Govor papeža Leona XIV. udeležencem svetovnega srečanja ljudskih gibanj

Leon XIV.

Govor njegove svetosti papeža Leona XIV. 
udeležencem svetovnega srečanja ljudskih gibanj 
dvorana Pavla VI. 
četrtek, 23. oktober 2025

Dragi bratje in sestre,  prvič imam srečo, da se srečam z vami in nadaljujem pot, ki jo je začel papež Frančišek, ki se je v zadnjih letih pogosto pogovarjal z vašo stvarnostjo in poudarjal njen preroški pomen v kontekstu sveta, zaznamovanega z različnimi vprašanji.

Eden od razlogov, zakaj sem izbral ime Leon XIV., je okrožnica Rerum novarum, ki jo je napisal Leon XIII. med industrijsko revolucijo. Naslov Rerum novarum pomeni »nove stvari«. V svetu zagotovo obstajajo »nove stvari«, vendar ko to povemo, ponavadi uporabimo »pogled iz središča« in se sklicujemo na stvari, kot so umetna inteligenca ali robotika. Danes pa bi rad z vami pogledal na »nove stvari« z vidika obrobja.

Gledanje »novih stvari« z obrobja 
Pred več kot desetimi leti je papež Frančišek tukaj v Vatikanu rekel, da ste prišli, da bi zasadili zastavo. Kaj je bilo na njej napisano? »Zemlja, dom in delo«.[1] To je bila »nova stvar« za Cerkev in bila je dobra stvar! V odmevu na Frančiškove prošnje danes pravim: zemlja, dom in delo so svete pravice, vredno se je boriti zanje in želim, da me slišite reči: »Sem za!«, »Sem z vami!«

Ali je zahteva po zemlji, domu in delu za izključene »nova stvar«? Gledano iz svetovnih centrov moči, zagotovo ne; kdor ima finančno varnost in udoben dom, lahko te zahteve obravnava kot zastarele. Resnično »nove« stvari se zdijo vozila z avtonomno vožnjo, oblačila ali predmeti po najnovejši modi, vrhunski mobilni telefoni, kriptovalute in podobne stvari.

Z obrobja pa se stvari zdijo drugačne; transparent, s katerim mahate, je tako aktualen, da si zasluži celo poglavje v krščanskem družbenem razmišljanju o izključenih v današnjem svetu.

To je perspektiva, ki jo želim posredovati: nove stvari, gledane z obrobja, in vaše prizadevanje, ki se ne omejuje na protest, ampak išče rešitve. Obrobja pogosto pozivajo k pravičnosti in vi ne kričite iz »obupa«, ampak iz »želje«: vaš krik je klic po iskanju rešitev v družbi, ki jo obvladujejo nepravični sistemi. In tega ne počnete z mikroprocesorji ali biotehnologijo, ampak na najosnovnejši ravni, z lepoto obrtništva. In to je poezija: vi ste »družbeni pesniki«.[2]

Danes ponovno nosite zastavo zemlje, doma in dela, ko hodite skupaj od socialnega centra – Spin Time – do Vatikana. Ta skupna hoja priča o vitalnosti ljudskih gibanj kot graditeljev solidarnosti v raznolikosti. Cerkev mora biti z vami: Cerkev, ki je revna za revne, Cerkev, ki se izpostavlja, Cerkev, ki tvega, Cerkev, ki je pogumna, preroška in vesela!

Najpomembnejše se mi zdi, da vaše služenje navdihuje ljubezen. Poznam podobne stvarnosti in izkušnje v drugih državah, prave skupnosti polne vere, upanja in predvsem ljubezni, ki ostaja največja od vseh vrlin (prim. 1 Kor 13,13). Ko namreč ustanavljamo zadruge in delovne skupine, da bi nahranili lačne, dali zatočišče brezdomcem, pomagali brodolomcem, skrbeli za otroke, ustvarjali delovna mesta, omogočili dostop do zemlje in gradili hiše, se moramo zavedati, da ne gre za ideologijo, ampak da resnično živimo evangelij.

