Papež: Gospod naj nakloni milost, da bi zakoreninjeni v Božji ljubezni živeli v občestvu med seboj

 Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
Jubilej sinodalnih ekip in organov soudeležbe 
26. oktobra 2025

Bratje in sestre, ko obhajamo jubilej sinodalnih ekip in organov soudeležbe, smo povabljeni, da premišljujemo in ponovno odkrijemo skrivnost Cerkve, ki ni zgolj preprosta verska ustanova in se ne enači s hierarhijami in s svojimi strukturami. Kot nas je spomnil 2. vatikanski koncil, je Cerkev vidno znamenje zveze med Bogom in človeštvom, njegovega načrta, da nas vse zbere v eno družino bratov in sester in nas naredi za svoje ljudstvo: ljudstvo ljubljenih otrok, ki so vsi povezani v enem samem objemu njegove ljubezni.

Ko gledamo skrivnost cerkvenega občestva, ki ga rojeva in varuje Sveti Duh, lahko tudi razumemo pomen sinodalnih ekip in organov udeležbe; izražajo to, kar se dogaja v Cerkvi, kjer odnosi ne odgovarjajo logiki moči, ampak logiki ljubezni. Prvi so – če se spomnimo stalnega opozorila papeža Frančiška – »posvetne« logike, medtem ko ima v krščanski skupnosti prvenstvo duhovno življenje, ki nam omogoča, da odkrijemo, da smo vsi Božji otroci, bratje med seboj, poklicani, da služimo drug drugemu.

Najvišje pravilo v Cerkvi je ljubezen: nihče ni poklican, da ukazuje, vsi so poklicani, da služijo; nihče ne sme vsiljevati svojih idej, vsi se moramo poslušati med seboj; nihče ni izključen, vsi smo poklicani k sodelovanju; nihče ne poseduje celotne resnice, vsi jo moramo ponižno iskati in jo iskati skupaj.

Ravno beseda »skupaj« izraža klic k občestvu v Cerkvi. Papež Frančišek nas je na to opozoril v svojem zadnjem sporočilu za post: »Hoditi skupaj, biti sinodalni, to je poklicanost Cerkve.  Kristjani so poklicani, da pot prehodijo skupaj, nikoli kot samotni popotniki. Sveti Duh nas spodbuja, naj izstopimo iz sebe, da bi šli proti Bogu in svojim bratom, in se nikoli ne zapirali vase.  Hoditi skupaj pomeni biti tkalci edinosti, začenši s skupnim dostojanstvom Božjih otrok« (Frančišek, Sporočilo za post. 25. februar 2025).

Hoditi skupaj. Očitno to počneta dva človeka v priliki, ki smo jo pravkar slišali v evangeliju. Farizej in cestninar gresta oba v tempelj molit, lahko bi rekli, da »se skupaj vzpenjata«, ali pa se kakor koli že skupaj znajdeta na svetem kraju, in vendar sta med seboj razdeljena, med njima ni nobene komunikacije. Oba hodita po isti poti, vendar ne hodita skupaj; oba prideta v tempelj, vendar eden zavzame prvo mesto in drugi ostane na zadnjem; oba molita k Očetu, a ne da bi bila brata in ne da bi si karkoli podelila.

To je odvisno predvsem od farizejeve drže. Njegova molitev, ki je očitno naslovljena na Boga, je samo ogledalo, v katerem gleda samega sebe, opravičuje samega sebe, hvali samega sebe. »Prišel je, da bi molil, vendar noče moliti k Bogu, ampak hvaliti samega sebe« (Avguštin, Govor 115,2), saj se ima za boljšega od drugega, ki ga prezirljivo sodi in ter gleda nanj zviška. Obseden je s svojim jazom in se tako na koncu vrti okoli samega sebe in nima odnosa ne z Bogom ne z drugimi.

