Papež: Dokler smo romarji v skupni poklicanosti k svetosti, molimo, ne da bi se naveličali…

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
sv. maša s kanonizacijami 
19. oktobra 2025

Dragi bratje in sestre, vprašanje, ki zaključuje pravkar oznanjeni evangelij, začenja naše razmišljanje: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). To vprašanje nam razkriva, kaj je v Gospodovih očeh najbolj dragoceno: vera, to je vez ljubezni med Bogom in človekom. Ravno danes je pred nami sedem prič, novi svetniki in nove svetnice, ki so z Božjo milostjo ohranili prižgano svetilko vere; pravzaprav so oni sami postali svetilke, sposobne širiti Kristusovo luč.

V primerjavi z velikimi materialnimi in kulturnimi, znanstvenimi in umetniškimi dobrinami se vera ne odlikuje zato, ker bi te bilo treba prezirati, ampak ker brez vere izgubijo smisel. Odnos z Bogom je najbolj pomemben, ker je On na začetku časov vse stvari ustvaril iz nič in rešuje pred ničem vse, kar se konča v času. Zemlja brez vere bi bila naseljena z otroki, ki živijo brez Očeta, torej z bitji brez zveličanja.

Zaradi tega se torej Jezus, Božji Sin, ki je postal človek, sprašuje o veri: kaj bi se zgodilo, če bi izginila s sveta? Nebo in zemlja bi ostala kot prej, toda v naših srcih ne bi bilo upanja; svobodo vseh ljudi bi premagala smrt; naša želja po življenju bi se zrušila v nič. Brez vere v Boga ne moremo upati v zveličanje. Jezusovo vprašanje nas torej vznemirja, seveda, vendar le, če pozabimo, da ga je izgovoril sam Jezus. Gospodove besede namreč vedno ostajajo evangelij, to je veselo oznanilo zveličanja. To zveličanje je dar večnega življenja, ki ga prejemamo od Očeta po Sinu, z močjo Svetega Duha.

Predragi, prav zaradi tega Kristus govori svojim učencem o tem, da »morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1): kot se ne naveličamo dihati, tako se ne smemo naveličati moliti! Kot dih ohranja življenje telesa, tako molitev ohranja življenje duše. Vera se namreč izraža v molitvi in pristna molitev živi iz vere.

Jezus nam to povezavo pokaže s priliko: nek sodnik je ostajal gluh pred nujnimi prošnjami vdove, katere vztrajnost ga je končno pripeljala do dejanja. Na prvi pogled ta vztrajnost za nas postane lep zgled upanja, zlasti v času preizkušnje in stiske. Ženina vztrajnost in sodnikovo nejevoljno delovanje pripravita Jezusovo izzivalno vprašanje: mar Bog, dobri Oče, ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu?« (Lk 18,7).

Naj te besede odmevajo v naši vesti. Gospod nas sprašuje, če verujemo, da je Bog pravičen sodnik do vseh. Sin nas sprašuje, če verujemo, da Oče vedno hoče naše dobro in zveličanje vsake osebe. S tem v zvezi dve skušnjavi postavljata na preizkušnjo našo vero: prva črpa moč iz pohujšanja zla, kar navaja na misel, da Bog ne sliši joka zatiranih in ni usmiljen z nedolžno bolečino. Druga skušnjava je zahteva, da bi moral Bog vedno ravnati tako, kakor mi hočemo. Molitev tedaj odstopi prostor ukazovanju Bogu, da bi ga poučili, kako biti pravičen in učinkovit.

Obeh skušnjav nas osvobaja Jezus, ki je popolna priča sinovskega zaupanja. On je nedolžni, ki je še posebno med svojim trpljenjem molil takole: »Oče, tvoja volja naj se zgodi« (prim. Lk 22,42). Gre za iste besede, ki nam jih Učitelj izroča v molitvi Očenaša. Ne glede na to, kar se zgodi, se Jezus kot Sin izroča Očetu; zato mi, kot bratje in sestre v njegovem imenu razglašamo: »Res se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno, da se tebi, sveti Oče, vedno in povsod zahvaljujemo, po tvojem ljubljenem Sinu Jezusu Kristusu, tvoji Besedi, po kateri si vse ustvaril« (Rimski misal, Druga evharistična molitev, Slavospev).

Molitev Cerkve nas spominja, da je Bog pravičen do vseh, ko vsem daje svoje življenje. Ko torej vpijemo h Gospodu: »Kje si?«, spremenimo ta klic v molitev in tedaj bomo spoznali, da je Bog tam, kjer nedolžni trpi. Kristusov križ razodeva Božjo pravičnost. In Božja pravičnost je odpuščanje. On vidi zlo in ga odkupi, ko ga vzame nase. Ko smo križani zaradi bolečine ali nasilja, sovraštva in vojne, je Kristus že tam, na križu za nas in z nami. Ni joka, ki bi ga Bog ne potolažil; ni solze, ki bi bila daleč od njegovega srca. Gospod nas posluša, nas objema takšne, kakršni smo, da bi nas spremenil, kakršen je On. Kdor pa odkloni Božje usmiljenje, ostane nesposoben usmiljenja do bližnjega. Kdor ne sprejme miru kot dar, ne bo znal podarjati miru.

Predragi, sedaj razumemo, da so Jezusova vprašanja krepka povabila k upanju in delovanju: ko bo prišel Sin človekov, bo našel vero v Božjo previdnost? Ta vera namreč podpira naše prizadevanje za pravičnost prav zato, ker verujemo, da Bog rešuje svet po ljubezni, ko nas osvobaja vdanosti v usodo. Vprašajmo se torej: ko slišimo klic tistega, ki je v težavah, smo priče Očetove ljubezni, kot je to bil Kristus za vse? On je ponižni, ki mogočne kliče k spreobrnjenju, pravični, ki nas dela pravične, kot izpričujejo današnji novi svetniki: ne heroji ali zagovorniki nekega ideala, ampak pristni moški in ženske.

Ti zvesti Kristusovi prijatelji so mučenci za svojo vero, kot škof Ignacij Choukrallah Maloyan in katehist Peter To Rot; so evangelizatorji in misijonarke, kot sestra Marija Troncatti; so karizmatične ustanoviteljice kot sestra Vincenca Marija Poloni in sestra Karmen Rendiles Martínez; s srci, gorečimi od predanosti, so dobrotniki človeštva, kot Bartolomej Longo in Jožef Gregor Hernández Cisneros. Njihova priprošnja naj nam pomaga v preizkušnjah in njihov zgled naj nas navdihne v skupni poklicanosti k svetosti. Dokler smo romarji k temu cilju, molimo, ne da bi se naveličali, neomajni v tem, kar smo se naučili in kar trdno verujemo (prim. 2 Tim 3,14). Vera na zemlji tako podpira upanje v nebesa.