V središču evangelija je namreč zapoved ljubezni. Jezus pa nam je povedal, da je v obrazih in ranah revnih skrit njegov lastni obraz (prim. Mt 25,34-40). Lepo je videti, da ljudska gibanja, še preden jih vodi potreba po pravičnosti, vodi želja po ljubezni, mimo vsakršnega individualizma in predsodkov.

Vesel sem, da sem kot škof v Peruju izkusil Cerkev, ki spremlja ljudi v njihovih bolečinah, radostih, bojih in upanju. To je protistrup proti strukturni brezbrižnosti, ki se širi in ne jemlje resno drame ljudi, ki so oropani, izropani, izčrpani in prisiljeni v revščino. Pogosto se počutimo nemočni pred vsem tem, vendar moramo tej »globalizaciji nemoči«, kot sem jo poimenoval, začeti nasprotovati s »kulturo sprave in zavzetosti«.[3] Ljudska gibanja, z velikim čudežem solidarnosti, utemeljene na skrbi za bližnjega in spravi, zapolnjujejo to praznino, ki jo je ustvarilo pomanjkanje ljubezni.

Kot sem dejal, običajni diskurz o »novih stvareh« – z njihovim potencialom in nevarnostmi – izpušča tisto, kar se dogaja na obrobju. V središču je malo zavesti o problemih, ki prizadenejo izključene, in ko se o njih govori v političnih in gospodarskih razpravah, se zdi, da gre za »vprašanje, ki je dodano skoraj iz dolžnosti ali posredno, če ne celo obravnavano kot postranska škoda. Dejansko na koncu pogosto ostane na dnu seznama prioritet«.[4] Nasprotno, reveži so v središču evangelija. Zato bi morale biti obrobne skupnosti vključene v kolektivno in solidarnostno prizadevanje za preobrat nečloveškega trenda socialnih nepravičnosti in za spodbujanje celostnega človeškega razvoja.

Namreč »dokler se problemi revnih ne bodo korenito rešili, z zavrnitvijo absolutne avtonomije trgov in finančnih špekulacij ter z obravnavanjem strukturnih vzrokov neenakosti, ne bo mogoče najti rešitve za probleme sveta ali, bolje rečeno, za noben problem. Neenakost je korenina družbenega zla«.[5]

Stare krivice v novem svetu 
Vaše prizadevanje je še toliko bolj potrebno v svetu, ki je, kot vemo, vedno bolj globaliziran. Kakor je dejal Benedikt XVI., »proces globalizacije, če je ustrezno razumljen in usmerjen, odpira neslutene možnosti za obsežno prerazporeditev bogastva na svetovni ravni; če pa je napačno usmerjen, lahko privede do povečanja revščine in neenakosti ter lahko celo sproži globalno krizo«.[6]

To pomeni, da je treba dinamiko napredka vedno upravljati z etiko odgovornosti, premagati tveganje idolatrije dobička in postavljati človeka ter njegov celostni razvoj v središče. „Človek“ je v središču vizije etike odgovornosti pri svetem Avguštinu. Uči nas, da odgovornost, zlasti do revnih in tistih, ki imajo materialne potrebe, izhaja iz človeškosti do svojih bližnjih in s tem iz priznavanja naše „skupne človeškosti“.[7]

Ker vsi delimo isto človečnost, moramo poskrbeti, da se »novosti« ustrezno obravnavajo. To vprašanje ne bi smelo ostati v rokah politične, znanstvene ali akademske elite, ampak bi moralo zadevati vse nas. Ustvarjalnost, s katero je Bog obdaril človeštvo in ki je prinesla velik napredek na mnogih področjih, še ni uspela najbolje obvladati izzivov revščine in zato ni uspela obrniti dramatičnega izključevanja milijonov ljudi, ki ostajajo na robu družbe. To je osrednja točka v razpravi o »novostih«.

