Papež: Apostolski nuncij ni kakršen koli diplomat: je obraz Cerkve, ki spremlja, tolaži, gradi mostove

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
Škofovsko posvečenje 
S.E. msgr. Mirosława Stanisława Wachowskiga 
naslovnega izvoljenega nadškofa Villamagne di Proconsolare 
in apostolskega nuncija v Iraku 
Vatikanska bazilika, 26. oktobra 2025

Dragi bratje in sestre! 
Danes se rimska Cerkev veseli skupaj z vesoljno Cerkvijo in se raduje daru novega škofa: msgr. Mirosława Stanisława Wachowskiga, sinu poljske dežele, naslovnega izvoljenega škofa Villamagne di Proconsolare in apostolskega nuncija pri dragem iraškem ljudstvu.

Geslo, ki si ga je izbral – Gloria Deo Pax Hominibus – zveni kot odmev božične pesmi angelov v Betlehemu: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). To je življenjski program: vedno si prizadevati, da bi Božja slava blestela v miru med ljudmi. To je globok smisel vsake krščanske poklicanost in na poseben način škofovske: s svojim življenjem narediti vidno Božjo hvalo in njegovo željo, da bi svet spravil s seboj (prim 2 Kor 5,19).

Božja beseda, ki je bila pravkar oznanjena, nam ponuja nekaj bistvenih potez škofovske službe. Evangelij (Lk 18,9-14) nam pokaže dva moža, ki molita v templju: farizeja in cestninarja. Prvi se predstavi samozavestno in našteva svoja dela; drugi ostane zadaj, ne drzne si dvigniti pogleda, in vse zaupa eni sami prošnji: »Bog, bodi milostljiv, meni grešniku« (v. 13). Jezus pravi, da je v resnici ta, cestninar, prejel Božjo milost in odrešenje, kajti »kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (v. 14).

Molitev ubogega predre oblake, nas spominja Sirah: Bog posluša prošnjo tistega, ki popolnoma zaupa njemu (prim. Sir 35,15-22).

To je prvi nauk za vsakega škofa: ponižnost. Ne ponižnost v besedah, ampak ponižnost, ki prebiva v srcu tistega, ki ve, da je služabnik, ne gospodar; pastir, ne lastnik črede.

Ganjen sem ob misli na ponižno molitev, ki se v Mezopotamiji že stoletja dviga kot kadilo: cestninar iz evangelija ima obraz tolikih vernikov Vzhoda, ki v tišini še naprej govorijo: »O Bog, usmili se mene, grešnika.« Njihova molitev nikoli ne preneha in danes se vesoljna Cerkev pridružuje temu zboru zaupanja, ki predira oblake in se dotika Božjega srca.

Dragi monsinjor Mirosław, prihajaš iz dežele jezer in gozdov. V tej pokrajini, kjer je učiteljica tišina, si se naučil premišljevati; med snegom in soncem si se naučil zmernosti in moči; v kmečki družini zvestobe do zemlje in do dela. Jutro, ki se začenja zgodaj, te je naučilo discipline srca, in ljubezen do narave ti je odkrila Stvarnikovo lepoto.

Te korenine niso samo spomin, ki ga je treba ohraniti, ampak so trajna šola. Iz stika z zemljo si se naučil, da se rodovitnost rojeva iz čakanja in zvestobe: dve besedi, ki opredeljujeta tudi škofovsko službo. Škof je poklican, da seje s potrpežljivostjo, da obdeluje s spoštovanjem, da čaka z upanjem. Varuh je, ne lastnik, mož molitve, ne posesti. Gospod ti zaupa poslanstvo, da boš zanj skrbel z enako predanostjo, s katero kmet skrbi za polje: vsak dan, vztrajno, z vero.

Istočasno smo poslušali apostola Pavla, ki se ozira na svoje življenje in pravi: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Njegova moč ne izvira iz ponosa, ampak iz hvaležnosti, ker ga je Gospod podpiral v njegovih naporih in preizkušnjah.