Bratje in sestre, to se lahko zgodi tudi v krščanski skupnosti. Zgodi se, kadar jaz prevlada nad »mi« in ustvarja protekcije, ki preprečujejo pristne in bratske odnose; kadar domišljanje, da smo boljši od drugih, kot to počne farizej s cestninarjem, ustvari delitev in spremeni skupnost v kraj, kjer se sodi in izključuje; kadar se svojo vlogo izkorišča za izvajanje moči in za zavzemanje prostora.

Namesto tega moramo gledati na cestninarja. Z njegovo ponižnostjo si moramo tudi vsi v Cerkvi priznati, da potrebujemo Boga in da potrebujemo drug drugega, ko se vadimo v medsebojni ljubezni, v vzajemnem poslušanju, v veselju skupne hoje, vedoč, »da Kristus pripada tistim, ki se čutijo ponižni, ne tistim, ki se povzdigujejo nad čredo« (Sv. Klemen Rimski, Pismo Korinčanom, c. XVI).

Sinodalne ekipe in organi soudeležbe so podoba te Cerkve, ki živi v občestvu. In danes bi vas rad spodbudil: v poslušanju Duha, v dialogu, v bratstvu in v pareziji nam pomagate razumeti, da smo v Cerkvi pred vsako razliko poklicani, da hodimo skupaj v iskanju Boga, da bi se oblekli s Kristusovim čutenjem. Pomagajte nam razširiti cerkveni prostor, da bo postal kolegialen in gostoljuben.

To nam bo pomagalo, da bomo z zaupanjem in z novim duhom živeli napetosti, ki so prepletene skozi življenje Cerkve – med edinostjo in različnostjo, tradicijo in novostjo, avtoriteto in soudeležbo – in pustili, da jih Duh spremeni, da ne bodo postale ideološka nasprotja in škodljive polarizacije. Ne gre za to, da bi jih reševali tako, da bi skrčili eno na drugo, ampak da pustimo Duhu, da jih naredi rodovitne, da bodo usklajene in usmerjene k skupnemu razločevanju. Kot sinodalne ekipe in člani organizmov soudeležbe namreč veste, da cerkveno razločevanje zahteva »notranjo svobodo, ponižnost, molitev, medsebojno zaupanje, odprtost za novosti in predanost Božji volji. Nikoli ni potrjevanje osebnega ali skupinskega stališča, niti ne pomeni preprostega skupka posameznih mnenj« (Sklepni dokument, 26. oktobra 2024, št. 82). Biti sinodalna Cerkev pomeni priznati, da resnice ne posedujemo ampak jo skupaj iščemo, pri čemer se pustimo voditi nemirnemu srcu, ki je zaljubljeno v Ljubezen.

Predragi, sanjati in graditi moramo ponižno Cerkev. Cerkev, ki ne stoji pokonci kot farizej, zmagoslavna in polna same sebe, ampak se skloni, da bi umivala noge človeštva; Cerkev, ki ne sodi, kot to počne farizej s cestninarjem, ampak postane gostoljuben prostor za vse in za vsakogar; Cerkev, ki se ne zapira sama vase, ampak ostaja poslušna Bogu, da bi mogla na isti način poslušati vse. Prizadevajmo si za gradnjo Cerkve, ki je vsa sinodalna, vsa služeča, vsa usmerjena h Kristusu in si zato prizadeva služiti svetu.

Na vas, na vse vas, na Cerkev, razširjeno po svetu, kličem priprošnjo Device Marije z besedami Božjega služabnika don Tonina Bella: »Sveta Marija, žena gostoljubja, hrani v naših Cerkvah močno hrepenenje po občestvu. […] Pomagaj jim, da bodo premagale notranje delitve. Posreduj, kadar se v njihovi notranjosti širi demon nesloge. Pogasi strankarska ognjišča. Uredi medsebojne spore. Ohladi njihova nasprotovanja. Ustavi jih, ko se odločijo, da bodo šla po svoje in zanemarijo soglasje pri skupnih načrtih« (Marija, žena naših dni, Cinisello Balsamo 1993, 99). 

Naj nam Gospod nakloni to milost: da bomo zakoreninjeni v Božji ljubezni, da bi živeli v občestvu med seboj. In da bi kot Cerkev bili priče edinosti in ljubezni.