Ko je moj predhodnik Leon XIII. konec 19. stoletja napisal Rerum novarum, se ni osredotočil na industrijsko tehnologijo ali nove vire energije, ampak na položaj delavcev. V tem je evangeljska moč njegovega sporočila: glavna pozornost je bila namenjena položaju revnih in zatiranih tistega časa. In prvič in z absolutno jasnostjo je papež povedal, da so vsakodnevni boji za preživetje in socialno pravičnost bistvenega pomena za Cerkev. Leon XIII. je obsodil podrejenost večine moči »maloštevilnih; tako da je majhno število zelo bogatih ljudi lahko vsililo množicam revnih delavcev jarem, ki ni bil daleč od samega suženjstva«.[8] To je bila velika neenakost tistega časa.

V encikliki Leona XIII. ne najdemo besed »brezposelnost« ali »izključenost«, ker so bili takrat problemi bolj povezani z izboljšanjem delovnih pogojev, izkoriščanjem, nujnostjo nove socialne harmonije in novega političnega ravnovesja, cilji, ki so bili postopoma doseženi zahvaljujoč številnim delovnim zakonom in institucijam socialne varnosti. Danes pa je izključenost novo obličje socialne nepravičnosti. Razlika med »majhno manjšino« – 1 % prebivalstva – in veliko večino se je dramatično povečala.

Ta izključenost je »novost«, ki jo je papež Frančišek obsodil kot »kulturo odmetavanja« in odločno izjavil: »Izključeni niso »izkoriščani«, ampak marginalizirani, »zavrženi««.[9]

Ko govorimo o izključenosti, se soočamo tudi s paradoksom. Pomanjkanje zemlje, hrane, stanovanja in dostojnega dela sobiva z dostopom do novih tehnologij, ki se širijo povsod prek globaliziranih trgov. Mobilni telefoni, družbena omrežja in celo umetna inteligenca so na voljo milijonom ljudi, vključno z revnimi. Vendar pa, medtem ko ima vedno več ljudi dostop do interneta, osnovne potrebe ostajajo nerešene. Poskrbimo, da se ob izpolnjevanju bolj sofisticiranih potreb ne zanemarijo tiste najbolj osnovne potrebe.

Takšna sistemska samovoljnost povzroča, da so ljudje prikrajšani za nujne dobrine in preplavljeni s tistim, kar je nepotrebno. Skratka, slabo upravljanje ustvarja in povečuje neenakosti pod pretvezo napredka. Ker pa sistem ne postavlja v središče človeškega dostojanstva, ne uspeva zagotoviti niti pravičnosti.

Vpliv »novosti« na izključene 
Danes ne bom izčrpno opisoval kakšne so „novosti“, ki jih ustvarjajo zlasti centri za tehnološki razvoj, vendar vemo, da vplivajo na vsa pomembna področja družbenega življenja: zdravstvo, izobraževanje, delo, promet, urbanizacijo, komunikacije, varnost, obrambo itd. Mnogi od teh vplivov so dvorezni: za nekatere države in socialne sektorje so pozitivni, drugi pa utrpijo „stransko škodo“. Tudi to je posledica slabega upravljanja tehnološkega napredka.

Klimatska kriza je morda najbolj očitni primer. To vidimo pri vsakem ekstremnem vremenskem dogodku, naj gre za poplave, sušo, cunamije, potrese: kdo trpi najbolj? Vedno so to najrevnejši. Izgubijo tisto malo, kar imajo, ko voda odnese njihove domove, in pogosto so jih prisiljeni zapustiti, ne da bi imeli ustrezno alternativo za nadaljevanje svojega življenja. Enako se zgodi, ko na primer kmetje, poljedelci in avtohtono prebivalstvo izgubijo svojo zemljo, svojo kulturno identiteto in trajnostno lokalno proizvodnjo zaradi vdora puščave na njihova ozemlja.

Drugi vidik „novosti“, ki še posebej vpliva na marginalizirane, je povezan s strahovi in upanji najrevnejših v zvezi z življenjskimi vzorci, ki se danes nenehno spodbujajo. Na primer: kako lahko revni mladostnik živi z upanjem in brez tesnobe, ko družbeni mediji nenehno poveličujejo nebrzdano potrošnjo in popolnoma nedosegljiv gospodarski uspeh?

