi vas spremljamo s svojo molitvijo in smo tudi prek vas blizu tistim, ki trpijo.
Hvala vam vsem, sestre, za dobro, ki ga udejanjate v številnih državah po svetu in v mnogih različnih okoliščinah. Iz srca vas blagoslavljam in se vas spominjam v Gospodu.«