Tako tudi ti, dragi brat, ki si prehodil pot služenja Cerkvi v papeških predstavništvih v Senegalu in v tvoji Poljski, pri mednarodnih na Dunaju in v Državnem tajništvu, kot zapisnikar in podtajnik za Odnose z državami, ki si živel diplomacijo kot pokorščino evangeljski resnici, diskretno in kompetentno, spoštljivo in predano, in za to sem ti hvaležen. Sedaj Gospod zahteva, da ta dar postane pastoralno očetovstvo: biti oče, pastir in priča upanja v deželi, ki je zaznamovana z bolečino in z željo po ponovnem rojstvu. Poklican si, da bojuješ dober boj vere, ne proti drugim ampak proti skušnjavi, da bi se naveličal, da bi se zaprl vase, da bi meril rezultate, računajoč na zvestobo, ki je tvoja značilna poteza: zvestoba, ki ne išče samega sebe, ampak služi s profesionalnostjo, spoštovanjem, s usposobljenostjo, ki razsvetljuje in se ne razkazuje.

Sv. Pavel VI. v apostolskem pismu Sollicitudo omnum Ecclesiarum spominja, da je papeški predstavnik znamenje skrbi Petrovega naslednika za vse Cerkve. Poslan je, da okrepi vezi občestva, da spodbuja dialog s civilnimi oblastmi, da varuje svobodo Cerkve in spodbuja dobro ljudstev. Apostolski nuncij ni kakršen koli diplomat: je obraz Cerkve, ki spremlja, tolaži, gradi mostove. Njegova naloga ni ščititi koristi dela, ampak služiti občestvu.

V Iraku, deželi tvojega poslanstva, to služenje prevzema poseben pomen. Tam Katoliška Cerkev v polnem občestvu z rimskim škofom živi v različnih izročilih: Kaldejska Cerkev s svojim patriarhom Babilona Kaldejcev in z aramejskim liturgičnim jezikom: Sirska Katoliška, Armenska Katoliška, Grkokatoliška in latinska Cerkev. To je mozaik obredov in kultur, zgodovine in vere, ki prosi, da ga sprejmemo in varujemo v ljubezni.

Krščanska navzočnost v Mezopotamiji je starodavna: po izročilu je sv. apostol Tomaž po uničenju jeruzalemskega templja prinesel evangelij v to deželo; njegova učenca Addai in Mari pa sta ustanovila prve skupnosti. Na tem področju molijo v jeziku, ki ga je govoril Jezus: aramejsko. Ta apostolska korenina je znamenje kontinuitete, ki je nasilje, ki se je v zadnjih desetletjih kazalo s krvoločnostjo, ni moglo ugasniti. Nasprotno, glasovi tistih, ki so bili v teh deželah brutalno oropani življenja, niso utihnili. Danes molijo zate, za Irak, za mir na svetu.

Potem se je prvič v zgodovini neki papež odpravil v Irak. Marca 2021 je namreč papež Frančišek prispel tja kot romar bratstva. V tej deželi, kjer je Abraham, naš oče v veri, slišal Božji klic, je moj predhodnik spomnil, da » nas Bog, ki je ustvaril ljudi enake v dostojanstvu in pravicah, kliče, da širimo ljubezen, dobrohotnost in slogo. Tudi v Iraku želi Katoliška Cerkev biti prijateljica vseh in s pomočjo dialoga z drugimi verstvi konstruktivno sodelovati za mir« (Frančišek, Nagovor oblastem, civilni družbi in diplomatskemu zboru, 5. marca 2021).

Danes si poklican, da nadaljuješ po tej poti: da varuješ poganjke upanja, da spodbujaš mirno sobivanje, da pokažeš, da se diplomacija Svetega sedeža rojeva iz evangelija in se hrani iz molitve.

Dragi monsinjor Mirosław, bodi vedno človek občestva in tišine, poslušanja in dialoga. V svoji besedi nosi krotkost, ki gradi, in v svojem pogledu mir, ki tolaži. V Iraku te ljudstvo ne bo prepoznalo po tem, kar boš govoril, ampak po tem, kako boš ljubil.

Tvoje poslanstvo zaupamo Mariji, Kraljici miru, svetim Tomažu, Addaiu in Mariju, ter številnim pričam vere v Iraku. Ti naj te spremljajo in naj bodo luč na tvoji poti.

In tako, ko te Cerkev v molitvi sprejema v zbor škofov, skupaj molimo: naj Božja slava razsvetljuje tvojo pot in naj Kristusov mir prebiva povsod, kamor boš položil svoj korak. Gloria Deo, Pax Hominibus. Amen.