In še en pomemben problem je širjenje odvisnosti od digitalnih iger na srečo. Platforme so zasnovane tako, da ustvarjajo kompulzivno odvisnost in navade, ki povzročajo zasvojenost.

Ne bi rad zamolčal tudi „novosti“ farmacevtske industrije, ki v nekaterih pogledih vsekakor predstavlja velik napredek, vendar ni brez dvoumnosti; v sedanji kulturi se, tudi s pomočjo nekaterih oglaševalskih kampanj, propagira nekakšen kult telesnega blagostanja, skorajda idoliziranje telesa, in v tej viziji se skrivnost bolečine razlaga na poenostavljen način; to lahko vodi tudi do odvisnosti od jemanja protibolečinskih zdravil, katerih prodaja seveda povečuje dobiček proizvajalcev. To je pripeljalo tudi do odvisnosti od opioidov, ki še posebej pustoši v Združenih državah Amerike; pomislimo na primer na fentanil, drogo smrti, ki je drugi najpogostejši vzrok smrti med revnimi v tej državi. Širjenje novih, vedno bolj smrtonosnih sintetičnih drog, ni le zločin preprodajalcev drog, ampak je realnost, ki je povezana s proizvodnjo zdravil in dobičkom, brez globalne etike.

Poudariti želim tudi, da je razvoj novih informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij odvisen od rudnin, ki se pogosto nahajajo v podzemlju revnih držav. Brez koltana iz Demokratične republike Kongo, na primer mnoge tehnološke naprave, ki jih danes uporabljamo, ne bi obstajale. Vendar je njegovo pridobivanje odvisno od paravojaškega nasilja, dela otrok in razseljevanja prebivalstva. Litij je še en primer: tekmovanje med velikimi silami in velikimi podjetji za njegovo pridobivanje predstavlja resno grožnjo suverenosti in stabilnosti revnih držav, do te mere, da se nekateri podjetniki in politiki hvalijo, da spodbujajo državne udare in druge oblike politične destabilizacije, samo da bi prišli do „belega zlata“, torej litija.

Na koncu bi rad omenil še vprašanje varnosti. Države imajo pravico in dolžnost, da varujejo svoje meje, vendar mora to biti uravnoteženo z moralno obveznostjo, da zagotovijo zatočišče. Zloraba ranljivih migrantov ni legitimna izvršitev nacionalne suverenosti, ampak gre za hude zločine, ki jih država stori ali dopušča. Sprejemajo se vedno bolj nečloveški ukrepi – ki se celo politično slavijo –, da se ti „nezaželeni“ obravnavajo kot smeti in ne kot človeška bitja. Krščanstvo pa se sklicuje na Boga ljubezni, ki nas vse dela brate in sestre in od nas zahteva, da živimo kot bratje in sestre.

Hkrati me opogumlja ko vidim, kako ljudska gibanja, organizacije civilne družbe in Cerkev soočajo te nove oblike nečloveškega ravnanja in nenehno pričajo, da so tisti, ki so v stiski, naši bližnji, naši bratje in sestre. To vas dela za prvake človeštva, priče pravičnosti, pesnike solidarnosti.

Pravični boj ljudskih gibanj 
V Rerum novarum je Leon XIII. opazil, da so bile »stara delavska združenja v prejšnjem stoletju ukinjena, njihovo mesto pa ni prevzela nobena druga zaščitna organizacija«.[10]  Revni so postali bolj ranljivi in manj zaščiteni. Danes se dogaja nekaj podobnega, saj sindikati, značilni za 20. stoletje, zdaj predstavljajo vedno manjši delež delavcev, sistemi socialne varnosti pa so v mnogih državah v krizi; zato se zdi, da niti sindikati niti združenja delodajalcev, niti države in niti mednarodne organizacije niso sposobne rešiti teh problemov. Toda »država brez pravičnosti ni država«, nas opominja Avguštin.[11] Pravičnost zahteva, da institucije vsake države služijo vsem družbenim razredom in vsem prebivalcem ter usklajujejo različne potrebe in interese.

