»Nikoli več vojne!« Neslišan in zelo aktualen krik Pavla VI.
Andrea Tornielli
»Jamais plus la guerre, jamais plus la guerre!« Minilo je šestdeset let, odkar je Pavel VI., rimski škof, v Stekleni palači Združenih narodov izrekel svoj krik po miru. Bilo je v ponedeljek, 4. oktobra 1965; svet, ki je dvajset let pred tem izšel iz velike tragedije druge svetovne vojne, je bil razdeljen na dva bloka in malo pred tem se je začelo obdobje dialoga in otoplitve odnosov, s prvimi poskusi sporazuma o nadzoru jedrskega orožja.
»Od nas pričakujete te besede – je dejal papež Montini –, ki jih ne moremo izgovoriti, ne da bi se zavedali njihove teže in slovesnosti: nikoli več drug proti drugemu, nikoli, nikoli več! Ali ni prav zato nastala Organizacija združenih narodov: da bi bila proti vojni in za mir?« Dodal je: »Prisluhnite jasnim besedam velikega človeka, ki ga ni več med nami, Johna Kennedyja«, ki je dejal: »Človeštvo mora končati vojno ali pa bo vojna pokončala človeštvo«. Kennedyjeva sodba razodeva ves tragični realizem prav v temni uri, ki jo človek živi v tem trenutku. Kriza multilateralizma in institucij kot je OZN, je vsem na očeh. Zdi se, da se tista tretja svetovna vojna, ki se je začela po kosih in o kateri je papež Frančišek začel govoriti pred več kot desetimi leti, zlovešče približuje. Zdi se, da je človeštvo izgubilo spomin na nedavno preteklost, preplavljajo nas milijoni domnevnih informacij digitalne dobe, zaradi katerih se počutimo kot najbolj ozaveščena generacija, vendar nas obdajajo lažne novice, vojna propaganda, sramotni interesi proizvajalcev orožja in trgovcev smrti.
Papeži v Združenih narodih, glasovi miru
Bratomorna vojna v srcu krščanske Evrope, ki jo je sprožila ruska agresija na Ukrajino, bratomorna vojna v srcu Svete dežele, ki jo je sprožilo nečloveško teroristično dejanje Hamasa in jo danes z neupravičenim nasiljem nadaljuje izraelska vojska, sta le dva izmed mnogih konfliktov, ki potekajo po svetu in ostajajo pozabljeni, izven radarjev. Tragedija v Gazi, zajetje in ubijanje talcev, pokol civilnega prebivalstva – na deset tisoč otrok, žensk, ostarelih – kot tudi številne civilne žrtve vojne v Ukrajini predstavljajo sramoto, črno luknjo za moralno vest sveta. Mednarodno pravo in humanitarno pravo se uporabljata in prilagajata glede na interese močnejšega. Spričo voditeljev, ki govorijo o vojni, pripravljajo vojno, vlagajo ogromne vsote v oboroževanje, krik nemočnega papeža iz Brescie še danes odmeva, še bolj dramatično aktualen kot pred šestdesetimi leti. To so besede, ki so v globoki sintoniji s čutenjem ljudstev, ki so še vedno ogorčena zaradi vsakodnevnih pobojev, ki jim smo priča, ter upajo, da bodo diplomacija, pogajanja, ustvarjalnost v pogajanjih, sposobnost dialoga in iskanja novih poti miru končno našli tiste, ki jih bodo ubrali, namesto da se prepuščajo najbolj nizkotni vojni propagandi.
Da bi razglasil cilj Združenih narodov, je Pavel VI. želel »spomniti, da kri milijonov ljudi in nešteto neizmernih trpljenj, nesmiselnih pokolov in strahotnih uničenj potrjujejo sporazum, ki vas združuje, s prisego, ki mora spremeniti prihodnjo zgodovino sveta: nikoli več vojne, nikoli več vojne! Mir, mir mora voditi usodo narodov celotnega človeštva!« Ne pozabimo tega, posebej danes.
