Papež filozofom: S kongresom skušate biti prostor za »srečanje, diagnozo, dialog in predvidevanje«

Leon XIV.

Sporočilo Mednarodnemu kongresu filozofije 
Prispevki h kulturam: filozofija, krščanstvo in Latinska Amerika

Dragi bratje in sestre.
Naprej bi rad pozdravil njegovo ekscelenco msgr. Francisca Javierja Pistilli Scorzara, P. Sc., Velikega kanclerja katoliške univerze Nuestra Señora de la Asunción, ter vse organizatorje in udeležence tega mednarodnega kongresa, ki ima namen analizirati vlogo in pomen krščanske filozofske misli v kulturni konfiguraciji kontinenta, da bi izhajajoč iz vere osvetlil sodobne izzive.

S kongresom skušate biti prostor za »srečanje, diagnozo, dialog in predvidevanje«. Iskati srečanje je hvale vreden namen, ki se upira skušnjavi tistih, ki so v racionalnem razmisleku – ker izvira iz poganskega konteksta – videli grožnjo, ki bi lahko »izpridila« čistost krščanske vere. Pij XII. je v Okrožnici Humani generis  svaril pred stališčem tistih, ki pod pretvezo, da povzdigujejo Božjo Besedo, na koncu zmanjšujejo vrednost človeškega razuma (št. 4). To nezaupanje do filozofije zaznamo tudi pri nekaterih sodobnih avtorjih, kot je reformirani teolog Karl Barth. Glede tega je sv. Avguštin spomnil: »Kdor torej meni, da se je filozofije treba absolutno izogibati, preprosto trdi, da ne ljubimo modrosti« (De ordine, I, 11,32). Zato vernik ne bi smel ostati oddaljen od tega, kar predlagajo različne filozofske šole, ampak bi moral vstopiti v dialog z njimi, začenši s Svetim pismom.

Na ta način filozofska misel postane prostor privilegiranega srečanja s tistimi, ki ne delijo z nami daru vere. Iz izkustva vem, da je nevernost običajno povezana z vrsto zgodovinskih, filozofskih in drugih predsodkov. Ne da bi filozofijo skrčili na zgolj apologetsko sredstvo, je dobro, ki ga nek verni filozof lahko doseže s svojim življenjskim pričevanjem in s tem, k čemur nas spodbuja apostol Peter: »Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni dati odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).

Drugi namen, diagnoza, nam omogoči, da razkrinkamo trditev o doseganju transcendentnega spoznanja zgolj po racionalni analizi, do te mere, da dobrine, ki so lastne življenju »po razumu« zamenjamo s dobrinami, ki jih lahko dosežejo le po Božji milosti. V antiki je menih Pelagij trdil, da človeška volja zadošča za izpolnjevanje zapovedi brez nujne pomoči milosti; na to tezo je sv. Avguštin odgovoril celovito in globoko. V sodobnem času je G. W. F. Hegel s svojo spekulacijo o »absolutnem duhu« na koncu vero podredil racionalnemu razkrivanju duha. Pri različnih mislecih odkrivamo isto utvaro, oziroma misel, da sta razum in volja sama po sebi dovolj za dosego resnice.

Ne smemo pozabiti, da se filozofija kot visoka naloga človekovega razuma, lahko povzpne do vrhov, ki razsvetljujejo in plemenitijo, lahko pa se tudi spusti v mračna brezna pesimizma, ljudomrznosti in relativizma, kjer razum, zaprt za luč vere, postane senca samega sebe. Nima vse, kar si nadeva ime »racionalno« in »filozofsko«, v sebi identične vrednosti: njegova rodovitnost se meri na temelju njegove skladnosti z resnico bivanja in njegovi odprtosti milosti, ki razsvetljuje vsako inteligenco. S pristno empatijo do vseh moramo ponuditi svoj prispevek, da bo plemenita naloga filozofiranja bolj in bolje razkrivala dostojanstvo človeka, ustvarjenega po Božji podobi, jasno razločevanje med dobrim in zlom, ter očarljivo strukturo resničnosti, ki vodi k Stvarniku in Zveličarju.

Naslednji korak je temeljni: dialog. Ta se je pokazal kot izredno rodoviten za velike krščanske mislece, teologe in filozofe. Pokazali so, kakor je človeška racionalnost dar, ki ga je Stvarnik izrecno hotel, in kako najgloblje raziskovanje našega razuma teži k modrosti, ki se kaže v stvarjenju in doseže svoj vrh v srečanju z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ki nam razodeva Očeta. V tej perspektivi, ki jo je mogoče prepoznati že v 2. stol. pri sv. Justinu, filozofu in mučencu, in se je nadaljevala pri tako uglednih osebnostih kot sta sv. Bonaventura ali sv. Tomaž Akvinski, se kaže, da si vera in razum ne le, da si ne nasprotujeta, ampak se na občudovanja vreden način tudi podpirata in dopolnjujeta. Kot je dejal moj predhodnik sv. Janez Pavel II.: »Notranja vez med teološko modrostjo in filozofsko vednostjo je eno od najbolj izvirnih bogastev krščanskega izročila, ki omogočajo poglobitev razodete resnice« (Fides et ratio, št. 105).

Krščanski mislec je poklican, da je živ opomnik na pristno filozofsko poklicanost kot pošteno in vztrajno iskanje Resnice. V časih, ko se na toliko stvari in tudi na ljudi gleda kot na nekaj, kar se lahko zavrže, in v katerih se zdi, da množenje tehnoloških napredkov pušča v poltemi bolj presežne probleme, mora filozofija veliko razpravljati in veliko ponuditi v dialogu med vero in razumom ter Cerkvijo in svetom.

Končno nam je kot naloga na presečišču med filozofijo in vero predloženo predvidevanje. Nedvomno nam filozofija bolj s svojimi vprašanji kot s svojimi odgovori omogoča analizo skupine vrednosti in pomanjkljivosti, ki so prisotne v vsakem narodu. V tem smislu se delo vernih filozofov ne more omejiti na razglašanje, pa čeprav v skrbno izdelanem jeziku, tega, ker je izključno v njihovi lastni kulturi. Kultura v tem smislu ne more biti cilj. Sv. Avguštin pravi, da nam resnice ni treba ljubiti zaradi tega, ker smo jo spoznali po tem ali onem modrecu ali filozofu, »ampak ker je resnica, čeprav je nobeden od teh filozofov ne bi nikoli spoznal« (Lettera a Dioscoro, 118, IV, 26). Nasprotno pa je potrebno, da nam ti misleci, ne da bi izgubili izpred oči njihovo kulturno bogastvo, pomagajo, da ga umestimo v celoto velikih miselnih izročil; na ta način bo njihov prispevek veličasten in če bodo poleg tega škofje, duhovniki in misijonarji, ki so poklicani, da prinašajo veselo oznanilo, poučeni po tem znanju, se bo odrešenjsko sporočilo prenašalo v za vse bolj razumljivem in primernem jeziku.

Sadove vašega dela zaupam Gospodu in na vse vas kličem varstvo Blažene Device Marije, Prestola Modrosti, ter vam podeljujem apostolski blagoslov poroštvo obilnih nebeških dobrin.

Vatikan, 3. oktober 2025