Še enkrat se soočamo z etično praznino, v katero zlo zlahka vstopi. Spomnim se prilike o nečistem duhu, ki je izgnan, a se vrne in najde svojo nekdanjo bivališče čisto in urejeno, zato se loti še hujšega boja (prim. Mt 12,43–45). V urejeni praznini je zli duh prost, da deluje. Socialne institucije v preteklosti niso bile popolne, vendar s tem, ko je sistem odpravil večino od njih in tisto, kar je ostalo, okrasil z neučinkovitimi zakoni in neizvršenimi mednarodnimi pogodbami, je človeštvo postalo še bolj ranljivo kot prej.

Zato so ljudska gibanja skupaj z ljudmi dobre volje, kristjani, verniki in vlade nujno pozvani, da zapolnijo to praznino in začnejo procese pravičnosti in solidarnosti, ki se bodo razširili po vsej družbi, ker, kot sem že povedal, »iluzije nas motijo, priprave pa nas vodijo. Iluzije iščejo rezultat, priprave pa omogočajo srečanje«.[12]

V apostolski spodbudi Dilexi te sem želel opozoriti, da »so bila različna ljudska gibanja, sestavljena iz laikov in vodena od ljudskih voditeljev, [...] pogosto gledana s sumničavostjo in celo preganjana«.[13]  Vendar vaše borbe pod zastavo zemlje, doma in dela za boljši svet zaslužijo spodbudo. In tako kot je Cerkev v preteklosti spremljala nastajanje sindikatov, moramo danes spremljati ljudska gibanja. To pomeni spremljati človeštvo, hoditi skupaj v skupnem spoštovanju človeškega dostojanstva in v skupni želji po pravičnosti, ljubezni in miru.

Cerkev podpira vaše pravične boje za zemljo, dom in delo. Tako kot moj predhodnik Frančišek verjamem, da pravične poti vodijo od spodaj in od obrobja proti centru. Vaše številne in ustvarjalne pobude se lahko spremenijo v nove javne politike in socialne pravice. Vaše prizadevanje je legitimno in potrebno. Kdo ve, ali bodo semena ljubezni, ki jih sejete, majhna kot gorčična semena (prim. Mt 13,31-32, Mk 4,30-32, Lk 13,18-19), zrasla v bolj človeški svet za vse in pomagala bolje upravljati »nove stvari«.

Cerkev in jaz vam želimo biti blizu na tej poti. Nadaljujemo z molitvami k vsemogočnemu Bogu. Skupaj z vami v molitvi prosimo Očeta vsega usmiljenja, naj vas varuje in napolni s svojo neizčrpno ljubeznijo. Naj vam v svoji neskončni dobrotljivosti da pogum za evangelijsko preroštvo, vztrajnost v boju, upanje v srcu, pesniško ustvarjalnost. Zaupam vas materinski skrbi Presvete Device Marije. Iz srca vas blagoslavljam.

Hvala, hvala vsem vam! In nadaljujte pot z radostjo in upanjem! 

[1] Tierra, techo, trabajo, trije T-ji v španščini. 
[2] Frančišek, Videosporočilo, 16. oktober 2021. 
[3] Videosporočilo ob predstavitvi kandidature na Lampedusi projekta »Dejanja gostoljubja« na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, 12. september 2025. 
[4] Frančišek, okrožnica Laudato si', 49. 
[5] Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 202. 
[6] Benedikt XVI., okrožnica Caritas in veritate, 42. 
[7] Prim. Avguštin, Govor 259, 3. 
[8] Leon XIII., okrožnica Rerum novarum, 3. 
[9] Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 53. 
[10] Leon XIII., okrožnica Rerum novarum, 3. 
[11] Avguštin, De civitate Dei, XIX., 21, 1. 
[12] Leon XIV., Splošna avdienca, 6. avgust 2025. 
[13] Leon XIV., apostolska spodbuda Dilexi te, 80.